Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

Printer Friendly Page
Szilard Mezei Trio, Bratko Bibič & the Madley!!! (4139 reads)
Friday, 12. 9. 2008
Tit Podobnik



Tit Podobnik recenzira včerajšnji jazz pri Menzi, nastop tria violinista Szilarda Mezeia in domačega harmonikarja Bratka Bibiča z Madleysi ... (v celoti!)
Bratko Bibič & The Madleys in Szilard Mezei Trio, Ljubljana, 11. 9. 2008

* V okviru večerov Đez pri Koritu se je včeraj v Menzi pri Koritu odvil koncert Bratka Bibiča & The Madleys in Szilard Mezei Tria. Intimno vzdušje, ki ga je navkljub velikemu obisku petnajstletnice Metelkove ponudil izbran prostor, je bilo obarvano z nekonvencionalno svetovno godbo ter z vratolomno hitrim godalno-modalnim jazzom.

Bratko Bibič je skozi svoje dolgoletno ustvarjanje na slovenskem glasbenem prostoru nedvomno zapustil neizbrisen pečat. Kot član zasedb Begnagrad, multinacionalne Nimal in mednarodno priznane Accordion Tribe se šteje med tiste avtorje, čigar vpliv se je dotaknil večine sodobnih slovenskih folkovskih in etnoustvarjalcev. V njegovih zasedbah so se drug za drugim izmenjavali izjemni instrumentalisti od Otta Lechnerja do Boštjana Gombača in ne nazadnje Vaska Atanasovskega. Ob tem se je lotil tudi občutljivega, na arhivskem gradivu temelječega filmskega projekta Na domačem vrtu, dopolnjenega z dosledno glasbeno spremljavo. Na festivalskih projekcijah pa si je bilo mogoče ogledati tudi celuloiden pogled na zvezdniško harmonikarsko zasedbo Accordion Tribe. Projekt Bratko Bibič & The Madleys, ki je luč dneva prvič ugledal leta 1996, je do danes doživel že prenekatero mutacijo, včerajšnjo različico pa so v ekskluzivni, le tri koncerte trajajoči zasedbi pospremili dolgoletni član Matjaž Sekne z violino, Uroš Polanc s pozavno in že prej omenjeni Vasko Atanasovski z vsem svojim pihalnim arzenalom.

Potepanje po mejah svetovne godbe je tako rekoč v Bratkovi krvi. Subtilne aluzije na prenekatere odvečne olepšave v popularni godbi tudi. Tako se v naslove komadov lahko vrine tudi kakšen Freudov termin, pri čemer pa seveda ne ostane. Skladbe so sicer imele neko osnovno temo, iz katere je nato poslušalec lahko zgolj slutil, kaj bo sledilo. Nenehni prelomi in ponekod tudi nenadni zaključki komadov so iz občinstva izvabili prenekatero odobravajočo reakcijo. V tem kontekstu tudi koncert nikoli ni zajadral v vode predvidenega, in če se je na začetku prizor s štirimi igrivimi glasbeniki pred bordo rdečo zaveso zgolj zdel Lynchevski, so člani skupine ob zadnjem komadu vehementno odložili glasbila in odšli z odra. Glasba pa je igrala naprej. »No hay banda! There is no band. It's all an illusion ...« Bratko se je nato vrnil in na predvajano podlago odpel zaključek, a Lynchevski pridih je ostal.

Kvartet je sicer deloval zelo odločno, in če odštejemo dva nesrečna Bratkova udarca v mikrofon, je čistost akustičnih instrumentov prijetno božala ušesa. Še posebej gre poudariti skladnost Vaskovih, Bratkovih in Uroševih slojev, ki so se mestoma zlili v skoraj neločljiv skupek tonov in tako prepustili melodično vodstvo violini. Ura sproščene medigre je bila tako kaj hitro okoli.

V senci festivala Kapa Records, ki je isti dan potekal na Metelkovi, se je navkljub nekaj več kot enourni zamudi koncerta v Menzi udeležilo dostojno število poslušalcev, ki pa so se po končanem nastopu Bratka Bibiča & The Madleys nerazumljivo porazgubili. Szilard Mezei Trio so tako nastopili zgolj pred provizorično publiko, ki pa je energično predstavo znala ceniti.

Madžarsko-srbski trio, ki ga poleg Szilard Mezeija sestavljata še bobnar Istvan Csik ter kontrabasist Ervin Malina, ima v tej obliki za seboj le en studijski album, a jih zato druži sodelovanje na skoraj vseh dosedajšnjih Mezeijevih projektih. Ti obsegajo tako kvintete, septete in celo oktete in kot taki zlahka presežejo ducat ploščkov, s čimer smo bili v Menzi torej priča dobro naoljenemu in uigranemu godenju.

Kot rečeno, ogromno število praznih sedežev skupine ni odvrnilo od impulzivnega in profesionalno izvedenega nastopa. Kontinuirano bobnarjevo jahanje jezdnih činel je pripomoglo k neverjetni fluidnosti odigranega, primerljivi celo z remiksanimi, »acid« verzijami nekaterih modalno-jazzovskih standardov. Virtuozno Mezeijevo improviziranje na violi in mastno odbrani sprehodi po kontrabasu so se v polnokrvnem vrtincu tonov usedli v melodično celoto, krajša zatekanja k tradicionalnemu balkanskemu pihalu kaval ter Ervinovi potegi z lokom pa so razbijali morebitno monotonost podane glasbe. Še enkrat se je torej pokazalo, da v jazzu niso vse zgolj solisti in njihove vragolije, temveč se bistvo skriva v tekoči podlagi, ki vseskozi lovi improvizirajočega glasbenika in mu s tem nudi nekakšen varnostni pas, da se v primeru pretresa zna obdržati v želenem kontekstu. Trio pa je dokazal, da je modalni jazz vsekakor lahko tudi godalni.

V Menzi se je razkomotil Tit Podobnik.


Comments
comment >>