Ponedeljek, 15. 9. 2008
primozv
Primož Vozelj recenzira tretjo ploščo britanskih indie prvakov Bloc Party ... (v celoti!)
Umestitev britanske četvorke Bloc Party v glasbeni prostor in čas, je precej zamotano opravilo. Na eni strani imamo odličen prvenec Silent Alarm iz leta 2005, na katerem so ujeli urbani ritem vzhodnega London ter navdušene odzive kritikov in poslušalstva, ki je ploščo pokupilo v milijon kosih. Vse to je kazalo na to, da so Bloc Party obetaven bend, na katerega kaže v prihodnosti resno računati. Pogled z drugačne pozicije pa razkriva one-hit-wonder bend, ki bi se resnici na ljubo lahko imenoval one-album-wonder band, ki ni po izidu prve plošče izdal več ničesar vsaj približno tako dobrega. Če k temu dodamo še povsem nepotrebne časopisne konflikte z ljudmi kot so John Lydon alias Johnny Rotten ter bratoma Gallagher iz Oasis, se ta obetaven bend hipoma spremeni v skvoterje medijskega prostora, ki več govori kot pa pove.
Resnica je najbrž nekje vmes in predvsem od njih samih je najbolj odvisno, v kater predal jih bo uvrstila zgodovinska distanca. Ko že govorimo o Bloc Party, je pomemben tudi to, da je imel ta bend poleg ostalih kvalitet tudi precejšnjo srečo. V začetku leta 2005 so namreč ujeli zeitgeist ter izdali svojo prvo ploščo imenovano Silent Alarm manj kot mesec dni po izidu prvenca LCD Soundsystem ter leto dni po izidu prvenca Franz Ferdinand. Te tri plošče oziroma izvajalci so v največji meri odprli ušesa širšim poslušalskim množicam in ustvarili novo nišo v popularni glasbi, ki se je do danes že prenapolnila in izgubila vso prvotno vznemirljivost.
Na krilih samozavesti po uspešni plošči in turneji, je lansko leto izšla druga plošča, A Weekend in the City, vsaj zame veliko razočaranje, saj so se na njej Bloc Party, pokazali v povsem drugačni luči, kot smo je bili vajeni in kot jim je najbolj pristajala. Po slabih odzivih na drugo ploščo je sledilo konec lanskega leta presenečenje v obliki singla Flux, ki je s svojim hiper disko beatom predstavljal popoln odklon od druge plošče. To je bilo zelo pomenljivo. Na eni strani pljunek v obraz tistim, ki so se pritoževali čez preveč dolgočasno drugo ploščo, po drugi strani, pa morda najava novega koncepta za prihajajočo tretjo ploščo, saj frontman Kele Okerele v intervjujih zelo rad razpravlja o svojih ploščah, kakšne so, zakaj so kakršne so in zakaj se njemu zdi da je dobro da so kakršne so. No tresla se gora rodi so miš.
Tretja plošča Bloc Party Intimacy ne ponuja ničesar presenteljivega, še največje presenečenje je njen izid. Intimacy je namreč pred mesecem dni kot mp3 izšla povsem nenapovedano, in kot se je izkazalo kasneje, samo nekaj dni za tem, ko je bila plošča dokončana. Bržkone predvsem zaradi strahu pred tem, da bi prezgodaj nenadzorovano ušla na internet, kot se je to zgodilo s prejšnjo ploščo. O sami glasbi na njej ni povedati veliko, ker si tega niti ne zasluži. Skladbe so namreč polne rokerskih klišejev, zakamuflirani, v elektronsko pogojno rečeno plesno produkcijo. Zakaj zgolj pogojno? Vsaj kar se mene tiče zato, ker imam težave s plesanjem na glasbo, ki mi gre na živce. Če sem po fiasku s prejšnjo ploščo pričakoval popravni izpit, so na njem Bloc Party krepko pogrnili. Razvlečene skladbe brez vsakega naboja privlačnosti, so natanko to česar si od njih nisem želel. Še manj pa recikliranih elektronskih vpadov, ki vse skupaj le še poslabšajo. Članom benda Bloc Party bi moral nekdo končno povedati da se je končalo obdobje, ko je praktično vsak kitarski bend, ki je igral plesno glasbo, predstavljal neko novo stvar, ki je sama po sebi dobra.
pripravil Primož Vozelj
Komentarji
komentiraj >>