Če je danes za nekatere le konec še zadnjega torka v septembru, je za mnoge muslimane poseben dan. Tudi v Sloveniji se praznuje bajram, ki simbolizira konec ramadana.
V tokratni oddaji Oči, da ne vidijo o Muslimanih v Sloveniji, o islamu in Slovencih.
Pogovarjali smo se z :
- Nevzetom Poricem, tajnikom Islamske skupnosti v RS
- bivšim slovenskim muftijem Osmanom Đogičem
- Laylo, vodjo ženskega džemata Slovenske muslimanske skupnosti in
-Dženito, aktivno članico Islamske skupnosti v RS.
Klikni za po
Zvočni posnetek celotne oddaje:
Tekstovni zapis:
//////////////////////////////////////////////////////////////
Praznovanja bajrama
//////////////////////////////////////////////////////////////
Če je danes za nekatere le konec še zadnjega torka v septembru, je za mnoge muslimane poseben dan. Tudi v molilnicah po Sloveniji so se pripadniki islamske veroizpovedi združili, da bi proslavili bajram. Bajram simbolizira konec meseca ramadana. Kljub strogi prepovedi spolnih odnosov, hrane, pijače, cigaret in ostalih vnosov v telo med sončnim vzhodom in zahodom se ta mesec posta, ki tvori enega izmed petih stebrov islama, popolnoma prilagodi vsakodnevnemu aktivnemu življenju.
Evropa se je z valom pretežno ekonomskih priseljevanj v drugi polovici dvajsetega stoletja ponovno srečala z islamom. Toda tokrat se je prvič po več kot desetih stoletjih morala soočiti z njegovo fizično navzočnostjo. Imaginarne figure mitskih antagonizmov med Vzhodom in Zahodom so naenkrat dobile realno podobo naših sosedov tudi v primeru nekaterih sodržavljanov. Tem so vstop sprva dovolile in spodbujale države gostiteljice, predvsem zaradi potrebe po poceni delovni sili.
Zahodnim zanesenjakom, ki so pogosto podlegli orientalizmu, je islam služil kot vir daljne eksotike. Evropa pa je vnovično odkritje vznemirljivega Vzhoda potrebovala že skoraj kot intelektualno nujnost, kjer se je strah vzbujajoči prostor od nikoder simbolno izrazil v obliki raznih pripovedk, šal in ostalih mitov.
Če je islam še nedolgo nazaj predstavljal zgolj del pogosto evropocentričnega preučevanja mističnega in oddaljenega Vzhoda, je danes postal kolektivna in vsesplošna stvarnost znotraj evropskega prostora.
Pri tem ne smemo pozabiti, da se je današnja Evropa oblikovala s prav istim islamom, ki ga rada očita ali celo zanika novo nastalim manjšinskim skupnostim. Bruno Etienne spominja na osemstoletno muslimansko navzočnost v Španiji, petstoletno na Krimu in tristoletno na Siciliji, ki se niti ne morejo primerjati z močno vpetostjo islama na Balkanu, na Madžarskem ali Grčiji.
Z modernim pojavom islama se ne srečuje zgolj Evropa, ampak tudi islam sam. Evro-islamski trk dvajsetega stoletja nima istih temeljev kot tisti iz časa turških vpadov, križarskih vojn in kolonizacije. Največjo simbolno prelomnico v dvajsetem stoletju za pravoverne muslimane pomeni razpad turškega kalifata leta devetnajsto dvajset, saj to pomeni konec islamske enotnosti.
Temu šoku so se pridružila še pričakovanja napredka po osvoboditvi izpod kolonialnih oblastnikov ter ustanovitev države Izrael, svetega kraja, ki so ga muslimani imeli za njim ekskluzivnega. Na nastali šok, ki je vodil v krizo v arabskem prostoru, je islam odgovoril po eni strani z vključitvijo v splošen proces modernizacije in sekularizacije ter po drugi z oživitvijo osnov islama. Islamizem pa je ponekod vodil celo do ekstremnih oblik povezovanj, primer katerih je militantno v Afganistanu. Vendar pa, kot je obrazložil Nevzet Poric, tajnik Islamske skupnosti:
//////////////////////////////////////////////////////////////
(3.17)
//////////////////////////////////////////////////////////////
Znotraj ume, ki prezentira imaginarno muslimansko skupnost enotnosti in egalitarnosti, lahko namreč deluje več voditeljev, ki morajo s pomočjo lastne karizme ustvariti nek poseben odnos vplivanja na vernike, ki bi posledično priznali voditeljevo avtoriteto ter verjeli njegovi interpretaciji Kur'ana. V tem smislu je vsako delovanje znotraj islama politično.
Kolonizacija je v arabsko-islamsko tako imenovano predkapitalistično družbo poleg tržnega gospodarstva, industrializacije in urbanizacije prinesla tudi nov pojem – država. Lokalni nacionalizmi so bili do tedaj nezdružljivi z arabskim, ki teži k enotnosti arabske države, k enotnosti muslimanske skupnosti ume.
Zahodni model države z ekskluzivnostjo moči je spodbudil stare sanje islamske enotnosti znotraj ene države ter pripomogel k rojstvu islamskih nacionalizmov, ki so se pred verniki legitimizirali predvsem z vrnitvijo k doktrini islama.
Popis prebivalstva Slovenije leta 2002 je zabeležil sto enaindvajset različnih opredelitev veroizpovedi. Približno petdeset tisoč se jih je opredelilo za muslimane. Tri četrtine muslimanov so predstavljali Bošnjaki, dvanajst procentov je bilo Albancev, pet procentov pa Slovencev. V manjših odstotkih si sledijo še Arabci, Turki, Torbeši, Makedonci, Črnogorci, Romi in ostali. Slovenski muslimani so skoraj izključno suniti.
Za potrebe vernikov sta se oblikovali dve formalni skupnosti. O dejavnosti Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji nam je več povedal tajnik skupnosti, Nevzet Porić ...
//////////////////////////////////////////////////////////////
Porić
//////////////////////////////////////////////////////////////
Bivši slovenski mufti Osman Đokič se je pred tremi leti ločil od Sarajeva ter ustanovil Slovensko muslimansko skupnost …
//////////////////////////////////////////////////////////////
Đokić
//////////////////////////////////////////////////////////////
O ženskih aktivnosti Slovenske muslimanske skupnosti smo vprašali eno izmed vodij ženskega džemata …
//////////////////////////////////////////////////////////////
Lejla
//////////////////////////////////////////////////////////////
Ohranjanje etnične dediščine pri priseljencih poteka na različne načine in je močno povezano s posameznikovo percepijo samega sebe in skupnosti, v katero je bil rojen, v primerjavi s skupnostjo, s katero je v stiku. Glede na nezadovoljstvo s svojim statusom ali statusom etnične skupnosti, posameznik bolj ali manj opušča elemente svoje izvorne etnične skupine ter se odloči na kakšen način, če sploh, bo izkazoval participacijo določeni skupini.
Med elemente etničnosti ene skupine ne smemo šteti le najbolj očitne, kot sta na primer materin jezik in vera. Sem spadajo tudi vsi običaji, koledar, dnevni obedi, fraze, izrazi, kletvice, ki so prisotni v vsakdanjem življenju posameznika in zanj nosijo pomembno simbolno vrednost. Ti elementi, četudi so le plod imaginarija ene skupine o drugi, vplivajo na vedenje posameznika kot nekakšen moralni imperativ.
Kako se torej kaže pripadnost islamu v večinsko nemuslimanskih državah? Ali muslimani v Sloveniji, če želijo, uspejo zadostiti svojim verskim dolžnostim? Določeni obredi zahtevajo posebne procedure, ki so lahko državam gostiteljicam tuje, nepoznane in zato težko izvedljive, včasih tudi onemogočene.
//////////////////////////////////////////////////////////////
Primer kurban bajram (lejla), primer popoldanske molitve.
//////////////////////////////////////////////////////////////
Če se sprehajamo po ulicah Ljubljane, bi težko verjeli, da tu prebiva več kot tretjina vseh slovenskih muslimanov, saj v eni izmed prestolnic Evrope še danes ni prisotnih zunanjih znakov, ki bi pričali o njihovi navzočnosti. Kot opozori Srečo Dragoš, je »Slovenija edina zahodnoevropska država brez džamije in hkrati z opaznim deležem muslimanskih državljanov«. In nadaljuje, da »je samo v Bagdadu, ki naj bi veljal za fundamentalistično islamsko prestolnico, kakšnih ducat krščanskih cerkva in ena sinagoga«.
Vidne izjeme na slovenskih ulicah so le redke zakrite pripadnice ženskega spola, ki se jim še vedno zgodi da …
//////////////////////////////////////////////////////////////
(izjava Lejle 03)
//////////////////////////////////////////////////////////////
Zanimivo je, da je ravno nošnja rute tista, ki povzroča prve polemike v javnem prostoru evropskih držav. Marsikateri ksenofobičen politični diskurz zlorablja čudenje ob zakriti ženski za opozarjanje nevarnosti radikalno fundamentalnega islamizma, ki se vrača k tradiciji in razume črke Korana dobesedno.
Vendar nošnja rute v sicer evropskem prostoru, a znotraj muslimanske miselnosti, pomeni tudi osebno strateško odločitev, ki a priori nasprotuje tradicionalni podrejenosti. Pravoverna muslimanka opozarja na svojo neodvisnost in posledično modernost ravno s tem, ko odloča kdaj, kje in pred kom bo zakrita. S tem hči pravzaprav vidno nasprotuje tradicionalnemu islamu svojih očetov. Včasih tudi z drugim ekstremom, še bolj ortodoksnim islamom, ki pa vendarle temelji na osebi refleksiji in odločitvi. Poleg tega se tradicionalni džilbab, ohlapna obleka, pogosto zamenja s simbolnim elementom rute oziroma mahhrama, kar tudi kaže na nov, ponovno moderen način interpretacije svetega teksta.
Belgija je islam prepoznala kot eno izmed uradnih ver države že leta tisoč devetsto štiriinsedemdeset. Drugi val priseljevanja, ko so prvim delavcem sledili preostali člani družine, je pomenil tudi začetek organiziranja aktivnosti socialnega in kulturnega značaja za potrebe ljudi. Pojavila so se različna združenja, molilnice, helal mesnice in turistične agencije, ki ponujajo potovanja v Meko.
O tem vidiku organiziranja muslimanskega življenja v Sloveniji je Lejla povedala …
//////////////////////////////////////////////////////////////
Lejla 4- o trgovini)
//////////////////////////////////////////////////////////////
In če se odprtje trgovine z islamskimi simbolnimi predmeti po besedah naše sogovornice zatakne pri večinskem prebivalstvu, je obratovanje helal mesnice stvar dogovora muslimanov samih.
//////////////////////////////////////////////////////////////
Lejla
//////////////////////////////////////////////////////////////
Situacijo muslimanov drugod po Evropi in svetu težko primerjamo s prisotnostjo pripadnikov islama v Sloveniji. Slovenski kontekst zaznamujejo predvsem opredelitev narodnih manjšin, socialističa zgodovina in tako imenovana enotnost znotraj bivše SFRJ.
Muslimani so predvsem s pospešenim priseljevanjem iz držav bivše Jugoslavije v drugi polovici prejšnjega stoletja postali realnost in del slovenskega pravnega in imaginarnega prostora. Dragoš jasno ponazori, da so muslimani nosilci njim pripisanih elementov manjšinskosti in so zato postali drugačni: poleg drugačnih kulturnih navad in etničnega porekla govorijo še drugačen materni jezik in »ne jedo kranjskih klobas«. Ker se ta drugačnost izvaja v specifičnem kontekstu slovenskosti, muslimani postanejo še zoperstavljeni.
Skupaj z ostalimi priseljenci tvorijo nove etnične manjšine Slovenije, ki nehote spominjajo državo na nerešena vprašanja etnične heterogenosti ter nepravičnega podeljevanja pravic. Muslimani predstavljajo eno kočljivih tem slovenske politike, saj je tu predmet debate marginalizirana skupina, o kateri se še ni izoblikoval konsenz niti na državni niti na civilni ravni. Poleg tega bi kakršnakoli rešitev, ki bi izvirala iz dialoga obeh skupin, lahko vplivala na bodoči volilni neuspeh.
Analiza študije o etnični raznolikosti v Mestni občini Ljubljana dokazuje, da nove etnične skupnosti izpolnjujejo vse objektivne kriterije za naziv narodnih manjšin in posledično pridobitev njihovih pravic. Formalno gledano se torej zatakne le pri vprašanju avtohtonosti oziroma izpolnjevanju kriterija ohranjanja dolgotrajnih in trajajočih vezi med državljanom in državo. Avtohtonost v slovenskem prostoru v bistvu ne pomeni le, da nisi prišlek, ampak da si domačin od vekomaj.
Četudi je kapitalizem mamil z napredkom, je ravno sprememba iz družbene ureditve socialne egalitarnosti k liberalizmu pripeljala do močne družbene, ekonomske in razredne razslojenosti. Ravno ti pojavi do tedaj nepoznane neenakosti pa so podlaga za vse nacionalizme, šovinizme, ksenofobije in rasizme, priče katerim smo lahko vsi prek mnogih slovenskih javnih občil.
V sredini prejšnjega stoletja je del arabsko-islamskega sveta islam ponovno oživel s transformacijo novonastalih arabskih držav v države, temelječe na doktrini islama. Tako se tudi Slovenija kot postsocialistična država zateka k vrnitvi v simbolno skonstruirano ½slovensko½ tradicionalnost, podkrepljeno z vplivom medijev.
V tem kontekstu Kuzmanić pravi, da je nastanek nove države pomenil tudi rojstvo novega koncepta državljanstva in tujosti. Poleg tega je moral postsocialistični konstrukt slovenstva najprej negirati samega sebe in zanikati ideologijo slovanstva zaradi njenih elementov vzhodnjaškosti, saj se je le na ta način lahko počutil zahodnega in posledično evropskega. Raziskava javnega mnenja izpred šestih let je temu tudi pritrdila. Večina namreč meni, da je sprejetje slovenskega načina življenja eden izmed glavnih pogojev, da se nekdo, ki ni rojen v Sloveniji in je odraščal drugje, lahko preseli in integrira v slovensko družbo.
Sloveniji pa niso tuji le vsi, ki niso Slovenci po krvi, jeziku ali kulturi, ampak tudi njeni lastni sinovi in hčere, če ti spodbijajo njen konstrukt tujosti. Kako se torej počuti ½čistokrvna½ Slovenka, ki se je obrnila k islamu?
//////////////////////////////////////////////////////////////
(lejla 5)
//////////////////////////////////////////////////////////////
Če je v dvajsetem stoletju islam pogumno stopil po sledeh zahoda z vpeljavo zahodnega modela države, je Slovenija podobno storila s kapitalizmom. In oba se morata zdaj soočiti s posledicami svojih odločitev podložnosti.
V prihodnosti bo islam moral odgovoriti na izzive, ki mu jih je prinesla okcidentalizacija. Eden izmed takih je tudi, kako osmisliti islam znotraj sedanjega modela države in njenih vzvodov, kar pomeni predvsem ponovni razmislek o strogem družinskem kodeksu. Če mora torej islam na nek način svoj egalitarni vidik med verniki prenesti na nivo države, bi nasprotno slovenska država morala najti vzvode za vzpostavitev enakosti med njenimi državljani.
Tokratne Oči, da ne vidijo je pripravila Ana Podvršič
Komentarji
komentiraj >>