Na bučnem prizorišču Djemaa el-Fnaja upa na kakšen dirham s strani navdušenih oči tudi zasedba sedmih ali osmih mož v živopisanih oblačilih, ki pred množico izvajajo Gnaoua. Gnaoua je tradicionalna mistična glasba enakomernega ritma, ki naj bi transcendenčne plesalce ob spremljavi lutnje pripeljala do barake, Alahove milosti.

Četudi je v zadnjem času Gnaoua postala dostopnejša širšemu občinstvu in posledično komercializaciji, je žal večina mističnih glasbenikov še vedno obsojena na plehki intertejment glavne turistične atrakcije Marakesha.

V žrelu modernizacije so se znašli tudi številni Berberi, saharska nomadska ljudstva, ki so s pomočjo etiket zahoda pridobili predvsem na diskriminaciji in turistični prodaji tako imenovane "berberske" kulture. Ta se je oblikovala podobno kot romska – s predstavami o imaginarnem drugem. Le da v primeru Berberov ena stran diskurzivnega dvojčka prihaja z drugega brega morja in da so Berberi dobili svoj slovar šele pred kakimi petimi leti. Nestrpnost pa tudi še ni toliko narasla, da bi morali v šole uvesti poseben predmet, ki bi se imenoval "berberski jezik in kultura".

Poleg vseh možnih povezav o imaginarnem drugem Evropskih Romov, Berberov in ostalih Maročanov pa si vse te zmeraj bolj izrabljene identitete delijo tudi migracije. Zaenkrat lahko Berberi svojo nomadstvo še obrnejo v svoj lasten, turističen profit. Nasprotno pa Evropa svoja vrata vztrajno zapira ekonomskim migrantom tako iz afriške celine kot tistim iz lastne zemlje, ki jih še vedno ni zmožna obravnavati kot svoje.

In če je eden od učinkov globalizacije, da se sosed pred sosedom raje zavaruje s kakšno živo mejo, če ne že kar z betonsko ograjo, država pred tujci pa tudi z diskriminatorno prepovedjo priseljevanj, je medsebojna pomoč v Maroku še vedno močno prisotna. »Solidarnost ni stvar intelektualne izbire, ampak je družbi vnaprej določena. Tu le redkokdo preživi sam,« pravi bivši politični ubežnik. Svoj dobro skriti, a luksuzni riad v Marakeshu vodi brez kakršnekoli oglasne table oziroma napisa. Goste mu pripelje kakšna mladež, ki za opravljeno storitev dobi skromno plačilo, neprijavljeni lastnik pa tako poskrbi za preživetje vsaj dveh družin.

Poleg McDonaldsa je kapitalizem pripeljal v Maroko tudi avtobuse družbe CTM, ki so postali boleči kazalec prepada družbenih slojev. Za umirjeno in klimatizirano vožnjo brez postankov CTM-a je potrebno odšteti mnogo več kot za vstopnico "lokalca", kjer se kuhaš v zmesi potu in slabosti ter se tudi na štiristo kilometrov dolgi vožnji ustavljaš skoraj vsakih trideset kilometrov, da lahko šofer polije motorje vozila z litrom hladne vode, kupljene v bližnji trgovini.

Ob prihodu na cilj si seveda oddahneš: zgrožen nad prizori starcev, ki snifajo prah domačega kifa, da lažje preplavajo naporno vožnjo, se pošteno zamisliš, ko na termostatu zagledaš štirideset stopinj, prvi vdih ob izstopu iz avtobusa pa spominja na: »Hvala Bogu, končno svežina!«

Vsem dostopnim prizorom revščine pa stoji nasproti dobro varovana in očem skrita kraljeva posest. Slike kraljevega vodje se vseeno nahajajo povsod, vse od velikih oglasnih panojev do zaprašenih podobic v bolj ali manj moško obiskanih dnevnih barih. Podobica Mohameda šestega krasi tudi dnevni prostor družine nepismenih Berberov, ki še verjame, da v reko odvrženi onesnažujoči odpadki okolju ne škodujejo, ker – kot pravijo: »Alah pravi, da reka vse odplavi.«

Kralja vse slavi in časti, diskurzi ideoloških aparatov pa iz simbolnega preidejo v konkretno, ko si želiš jutranji metin čaj začiniti s svežimi novičkami. Vsakodnevno časopisje kar tekmuje med seboj, katero bo izdalo več javnih voščil državnih uradov ob rojstnem dnevu Veličastnega. Poleg poročanj o državnih procesijah, ki povzdigujejo državno kulturo, in o športnih rezultatih, ki krepijo državni duh, želi časopisje z neskončno količino oglasov za delo v državni službi prepričati o urejeni in dobro vodeni državi. A koga neki? Skoraj polovica prebivalstva ostaja vendarle nepismena...

Ni čudno, da se v razmerah, kjer s pobegom v tujino postaneš v najboljšem primeru odžiralec tebi prepovedanega delovnega trga in parazit tako imenovanih socialnih držav, v najslabšem pa kar sodelavec Osame Bin-Ladna, pojavijo tudi ekstremne rešitve. Eno takih ponuja Nadia Yassine, predstavnica feminističnega islamizma v Maroku, ki je med drugim nasprotovala reformam družinskega prava, ki naj bi izboljšal položaj žensk. Meni, da zakon o možnosti ločitve ničesar ne spremeni na bolje, če se ženska po ločitvi ne more zaposliti in pristane na ulici. Aktivistka, katere ime je bolje neizgovoriti v maroški javnosti, govori o islamu dialoga ter o odrešitvi kapitalističnega zahoda s pomočjo muslimanske vere.

Ker je Maroko že Afrika, v Afriki pa pravijo: »Mi imamo čas, vi pa imate uro,« ti potovanje po tej socialno in geografsko pestri državi nudi lekcijo potrpežljivosti. Pa tudi strpnosti in tolerance do vseh deprivilegiranih. V tem primeru celo bolj kot mi poznajo Kanta, ki v razmišljanju o migracijah pravi, da se posameznik zaradi Zemljine okrogle forme slej ko prej sreča z drugim posameznikom. Prvotno tako noben človek nima večje pravice do nekega prostora kot drugi. In kdo je potem "v razvoju"?

Sarkozy v svojem govoru v Tangerju lanskega oktobra verjetno ni pomislil na "maroško" solidarnost, ko je rekel, da »če Evropa Sredozemlju obrne hrbet, se bo odpovedala ne le svojim intelektualnim, moralnim in duhovnim virom, temveč tudi svoji prihodnosti«. Prav tako sta Francija in Maroko že dolgo združena tudi preko boleče zgodovine, zato Mediteranska unija ne more biti »enkratna in originalna izkušnja«. Mogoče le za kakšnega predsednika.