Torek, 23. 9. 2008
Pina
Roman nastane kot umetniška izmenjava knjižnega portreta za lekcije tanga med pisateljico in plesalcem Cocom Diasom. Biografske obljube svojemu nenavadnemu naročniku pisateljica ukaluplja v svojo klasično pripovedno formo in značilen introspektivni slog pisanja. Plesalčevi pripovedi hkrati dodaja fiktivne dimenzije. Resnične dogodke staplja z iluzijo in v strasten plesni objem resničnih ljudi potiska dvodimenzionalne literarne like.
Brina Svit je z aktualnim romanom Coco Dias ali Zlata vrata zaplesala čutni literarni tango. S premišljenimi proznimi koraki se je v objemu resničnega argentinskega plesalca v strastnih plesnih ritmih sprehodila po mejah fikcije in realnosti, dogajalnih prostorov, družbenih slojev ter strasti in ljubezni.
Roman nastane kot umetniška izmenjava knjižnega portreta za lekcije tanga med pisateljico in plesalcem Cocom Diasom. Biografske obljube svojemu nenavadnemu naročniku pisateljica ukaluplja v svojo klasično pripovedno formo in značilen introspektivni slog pisanja. Plesalčevi pripovedi hkrati dodaja fiktivne dimenzije. Resnične dogodke staplja z iluzijo in v strasten plesni objem resničnih ljudi potiska dvodimenzionalne literarne like.
Tako kot Velazquez Brina Svit v svoje literarne Las Meninas postavlja ključne junake. V središče slike izriše svojega portretiranca, v ozadje pa diskretno - a dovolj vidno - razporeja ostale literarne »modele«. Po vzoru velikega slikarja v kot umetnine pogumno naslika tudi svojo lastno podobo, ki - stoječ pred platnom - skrbno opazuje in soustvarja zgodbo.
V centru slike oziroma zgodbe tako vzravnano in samovščeno postopa naslovni junak, argentinski plesalec tanga Coco Dias. Kljub resnični eksistenci sta njegova osebnost in biografija dovolj skrivnostno privlačni, da ustrezata vzoru Svitinih literarnih junakov. Čeprav ga v romanu spoznamo kot velikega mojstra tanga, pogovori pri pariški metro postaji Zlata vrata in postopanje po rodnem barriu ugasnejo reflektorje s plesišča. Preteleportirajo ga v časovno-geografsko oddaljene situacije, osvobojene elegantnih plesnih čevljev in skrbno pobarvanih las.
Kljub že v naslovu izpostavljenem junaku »Velazquez« iz kota slike pogosto zasenči svojega portretiranca. Pisateljičina literarna inkarnacija Valerie Nolo, močno izpostavljena avtobiografskemu zrcalu, nam odpre zlata vrata v svoje življenje. Pred nami zalista po svojem zvezku z zapiski, nas pokrije ali raje odkrije z rjuhami svoje postelje, izpostavi svojim čustvom in nas postavi v osišče svojega ustvarjalnega procesa. Bralec ob njenih literarnih dilemah in idejah posvoji občutek, da zgodbo o Cocu Diasu piše tudi sam.
»Če napišeš o meni knjigo, te bom naučil plesati,« nam originalen povod za roman ponosno razkriva že naslovnica. Kljub nekonvencionalni ideji za njegov nastanek pa roman konceptualno klonira pisateljičina minula dela. V skladu s svojim dosedanjim književnim opusom slovensko-francoska pisateljica ostaja zvesta slogovno močnemu zarezovanju v večplastne odnose med moškim in žensko in njune podzavesti ter eksotičnemu okušanju kulturno drugačnih prostorov.
Brina Svit v svojem izvorno francoskem knjižnem delu Coco Dias ali Zlata vrata tako ne ponuja povsem nove literarne koreografije. Vešče in elegantno nas zavrti s preverjenimi figurami in koraki v tekočem, a temperamentnem proznem ritmu tanga.
Skozi Zlata vrata je v svet tanga vstopila Pina S.
Komentarji
komentiraj >>