“Položaj manjšine ni slab”, je ocenil minister po pogovoru, “vendar je treba še nekaj stvari postoriti, da bi zadeve uredili.” Izrečeni stavek, sicer popolnoma v duhu diplomatsko-političnega slepomišenja, je sredi junija prišel iz ust našega za zdaj še vedno zunanjega ministra Dimitrija Rupla po srečanju s sveže izvoljenim predsednikom deželne vlade Furlanije-Julijske krajine, Renzom Tondom.
“Položaj manjšine ni slab”, je ocenil minister po pogovoru, “vendar je treba še nekaj stvari postoriti, da bi zadeve uredili.” Izrečeni stavek, sicer popolnoma v duhu diplomatsko-političnega slepomišenja, je sredi junija prišel iz ust našega za zdaj še vedno zunanjega ministra Dimitrija Rupla po srečanju s sveže izvoljenim predsednikom deželne vlade Furlanije-Julijske krajine, Renzom Tondom.
Če bi se ob marsikateri ministrovi nemarno izrečeni puhlici, ki smo jim bili priče med njegovim »ruplovanjem«, najraje z glavo zakopali v tla, pa Tondu na začetku omenjena opazka očitno ni ubežala dometu zavesti. Zavest, ki je v njegovi osebni zgodovini doživela pravcati dialektični obrat. Predsednik vlade nam najbližje italijanske dežele je bil namreč v mladosti po lastnih besedah socialističnega prepričanja v še bolj rosnih letih menda celo komunist, na zdajšnje delovno mesto pa je bil izvoljen kot predstavnik Berlusconijeve koalicije, ki samo sebe uvršča nekje na desno sredino, čeprav jo sestavljajo tudi takšne stranke, kot so Nacionalno zavezništvo orokavičenih fašistov in Severna liga utopičnih secesionistov.
V izjavah po izvolitvi je Renzo Tondo poudarjal potrebo po konstruktivni udeležbi narodnostnih manjšin v javnem življenju, predvsem v gospodarskem smislu. Prikladno, sploh če vzamemo na znanje njegovo hotelirsko preteklost in trenutno mantro prevladujočega neoliberalnega političnega diskurza, ki ekonomsko uspešnost propagira malodane kot temeljni postulat demokratičnosti.
Merilo demokratičnosti pa naj bi bila tudi jezikovna zaščita manjšin, v primeru Furlanije-Julijske krajine Slovencev in Furlanov. Prejšnja Illyjeva vlada je lani sprejela deželni zakon o zaščiti slovenščine in predlog zakona o zaščiti furlanščine, že od leta 2001 pa obstaja zakon glede slovenščine na državni ravni, katerega uresničevanje v praksi so uspešno minirali predvsem Finijevi neofašisti.
Kaj pa predsednik Tondo? Seveda, povsem razume hotenja in stremljenja manjšin, a pazite: nasprotuje obvezni vidni dvojezičnosti, ker menda, prvič, zaradi svojega mladostniškega simpatiziranja z anarhističnimi ideali nasprotuje vsaki prisili, in drugič, ker take zahteve baje spadajo v preteklost. Na smetišče kolektivne pozabe pa naj bi jih po njegovem poslali zaradi svoje ideološke narave. Glede na besedišče Renza Tonda bi lahko sklepali, da je bila njegova politična metamorfoza nepopolna in da se je znašel v napačnem političnem taboru, pa čeprav poudarja, da ima na vprašanje dvojezičnosti zelo oseben pogled.
Ker ne pojasni natančneje domnevne ideološkosti zahtev po vidni dvojezičnosti, lahko samo ugibamo. So morda manjšine v Furlaniji-Julijski krajini akterji hegemonistične politike? Premisa ne zdrži osnovnega logičnega premisleka. Tiči za takšnimi zahtevami napačna refleksija zgodovinskih dejstev? Glede na zanikanje odgovornosti italijanske države za fašistične zločine in očitne poskuse prevzemanja vloge žrtve, bi bilo tudi to smešno trditi.
In ne nazadnje, kako si potem razlagati pred kratkim vloženi zakonski osnutek o zaščiti, ovrednotenju in promociji jezikovno-kulturne dediščine Dežele Furlanije-Julijske krajine, ki so ga predlagali svetovalci taiste desne koalicije, tej pripada tudi sam Tondo? Zakon naj bi zaščitil kopico narečnih govoric, kot so recimo tržaščina, istrsko-venetska govorica, goriška furlanščina, bizijanščina, il grasian, videmsko-beneška govorica, rezijanščina, po nasen in nadiščina.
Za vsem skupaj seveda tiči precej prozoren poskus delegitimiziranja zahtev slovenske in furlanske manjšine, česar ne skrivajo niti sami predlagatelji: „Zakonski osnutek želi priznati polno kulturno dostojanstvo narečjem, kot sta nadiščina in rezijanščina, ki imajo svojo identiteto in so po krivici vključena v zaščitni zakon za Slovence, kar zanika njihovo specifičnost in zgodovinske korenine. Omenjene skupnosti se ne čutijo slovenske, ampak italijanske, in že dolgo sprašujejo za zakon, ki naj potrdi njihovo jezikovno posebnost.“
Se bo političnemu so-kompanjonu predlagateljev tudi v tem primeru aktiviral „antiideološki“ senzor? Če bi bil namreč Tondo dosleden v svojem razkrinkavanju s preživeto ideologijo motiviranih predlogov, bi ta zakonski osnutek, ki ni nič drugega kot poskus sejanja razdora med manjšino in konstruiranje družbene realnosti po političnih potrebah, gladko zavrnil. Ker pa je bolj verjetno, da bo zakon v deželnem parlamentu sprejet, lahko vzamemo na znanje, da vsaj trenutna desničarska oblast v Italiji posluša našega zunanjega ministra in je, čeprav samo v posmeh in z njegovimi besedami,
„še nekaj stvari postorila“.
ODPOVED: Komentar je spisal Tadej.
Komentarji
komentiraj >>