Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Sokol in golubica (7326 bralcev)
Torek, 7. 10. 2008
Peter Karba



Strip, ki ponuja jasen uvid v razliko med dejanskim in reproduciranim, vsebuje v sebi razkrivanje bolj subtilne, a realne reprodukcije. Reči, da je Janez Janša predsednik slovenske vlade, namreč odraža ravno to. To, kar v vsakdanjem življenju tako zlahka sprejemamo kot dejansko, ni drugačen odmik od tega kot narisati Janšo v nek zvezek, mu narisati velika ušesa in močne obrvi ter reči: „To je Janez Janša!“
Med Janšo in Janšo v stripu pa obstaja vmesno, avtonomno polje, ki ga lika samega Janše ne vsebuje ..

Pozdravljeni v Novih pisarijah, bržkone redki vztrajneži.
Nocoj vam bomo, kar je za oddajo sicer nekoliko nenavadno, predstavili strip, Sokol in golobica.
Klikni za veliko sliko:
Prosimo, da nam dovolite že na začetku krajše opravičilo. Avtor besedila, Peter Karba, čeprav si lasti nekoliko smisla za vizualno, ni noben strokovnjak na področju stripa. Tako utegne oddaja v smislu primerjalne analize in vpenjanja v kontekst produkcije stripa pri nas nekoliko šepati.

Strip Sokol in golobica je izšel pri Mladini. Njegov avtor se je podvojil v Tota, ki je strip narisal, in v Lovra Matiča, ki je oblačke izpolnil s tekstom. Delo je vredno pozornosti, saj velja za redek primer politične satire pri nas. V zadnjih letih je v to smer sicer krenila oddaja Radio Ga-ga, ki se odvaja tudi v televizijski šov Hri-bar. V začetku je Hribar delal z Emilom Filipčičem. Številni liki so bili povzeti iz kultne oddaje Radia Študent, Butnskala, in niso neposredno povzemali oseb iz okolja. Sprememba se je zgodila, ko je Hribar začel delati z novo ekipo. Obstaja vtis, da so se te spremembe dogajale postopoma in spontano.

Dragi naši. Prišlo je takrat težko pričakovano petkovo jutro in zraven je taval v svoji vseprisotnosti neki nedojemljiv „kadar“, bil je čas za ta trenutek. Republika Slovenija, parlamentarna demokracija, ki bo v letu stara polnih 18 let, se je zlivala v september, v jutro pred eno od številnih ljubljanskih knjigarn. To se je vrnilo, hlapelo nazaj v dva dni pred petimi parlamentarnimi volitvami. Obhajal se je konec nekega mita, ki se bo enak, a vendar nov, znova izpisal v nedeljo zvečer. Lepo jutro je obetalo brezsramen večer. Skozenj so brzeli obrazi poletne prostodušnosti in jesenske posesivnosti. Bil je zadnji dan pred predvolilnim molkom. Začeli so biti zvonovi apokalipse, katarza se je izrisala v nebo, finančni trgi so zapeli v en glas. Zdelo se je, da bi v enem samem trenutku beseda, poslednji stavek, lahko spremenila svet. Bil je petek, 19. septembra 2008, Sokol in golobica.

Sprva v izložbi knjigarne, nato plačan, v rokah, hitro prebran. Na naslovnici objeta zreta v isto smer, mlada lepa ženska in nekoliko starejši, a vrl in odločen moški. Za njima k nebu sili Triglav, ki ga obletavajo sitni helikopterji. V drugem kotu v prahu blaznijo visoko kategorni avtomobili. In končno, pod njima se v perspektivi od desne proti levi zvrstijo še preostali akterji ljubezni, ki da ima vzplameneti. Bralcu se kar milo stori, ko skuša razbrati te obraze. Pod njima stojijo kot goreča polena v kaminu, da bi ju z zublji želeli povrniti v večnost.

Prvi stoji mladosten uglajen moški s pozornim pogledom in bogatim lasiščem. Ob njem je dekle imenitnih pokončnih prsi, ki se zlobno reži. Morda samo zato, da bi pokazala sijoči vrsti svojih zob. Nato nekoliko zviška bulji naravnost v nas na prečko počesan mož z redko brado. Razumevanje figure vodi do sklepa, da gre ob tem, ko kaže spodnja dva sekalca, za nekakšen antipod hrčka. Sledi mlajši moški s fotoaparatom in izrazitejšo ilirsko zasnovo obraza. Za njim stoji starejši zguban mož posrebrenih las, ki ima na levo stran jopiča pripeto rumeno peterokrako zvezdo. V dalji, tako rekoč že izgubljena, konča niz dekle črnih las v črni obleki z ravnim, a dovolj prsi poudarjajočim dekoltejem.
Klikni za veliko sliko:
V 33-listnem stripu predstavlja šestdeset strani sličic v zaporedju njegovo živo jedro. Epska romanca, Sokol in golobica, se deli na tri dele oziroma je spisana in narisana v treh nadaljevanjih: Usodna gora, Puščavske zvezde in Za vedno.

„Ne morem več! Popuščam! Ne, nikoli! Ne bom klonil. Ne bom se predal za nobeno ceno. Težko je, skorajda nemogoče!... In vendar zmorem!“ so uvodne besede, s katerimi nas neposredno iz severne triglavske stene, v svoji samosti nagovori moški del obeh protagonistov.

„Ah, kakšen mir, kakšna tišina. Dolina je zavita v nepredirni plašč megle, vršaci pa se kopljejo v soncu. Kako čudovite so slovenske gore. Lepših ni na širnem svetu,“ pa so navdahnjene misli, s katerimi nekaj korakov pod Kredarico vstopi v strip Urška, ženski del dvojca protagonistov.

S te točke intime nas zgodba nato hipoma postavi v simbol neke realiziranosti kolektiva, v vladno palačo. Izvemo, da je ta Janez dejansko Janez Janša, premier Slovenije v letih med dvatisoč četrtim in dvatisoč osmim. To uvidimo, ko vstopi v njegovo pisarno tajnica Mina, ki želi najaviti obisk gospoda Pahorja, ki se je v prejšnjem mandatu, po ponovni konsolidaciji opozicije, izpostavil kot njen vodja. Ko uzre Mina premierja v temnih dvomih, se mu ponudi in mu ga, kljub njegovemu obotavljanju, potegne.
Torej. Osnovna modaliteta, akord zgodbe je ta, da vzplamenela ljubezen med Janezom in Urško sproži zamero številnih žensk, ki se zato raje zaupajo Borutu, prvaku opozicijskih Socialnih demokratov.

Govorimo o tajnici Mini, poslanki Evi in ministrovi ženi Meti, Marjetici, kakor želite. Bolj kot je Janez prepričan o ljubezeni do Urške, bolj razdira vse osebne vezi v svojem političnem življenju. Izkaže se, da to mnoge vodi v obup. Ne bodo več imeli močne Janezove opore, ne bodo več del njegove osebnosti, njegove nadidentifikacije. Janez spoznava, kako je vreden ljubezni, a je močen značaj, zato se zmore spoprijeti s skušnjavami. Zanimiv intermezzo predstavlja vloga Katarine Kresal. Ta se namreč sprva skuša zateči k Borutu, saj sama težko prenaša breme vodenja stranke. V tistem trenutku ga zasači v analnem spolnem odnosu s poslancem Sašom. Ogorčena zbeži k Janezu in mu izda zaroto, ki se pripravlja proti njemu, a prepozno. Janez Janša ostane sam. Zapusti ga celo najzvestejši, minister Dimitrij, tisti antipod hrčka. V zraku je obviselo zadnje upanje, nagovor narodu prek javne televizije.

Omenjena zarota je rdeča nit zgodbe in je vključena v njen vrh. Janez Janša si, potem ko reši življenje savdskemu šejku, izmed vseh darov, ki mu jih ta ponuja, želi edino žareči meč, a tega ima takrat izposojenega predsednik ZDA. Žareči meč, tako je navedeno, predstavlja skrivno orožje moči, sanje vsakega voditelja. Šejk mu obljubi, da mu ga bo poslal čez čas, jeseni, z ladjo Sinji galeb. Na dunajskem plesu to pride na uho Borutu. V predzaključnem stampedu se ladja samoukine, da ne bi meč prišel v roke rdečim piratom.

Ko ostane Janez sam, razorožen, stopi v zadnjem dejanju z besedami: „Dober večer, gospod bivši premier,“ v Janezov kabinet Borut. V levi roki stiska Urško, v desni ima pištolo. Pri njunem obračunu pride na plan ves Borutov zarotniški značaj in vsa Janezova milost, ponižnost in pripravljenost žrtvovati se. Zaplet celo nekoliko spominja na slovito Brechtovo novelo, Augsburški krog s kredo, le da ni tretjega, razsodnika, ampak je Janez žrtev in razsodnik sam. Ko Borut Janezu zabiča, da mu ne bo vzel le oblasti, ampak tudi Urško, Janezu prekipi. Kot sokol se zažene v omahljivega Boruta. Ta ustreli prosti njemu, a ga za las zgreši. Janez mu izbije najprej pištolo, nato še nož. Borut ostane na kolenih, z razbitim nosom in Janez simbolično konča dvoboj z besedami Edvarda Kardelja: „Sreče ne more dati človeku ne država, ne sistem, ne partija. Srečo si lahko človek ustvari le sam.“
Klikni za veliko sliko:
Strip se konča z Janezovim umikom iz politike in s poroko z Urško. Ko po ohceti sedeta na gozdno jaso, Urška začuti cepetanje v trebuščku. Potem se ozreta v dalj. Oblaki se razkadijo in pred njima vstane veličastna severna triglavska stena – večne so slovenske gore, večna je njuna ljubezen.

Zgodba se skoraj konča tam, kjer se je začela. Razlika kaže spremembo, ki jo je postavila zgodba. Razlika je v perspektivi Janeza in Urške, ki iz želje po pogledu, po označevalcu sestopita v pogled na goro, na Triglav, simbol slovenstva, na simbolno. Nezmožnost njunih želja oblikuje željo samo, kajti le tako jima je omogočena distanca do nje – eno skupno veliko večno hrepenenje. Videti to v njunih poročnih oblekah in naraslem trebuščku se zdi morda mizantropsko in cinično, a vendar gre ravno za to. Ko si priznata večnost ljubezni, gre za odpoved sodbi, za odpoved državi, gre za odpoved zakonu. Ravno ta odpoved, odpoved vladanju, izkristalizira, določi pravega junaka tega stripa. Šele skozi to se Janez izkristalizira, določi v čisti tradicionalni, kajpak državotvorni „Blut und Boden“ tip Slovenca. Gre za novo personalizacijo moralnega; pozabite Jermana, tisto ni bilo dovolj pristno.

Izziv, ki nam ga forma stripa skozi vsebino politične satire ponudi, je v tem, da jasno uvaja ločevanje - ločevanje originala od reprodukcije. V kreaciji lika se na nek prazen obraz, zgolj konturo, prenesejo lastnosti lika in ga nujno sestavljajo v neko enovito, reproducirano podobo. Reprodukcija se zgodi v nekem procesu. V tem procesu prihaja do zamejevanja možnosti reprodukcije. Možnosti reprodukcije tvorijo razliko med izvorno podobo in reproducirano podobo. S tem ko se razberejo razlike med obema podobama, se formira nek prostor, polje, ki ga lahko označimo kot vmesno med izvornim in reproduciranim. Torej med Janšo in Janšo v stripu obstaja vmesno, avtonomno polje, ki pa lika samega Janše ne vsebuje. To polje posreduje v določanju tako Janše kot stripovskega junaka, a pomembneje je, da hkrati generira tudi povraten učinek, tvori to, kar bi naj Janša dejansko bil. Ta učinek je bistven, kadar takšen strip uvrščamo v smislu njegovega doprinosa, kritičnosti glede na širši socialni kontekst. Ker je ta proces s samim socialnim kontekstom povezan oziroma je del njega, se postavi naslednja teza: Nekdo, vsakdo je nujno tak, kakor je pač kot reproduciran. Dalje: princip je gotovo širši in zdi se, da se zgodba stripa poigrava ravno s tem. V zgodbi smo pripeljani do tega, kako se Janša odpove vladanju. V neki enostavni enačbi gre za to, da je najprej premier, na koncu pa ne več.

Torej. Strip, ki ponuja jasen uvid v razliko med dejanskim in reproduciranim, vsebuje v sebi razkrivanje bolj subtilne, a realne reprodukcije. Reči, na primer, da je Janez Janša predsednik slovenske vlade, namreč odraža ravno to. To, kar v vsakdanjem življenju tako zlahka, sicer pa smo v to prisiljeni, sprejemamo kot dejansko, ni drugačen odmik od tega kot narisati Janšo v nek zvezek, mu narisati velika ušesa in močne obrvi ter reči: „To je Janez Janša.“ S tem se določi vloga take umetnosti, discipline, kakor je strip. S tem ko je strip jasno prisotna reprodukcija, se hkrati razkriva tudi siceršnja, obča reprodukcija. Ta reprodukcija je bog, je cena jabolka v trgovini in so tajkuni.

In potem? Kaj je slovenski politični prostor brez Janeza Janše? Najprej disident, ki se je v imenu liberalnih idej in človekovih pravic okoriščal z državnimi tajnostmi. Se nato prelevil v simbol utemeljenosti slovenskih teženj po samostojni državi. Postal je nekdo, ki zmore tudi sam biti boj proti sistemu. Proti vsem, če je to potrebno. Postal je nosilec plamena pravice. Le z njim je slovenski narod zmogel iti v boj za boljšo prihodnost. Skozi razvoj mlade demokracije je bil neizprosen kritik nemoralnih sil kontinuitete in globoko spletenih mrež enoumja. Leta 2004 mu je uspelo postati mandatar. Vsa sodobna slovenska zgodovina že več kot četrt stoletja konvergira proti njemu. Za del slovenstva je tako rekoč mit, je prototip nacionalne ideje, ki se ne zmore zasidrati v ničemer drugem – terra incognita, windische hunde.
Klikni za veliko sliko:
To daje zadnjemu dejanju stripa še posebno težo. Dejansko ne gre zgolj za politično satiro kot na primer v angleški humoristični seriji, Yes Prime minister, kjer lik premierja predstavlja sleherno vlogo, podobo premiera. V stripu Sokol in golobica gre za obračun z značajem, ki je v nekih prelomnih zgodovinskih trenutkih, če priznate ali ne, izšel iz slovenstva.

Izkaže se, da je satira, s tem ko se je zvrnila na osebnost, postavila opomin širšemu delu slovenske politično angažirane družbe. Ni bistveno to, da nam razkrije moralno izprijenost in pohujšljivost slovenske politike, njeno najbolj homogeno podobo. Opomin gre predvsem oblikovanju političnih aspektov glede na osebnost, na kult osebnosti v politiki.

Kot fenomen strip napoveduje usodo določenega tipa izvajanja politike. Ni najzanimivejše vprašanje, kaj bo počel slovenski politični prostor brez Janeza Janše, kajti dosti bolj intrigantno se ponuja naslednje: Kaj bo Janez Janša počel brez politike? Odgovarjamo: Najbrž bo ostal pesnik.

Vedno več jih je
To je le tehnični problem
pravi sodnik
potrebujemo nove kamione
Mi smo humana družba
krivice skrivamo
vznemirjanje javnosti je kaznivo,


je nekoč že zapisal. Slava mu. Bolje soko u ruci, nego guska u krevetu.


Peter Karba



Komentarji
komentiraj >>