Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Living Colour!!! (3436 bralcev)
Četrtek, 2. 10. 2008
Tit Podobnik



Tit Podobnik recenzira koncert zasedbe Living Colour ... (v celoti!)
Living Colour – VPK Mediapark Ljubljana, 1. 10. 2008

* Po lanskem Lentu so člani ansambla Living Colour v zelo kratkem času že drugič obiskali Slovenijo. Tokrat so skoraj napolnili ljubljansko Cvetličarno in brnenja v ušesih željnim poslušalcem ponudili kopico gradiva za švicanje, zaletavanje, premetavanje ter poskakovanje.

Skratka presenetili so. Ali pa je presenetila publika, ki je znala večino besedil ali vsaj refrenov na pamet in s tem že v samem začetku z odrom vzpostavila intimen odnos. Ampak začelo se je skozi manevre ljubljanskih Leaf-Feat, danes zaradi ogromne kilometrine kljub mladosti že zelo uigranim ter spoliranim kolektivom. Katalog mladcev je v stalnem nadgrajevanju in s tem že svetlobna leta stran od gimnazijskih skate punkovskih »hočem vse bejbe« himen. Vseeno pa je njihov sicer nadpovprečen nastop pripomogel k nekoliko mlajši povprečni starosti obiskovalcev, saj je bil kontrast pod odrom med poslušalci Leaf-Feat in kasneje Living Colour očiten. Če je to za sam koncert sploh relevantno, je povsem druga zgodba, dejstvo pa je, da ko razposajene mladoletnice zamenjajo prešvicani tipi, to le stežka ostane neopaženo.

Uri ogrevanja je bilo nato treba dodati še natančen preizkus opreme. Ta se je nekoliko zavlekel ter s tem iz publike izvabil kar nekaj žvižgov in vzklikov. Šele po pol ure so se člani Living Colour le prikobacali na oder in z vso silo udarili po glavah precej zainteresirane klientele pod odrom, ki je vso sprejeto energijo znala tudi dostojno vrniti. Glasba je zvenela močno, tako močno, kot bi v resnici morala zveneti že s plošč, na katerih se nemalo kje skriva za temno zaveso konformne produkcije. Na koncertu ni bilo tako, saj je od energije kar cvrčalo. Poskakovanje in zaletavanje se je pri nekaterih v občinstvu sprevrglo tudi v odmetavanje oblačil, kar je na koncu pripomoglo k še bolj aromatičnemu vzdušju. Na srečo je to ne preveč afrodizično aromo reševal maksimalen vložek Living Colour, nastop katerih je bil do sedaj za avtorja članka manjša neznanka. Ta vložek je vseboval vrhunsko izvedbo izbranega materiala s štirih studijskih albumov, začinjen s prenekaterimi podaljšanimi soli Vernona Reida, odlično formo Coreyja Gloverja, ki ga ni zmanjkalo niti enkrat, ter z lomljenjem zob Douga Wimbisha na strunah njegovega basa. Ni šlo niti brez politične propagande, brez katere si ameriški glasbeniki očitno koncerta ne predstavljajo. So pa dokazali, da imajo tudi tu nekaj podlage, ter nam tokrat odigrali priredbi Stop, Children, What's That Sound? in Should I Stay Or Should I Go. V šestdesetih in osemdesetih je bilo namreč prav tako modno biti političen.

Premor sredi devetdesetih je skupini vsekakor prej pomagal kot škodil. Razne raziskovalne izlete tistega časa je glasbenikom uspelo prinesti nazaj v bend in jih všečno vkomponirati v njegovo današnjo zvočno podobo. Vrh tega je prikazal Will Calhoun v enem od unikatnejših bobnarskih solov, kjer je ob pomoči nekaj elektronskih škatlic in tolkal ustvaril široko ritmično kuliso s koščki tonov, neznačilnih za tovrstne instrumente. Raznovrstnost je zaokrožila predstavitev komada s prihajajoče plošče, v katerem se glavna tema vrti okoli zdrsov po kitari in s tem neizbežnim hribovskim, v najboljšem primeru pa pridihom When The Levee Breaks. Celotnega vtisa nista pokvarili niti izvedbi osladnejših kompozicij 'Glamour Boys' in 'Love Rears It's Ugly Head', saj je začuda ravno med tema dvema komadoma publika popolnoma ponorela. Vse skupaj je pričaralo vtis, da so se koncerta udeležili predvsem »die hard« fani, ki pa v kombinaciji z dobro razpoloženim bendom konec koncev po navadi ustvarijo prvovrsten žur. In če odštejemo zatohle vonjave, vehemenco pri skakanju po slehernikovih nogah ter zavoljo udobnosti jazzovskih koncertov bolj slabo hrbtenico, je več kot dve uri dolg nastop dejansko lahko predstavljal tudi prvorsten žur.

Living Colour so v fizični nepripravljenosti ujeli Tita Podobnika.


Komentarji
komentiraj >>