V slovenskem literarnem prostoru že globoko vtetovirano ime Orlanda Uršiča se je z običajne pozicije v kolofonu v povečani obliki ponosno preslikalo na knjižno naslovnico. Urednik študentske literarne založbe Litera je podpisal svoj drugi roman Tadejev dež. Prozni zarez v proletarsko realnost v obdobju tranzicije spremlja trpko zgodbo o odraščanju, obrezano s kritično družbenopolitično ostjo.
V slovenskem literarnem prostoru že globoko vtetovirano ime Orlanda Uršiča se je z običajne pozicije v kolofonu v povečani obliki ponosno preslikalo na knjižno naslovnico. Urednik študentske literarne založbe Litera je podpisal svoj drugi roman Tadejev dež. Prozni zarez v proletarsko realnost v obdobju tranzicije spremlja trpko zgodbo o odraščanju, obrezano s kritično družbenopolitično ostjo.
Knjižno delo v črke, besede in opise pretaplja trdo železo, ki narekuje ritem jeseniškega delavskega življenja. V sivini barakarskega naselja utripa življenje desetletnega Tadeja, ki z odstopanjem od običajnega in zaželenega vznemirja okolico, obremenjeno z normami. Njegova neobičajna fobija pred oljem, bister šahovski um in neomejeni rezervoarji domišljije njegovo odraščanje oddaljujejo od pričakovanj očeta in družbe.
Fantova identiteta je razprta med pričakovanji in potrebami očeta kot značilnega predstavnika proletariata in strica Filipa, ki s poudarjanjem svobode, domišljije in uma uteleša idealizirane otroške fantazije. Tadejeva prihodnost tako neodločno krmari med oddaljenimi šahovskimi olimpijadami, h katerim ga spodbujata stric in šahovski mentor, ter kruto bližino jeseniške železarne, ki mu jo določata oče in razred, v katerem odrašča.
Drugačnost, ki sili čez robove družbenih kalupov, Tadeja potiska na oster socialni rob. Prav tja, kjer počivajo vaški posebnež Tupko, Tadejeva pobegla mama in cirkusantka, premožen veleposestnik ter preostali, ki odstopajo v družbi enakosti. Njegovi pogledi čez ramo v zatohli Platonovi jami mu sicer odpirajo pogled na prostrane daljave novih možnosti, a ga ob nezmožnosti pobega od senčnatih podob pahnejo v - blaznost.
Osnovna pripovedna linija ovija fantovo odraščanje. Njegova pohajkovanja po zgornji Gorenjski in krstne šahovske poteze v rani mladosti. Prava prijateljstva in problemi z oljem za osnovnošolskimi klopmi. Uporniško držo in toplino telesne ljubezni v srednji šoli in ravnodušen pogled ob povratku na rodno grudo ob očetovi smrti.
Čeprav roman sledi osebni zgodbi, vključuje glasno kritiko družbenopolitične slike časa. Naiven - morda celo pretirano naiven - otroški pogled skozi ideološko nasprotno izostrene leče bralcu ponuja opazovanje z različnimi družbenimi dioptrijami. Iste tematike - najsi gre za Tita, komunizem ali partizanstvo – so upovedene skozi različne like, ki poosebljajo drugačna ideološka izhodišča, družbene pozicije in izkušnje.
Kljub prepletu nasprotnih mnenjskih polov močna neuravnovešenost ideološke tehtnice podira morebitno idejo o objektivnem literarnem prikazu neke dobe. Pri branju sicer privlačne pripovedi je tako dobrodošlo nekaj lastne kritične distance in alternativnih interpretacij, na katere opozarja tudi osnovno sporočilo romana Tadejev dež.
Na dež, ki bi izpral tovarniško olje, je čakala Pina S.
Re: Orlando Uršič: Tadejev dež
Nina [03/10/2008]
Pina, oprosti, ta roman je absolutno precenjen, tvoja kritika pa preveč diplomatska, saj ni mogoče razbrati ali je knjiga dobra ali ne. Sama sem jo in menim, da tako slabega romana še nisem prijela v roke. Naslednjič več ostrine pa jasneje opredeljeno kritiško držo, prosim!
odgovori >>
Re: Orlando Uršič: Tadejev dež
Nina C [08/10/2008]
In kaj je narobe s tem, da je kritika diplomatska - raje diplomatska kritika kot populisticno, "vsevedno" udrihanje, kaj ni res?
odgovori >>
Re: Orlando Uršič: Tadejev dež
Nina [09/10/2008]
Prav takšno mišljenje je v škodo slovenski kritiki in jo spravlja na slab glas. Bralec od kritika pričakuje neko opredelitev in ta ni nobeno "udrihanje" kot ji praviš ti. Vromanu razbiraš globlje strukture in določaš ali jih avtor uspešno realizira ali ne. Ker tudi sama pišem kritike vem, da to ni zmeraj lahko, je pa dosti boljše kot lažna mlačnost. Posebno pri romanu, ki si tega ne zasluži. Tadejev dež si tega ne.
odgovori >>
Re: Orlando Uršič: Tadejev dež
Sonja [01/11/2008]
/.../ da tako slabega romana še nisem prijela v roke. Nina, glede na tako izjavo zelo malo bereš, ker obstajajo veliko veliko slabši in manj kvalitetni romani kot je Tadejev dež. Me pa zanimajo argumenti za tako izjavo ...
odgovori >>
Re: Orlando Uršič: Tadejev dež
Nina [09/11/2008]
Zagotovo berem več od povprečja, verjemi. In ja, verjamem, da obstajajo tudi slabši romani od Uršičevega. Toda v tistem trenutku se mi je zdel res zelo zelo slab. Argumenti pa so: popolna nemotiviranost junakovih dejanj, slepe ulice v pripovedi (strah pred oljem, Tito, celo šah, ki naj bi bil osrednje gibalo zgodbe se razblini v nič, Tadejeva "navidezna nenavadnost" - Tadej sploh ni nenavaden, je čisto običajen otrok in kot tak tudi reagira), poleg vsega tega pa še slab, čisto ostovnošolski narativni slog. Zdi se mi, da avtor sploh ni vedel o čem točno bi pisal, zato pa je nametal skupaj kup anekdot in manierističnih podrobnosti, da je lahko spacal skupaj nekaj, kar ima žanrsko oznako "roman". In še to: končni umor je povsem, POVSEM mimo, ker do tedaj ni bilo v Tadejevem značaju nobenega nasilnega vzgba (v kolikor je bil, se je gibal v mejah normale). Zaenkrat je to to. Če se še česa spomnim, pripišem.
odgovori >>
Re: Orlando Uršič: Tadejev dež
Sonja [15/11/2008]
Strah pred oljem predstavlja Tadejevo iskanje matere, na koncu se spomni matere in z njo povezan strah pred oljem. Tito je podan kot avtoriteta, kot voditelj, predstavnik sistema, v katerem odrašča Tadej, kakšne druge funkcije nima. S šahom se strinjam, nekako se res zgubi ... Tadej je nenavaden, drugačen po izgledu, verjetno je nenavadna njegova fobija pred oljem, zaradi katere počne čudne stvari (čisto se mu zmeša, se dere ...). Slog je tak, ker je želel avtor prikazati na pol vaško in na pol proletarsko okolje, kjer ljudje govorijo jezik zemlje, preprost, brez posebnih emocij. Tadej se kot odrasel človek spominja dogodkov iz otroštva, na katere gleda iz distance, tudi zato, ker je bil na psihiatriji, predstavljam si, da ti v takih ustanovah pošteno sperejo možgane. Pa če si opazila, pripovedovalec ne opisuje Tadejevega čustvenega sveta, njegovih bojazni ali strahov, komunizem je čas, ko ni posameznikov, ni sanj, samo delo, disciplina, bratstvo in enakost. Glede umora: Matjaž Zupančič je v drami Vladimir napisal, da v določenih okoliščinah vsak postane nasilen, tudi Tadej. Kot otrok je odraščal brez matere, oče je molčeč, tadej je razpet med stričevim in očetovim pogledom na življenje in politiko, ves zmeden, s fobijo, ki jo nihče ne razume pa še oče ga je hotel dati v rejo, ker je imel trenutek slabosti in dvomov o svoji vzgoji. Oče mu je celo začrtal prihodnost, delo v fabriki, ki na koncu pade v vodo. Edina ženska, do katere je imel prijateljski odnos, izgine iz njegovega življenje. Mislim, da je to dovolj, da se človeku strga. Pa še pogled na Trupka, kako natepava ubogo ovčko, ki žalostno bleja ... To bi tudi v meni prebudilo željo po ubijanju:) Tisto, da je Uršič nametal skup kup anekdot se ne strinjam, gre namreč za otrokov pogled na življenje, ki je pač tak kakršen je. Roman res ni najboljši, samo tako slab se mi pa tudi ne zdi; ima zgodbo, osebe so dobro motivirane, slog je zelo realističen, vsebuje veliko pregovorov in rekov, ki jih je kmečko ljudstvo vse polno. Čudno mi je, da se ti zdi roman slab. A si brala od Štefaneca Republiko jutranje rose? Me zanima tvoje mnenje ...
odgovori >>
Re: Orlando Uršič: Tadejev dež
Bojan [04/04/2009]
Kaj naredi kmjiga, ko jo izdamo ?
začne se- prodajati .
(schw)
odgovori >>