Prejšnji četrtek se je v Mednarodnem grafičnem likovnem centru odprla razstava sodobne grafične produkcije. Postavitev z naslovom Tretji pogled, Raznolikost grafike sta zasnovala kustosinja Breda Škrjanec in kustos Božidar Zrinski. Njun izbor se osredotoča predvsem na dela nastala v zadnjih treh letih. Projekt je pospremil tudi estetsko izdelan katalog, pri katerem predvsem izstopa vizualni del. Razstava sicer pomeni nadaljevanje sistematičnega predstavljanja sodobne slovenske grafične produkcije.
Prejšnji četrtek se je v Mednarodnem grafičnem likovnem centru odprla razstava sodobne grafične produkcije. Postavitev z naslovom Tretji pogled, Raznolikost grafike sta zasnovala kustosinja Breda Škrjanec in kustos Božidar Zrinski. Njun izbor se osredotoča predvsem na dela, nastala v zadnjih treh letih. Projekt je pospremil tudi estetsko izdelan katalog, pri katerem predvsem izstopa vizualni del. Razstava sicer pomeni nadaljevanje sistematičnega predstavljanja sodobne slovenske grafične produkcije, za kar si MGLC prizadeva že dalj časa.
Sistematično raziskovanje slovenske grafične produkcije se je začelo v 50-ih letih prejšnjega stoletja. Takrat se zgodijo neformalni začetki ljubljanske grafične šole. Slogovno to pomeni svetle odtenke barvne lestvice in tehnično popolnost grafičnih listov. Kot tehniki prevladujeta jedkanica in akvatinta, izraz pa je povsem kaj drugega kot spontan. V tem času dobimo Slovenci tudi prvo mednarodno grafično razstavo, ki kasneje preraste v bienale. Ljubljanska grafična šola je zaznamovala predvsem čas od leta 1955 do začetka sedemdesetih let. Ustvarila pa je določene normative, ki v slovenski grafični tradiciji veljajo še danes. Ustvarjalci, ki so zaznamovali to prvo obdobje – naj jih naštejemo le nekaj – so: Janez Bernik, Bogdan Borčić, Andrej Jemec in Tinca Stegovec.
Kasneje, z uvedbo sitotiska in s postmodernizmom 80-ih let, se uveljavijo povsem novi pristopi do barve in procesa odtiskovanja. Večino dela opravijo stroji, ki omogočijo dostop tudi novim fotografskim oziroma posredovalnim tehnikam. Barva se vse bolj osamosvaja in postaja samostojen nosilec likovnega pomena. Vse bolj priljubljeni tehniki postaneta tudi lesorez in litografija. Grafično produkcijo tega časa zaznamuje ekspresivnost in sproščenost. Priljubljene teme umetnikov, kot so Klavdij Tutta, Živko Marušič, Zdenko Huzjan in kolektiv IRWIN, se spogledujejo z nacionalnostjo, zgodovinskostjo in arhaičnostjo.
V 90-ih grafika pridobi predvsem na mladih ustvarjalcih, kljub temu pa starejša generacija ostaja še vedno aktivna. Ti mladi ustvarjalci in ustvarjalke, med katerimi sta tudi Petra Varl in Zora Stančič, sedaj zavzamejo povsem neodvisno in samostojno pozicijo znotraj polja umetnosti. Grafika postaja avtonomna zvrst z lastnimi zakonitostmi in osebno izpovednostjo. Na pomenu pridobijo tudi tehnike, kot so računalniška grafika, fotokopije, digitalni tisk in skupinska dela. V tem času se zgodita tudi razstavi Mlada slovenska grafika (leta 1993) in Slovenski grafiki, Nova generacija (leta 1998). S tema razstavama Mednarodni grafični likovni center pokaže predvsem na tradicijo, ki se vije že od prej omenjene grafične šole.
Slovensko grafično produkcijo do leta 2004 sta omenjenega leta pokrili razstavi Mlada generacija slovenske grafike in Slovenska grafika v Celju. Na razstavi Tretji pogled pa se kot že rečeno predstavlja sodobna produkcija. Razstavljena so dela približno 25-ih umetnikov, umetnic oziroma umetniških skupin. Zaznamujejo jih predvsem trije pristopi. V prvega lahko uvrstimo umetnike, ki se še vedno spogledujejo s tradicionalnimi grafičnimi pristopi, vendar pa sedaj razumejo grafiko ne le kot podaljšek svojega slikarskega ustvarjanja, temveč kot povsem samostojen likovni izraz. Naj na tej točki izpostavimo delo Arjana Preglja, ki se predstavlja z mapo Nevidne podobe.
Mapa, sestavljena iz na prvi pogled praznih listov papirja, zaživi šele z interakcijo gledalca. Motivi, kot so porno zvezda, družinske fotografije ali pa mikroskopski pogled na kri, so izdelani v tehniki sitotiska. Ko si nadenemo priložene bele rokavičke in podobe obrnemo proti svetlobi, omenjeni motivi oživijo. Poigravanje z vidnim in nevidnim, svetlobo in temo ter različnimi kontrasti ustvarijo povsem samosvoj pogled gledalca. Tako imenovani tretji pogled.
Za drugo skupino ustvarjalcev je značilen konceptualen pristop. Razmnoževanje oziroma reproduktivnost grafičnega medija postaja del celote, ki povsem enakopravno tvori zgodbo. Ti avtorji, med katerimi velja izpostaviti light boxe Tomaža Tomažina in tiskana vezja skupine Brid:A (Tom Kerševan, Sendi Mango, Jurij Pavlica), v grafično polje vnašajo povsem nove izrazne možnosti. Sodobne tehnologije, fotomontaže, inscenirane postavitve in računalniške matrice povezujejo umetnost z znanostjo in brišejo mejo med omenjenima poljema.
Razstava Tretji pogled, Raznolikost grafike danes prinese okrog 100 razstavljenih del in resnično prikaže raznolikost grafične produkcije. Prav tako pokaže na vlogo grafike v kontekstu sodobne umetnosti in povezavo tradicionalnih grafičnih pristopov z reproduktivnimi umetnostnimi mediji.
Kot rečeno pa zadnjo skupino sestavljajo umetnice in umetniki, ki izdajajo predvsem avtorske publikacije. Knjigo umetnika ali avtorske časopise. Tu velja izpostaviti umetniški projekt Artikulacija, ki v umetniški prostor posega s kritičnim in radikalnim diskurzom. Omenimo pa naj še delo Dejana Habichta – 12 dolgočasnih pesmi. Habicht je v prejšnjem letu enkrat mesečno izdajal najrazličnejši material, ki ga je ob koncu leta zbral v lično izdelani škatlici. V njej najdemo dvd-je, disketo in vezane izvode fotografij, ki jih bo umetnik v sklopu razstave znova predstavil na predavanju.
Tretji pogled, Raznolikost grafike danes je kljub skromnemu naslovu ambiciozno in široko zastavljena razstava. Na ogled bo vse do 9. novembra in priporočamo vam, da je ne zamudite.
Grafična obzorja je za vas širila Tanja Pavlič.
Komentarji
komentiraj >>