Petek, 19. 9. 2008
Ana Podvrsic
Mednarodni gledališki festival Ex Ponto nam je v sredinem večeru v Stari elektrarni ponudil uprizoritev Mrtvaškega plesa bolgarskega Sfumata v režiji Margarite Mladenove, v četrtek pa se je na odru Mladinskega gledališča slišal Medejin krik režijsko-igralskega tandema Saša in Mojtine Jurcer, prva od dveh slovenskih premier festivala.
Mednarodni gledališki festival Ex Ponto nam je v sredinem večeru v Stari elektrarni ponudil uprizoritev Mrtvaškega plesa bolgarskega Sfumata v režiji Margarite Mladenove. V četrtek pa se je na odru Mladinskega gledališča slišal Medejin krik režijsko-igralskega tandema Saša in Mojtine Jurcer, kar je bila prva od dveh slovenskih premier festivala.
V Mrtvaškem plesu Augusta Strindberga so od oblastniškega in vase zagledanega uslužbenca vojske ter njegove pikre žene že pobegnili otroci in vsa služinčad. Zakonca v svojo igro bolestne odtujenosti in brezmejnega sovraštva porineta tudi Kurta, starega prijatelja in Alicinega bratranca, ki s svojim nepričakovanim obiskom razdrami potlačene strasti in želje zakonskega para. A Alice in Edgar bosta očitno do smrti vztrajala v zakonskem plesu neprestanih očitkov in obtoževanj na izoliranem otoku.
Paru, ki je zaradi lastne nejevolje ostal obsojen sam nase, ne preostane nič drugega kot nezavedna uniformiranost, ki z vsakim glasom partnerja trešči ob svojo zrcalno podobo. Besede pomenijo dejanja, glasni fonemi pa sicer nikoli realizirane pikre bodice nožev. Odtujenost para se zrcali v praznih pogledih glavnih igralcev mimo vsega. Tu pa se srečajo mojstrska analiza Strindberga in dosledna interpretacija igralcev Sfumata. Odtujenost od partnerja in od sveta pomeni predvsem odtujenost in negiranje samega sebe, kajti drugi postane nevreden šele takrat, ko je lastna bit oropana kakršnegakoli sočutja.
Sicer mrtvi in brezizrazni telesi, do grla zategnjeni v popolnoma enaki puritanski obleki, oživita ob nemi igri kart, enega izmed zakonskih ritualov za kratkočasenje predvidljivega vsakdana. Do potankosti izdelane Alicine prefinjene geste in histerično mešanje kart njenega moža kažeta ženino zmagoslavje. Šele ko se prikaže Kurt, nova možnost, upajoči začetek drugačnega življenja, Alice dovoli konkretizirati stari sen zapeljive igralske dive in od sovraštva zategnjeno telo se spremeni v strasti polno žensko.
Plesnivo ozračje mukotrpnega zakona ustvarja minimalistična scenografija in mračnjaška glasba gledališkega laboratorija Sfumata, kjer se napetost telesa ne izraža toliko z znaki kot s preprostim nabojem energije, telo v prostoru pa je po Escherjevem [ešerjevim] efektu nerazdružljivo povezano z objekti v njem.
Sredin Mrtvaški ples bi tako lahko umestili med klasične gledališke forme, kjer je gledalcu v užitek ravno mimetična reprodukcija, ki hkrati poustvarja in posnema. Nasprotno pa Medejin krik neprestano valovi med performansom, klasičnim gledališčem in sodobnim plesom ter zastavlja vprašanja o mejah med realnostjo in gledališko fikcijo, ko prikaz starodavnega obreda podvoji z videoinštalacijo.
Če zakonski par Strindbergovega Mrtvaškega plesa živi v hladni ljubezni polne nezavedne navezanosti, je Medejo ravno slepa strast do Jazona pripeljala do detomora. Maščevanje, ki pa je hkrati tudi izdaja lastne biti, je vibriralo čez igralkino napeto, jeze in obupa polno telo, ki se je želelo preko ritualov na čarovniški mizi odpraviti na novo iskanje samega sebe.
Starogrški mit namreč pravi, da je barbarska čarovnica Medeja ubila svoja otroka, da bi se maščevala možu Jazonu, za katerega je ubila in zanikala svojo družino. V Medejinem kriku Inner World Theatra se protagonistka ponovno vrne k barbarskim verovanjem in poskuša preko rituala ubežati tragični usodi matere brez otrok, žene brez moža, hčere brez družine.
Mit o Medeji tako služi tandemu Jurcer kot konceptualno izhodišče za raziskovanje zunanjemu svetu nevidne mentalne dimenzije eksistence, ki poteka izven časa in prostora. In ker notranji svet ne pozna zakonov čutnega, tudi Medejin krik ne uporablja prostora, predmeta, giba in glasu kot temeljne zakonitosti klasičnega gledališča. Ti postanejo sužnji igralkine transformacije v minimalistično zasnovanem prostoru: počasno meditativni gibi se mahoma spremenijo v zaporedje vihravih elementov modernega plesa; krik zabije v bolečo realnost oddaljene glasove duhovnega lebdenja; objekti ritualne mize simbolizirajo predmete transcendenčnega popotovanja.
Tako kot enakomerni ritmi v prvotnih ritualih, spremljajoča elektronika Medejinega krika pripomore k ekstatičnemu begu, medtem ko videoinstalacija raziskovanja mentalnega daje uprizoritvi obreda lastnost samozavedanja. Ker Medejin krik ve, da je gledan, s tem tudi ve, da je le reprodukcija nečesa.
Na prvi pogled vsebinsko in oblikovno različni predstavi povezuje rdeča nit vere in verovanja letošnjega Ex Ponta. Strindbergov zakonski par je preko principov klasičnega dramskega trikotnika začel verjeti v možnost ponovnega obstoja lastnega zakona, Medeji pa je lahko le vera v moč lastnega poganskega božanstva ponudila beg od tragike lastne usode.
Obredom je prisostvovala Ana Podvršič.
Komentarji
komentiraj >>