Mike Martinez alias Electric Birds v svetu elektronske godbe ni nikakršen novinec, četudi je v naših koncih bolj malo poznan. Je namreč solastnik ameriške založbe Deluxe Records, ki je med drugim na svetlo spravila plošče ustvarjalcev, kot sta recimo Matmos, Kid 606-ov stranski projekt Disc in pa razumljivo tudi prvi dve plošči Martinezovega projekta Electric Birds. Potem, ko se je Mike preselil iz San Francisca v Seattle, se je usmeril tudi na evropsko tržišče, kjer je leta 2001 izdal svojo tretjo ploščo pri francoski založbi U-Cover ter lani še svojo zadnjo veliko ploščo Gradations pri cenjeni nemški založbi Mille Plateaux.Istoimenski prvenec Electric Birds iz leta 2000 je odlikoval Martinezov eklektični pristop k ustvarjanju glasbe. Album je bil poln reichovskih minimalističnih eskapad na klaviaturah in akustičnih kitarskih vložkov ter seveda nepogrešljivih elektronskih prigod in nezgod v stilu Matmos, ki sta Martinezu tudi pomagala pri produkciji albuma. S kasnejšimi deli se je tehtnica močno nagnila proti sintetično ustvarjenemu zvokovju, vseskozi pa je ohranjal deformirano ambientalno minimalistično osnovo. Novi album Gradations lahko razumemo le še kot nadgradnjo tega trenda. Martinez se namreč še nikoli do zdaj ni toliko posvečal ritmičnim vzorcem. Na plošči kompleksne ambientalne delce še vedno precizno oplaja z organskimi zvoki v repetitivnih vzorcih svojega že kar prepoznavnega sloga, vendar pa beat kot osnova komadov predstavlja novo stopnico v njegovem glasbenem ustvarjanju.
S tem se je precej približal berlinskim clicks and cuts ter micro-house artistom. Jan Jelinek, Pole in Vladislav Delay so sicer povsem spodobna vzporednica z njegovo godbo, vendar pa je Martinez vse prej kot le navaden posnemovalec. Ob poslušanju njegovih plošč sem nemalokrat dobil občutek, da mu je pravzaprav vseeno, če pripada kaki struji elektronske godbe. In čeprav je obziren do svojih mnogih vplivov, hvalabogu ne dopusti, da bi taisti vplivi zasenčili tisto, kar ima sam povedati.
Na plošči Gradations Martinez ponovno odkriva mamljive zvočne strukture sodobne elektronske produkcije. Album je poln bogatih kompozicij, v katerih oglati kliki in hrup ter nenazadnje tudi sam beat plavajo v toplozvenečih prostornih atmosferah, pogostokrat zalitimi še z repetitivnimi sanjskimi melodijami. Ob vsej kompleksnosti zvočne slike pa Martinezu vseeno na povsem lahkoten način uspeva ohranjati poslušljivost pa tudi plesnost svoje enkratne godbe. Za tiste z nekaj višjim tolerančnim kvocientom seveda.
Skladba Nightriders s preprosto melodijo, ki skozi komad progresivno narašča v vedno bogatejšo organsko strukturo, deluje že skoraj vzvišeno. Omembe vredni so tudi kitarski akcenti v komadih Cyclist in Painted Rooms, ki skladbam priskrbijo lagodno organsko občutje. Še prav posebej izstopa Painted Rooms, v katerem pobiranje nizkotonskih kitarskih strun poskrbi za temačen kontrast sijočemu, vedro razpoloženemu sintu, ki prevladuje skozi komad.
Album se konča z idealnim izborom. Komad Rian se le počasi razvija v ponavljajočo se gmoto atonalnega nojza, na trenutke polomljenega ritma in in preprostega, vseskozi istega sintovskega akorda, ki s hipnotično močjo privleče ploščo do zaključka.
Komentarji
komentiraj >>