Četrtek, 9. 10. 2008
primozv
Primož Vozelj recenzira novo ploščo The Walkmen ... (v celoti!)
* Če bend, ki ga imaš rad, posname zanič plato, boli. Če bend, ki ga imaš zelo rad, posname res zanič plato, boli še bolj. No, sčasoma se tudi tega navadiš in ne boli več tako zelo. To se lahko stopnjuje do mere, ko ti postane vseeno. Kar je še slabše kot to, da boli. Na srečo obstaja bend The Walkmen, ki vsaki dve leti, letos že četrtič zapored, izda ploščo, ki zdravi tako bolečino kot otopelost. Gre za bend, ki se od drugih navidezno podobnih bendov razlikuje v tem, da je pametnejši, bolj duhovit, manj preračunljiv, bolj izkušen in bolj iskren. To, da jim je ob tem dejansko precej vseeno za svojo večjo ali manjšo popularnost, lahko pri poslušalcu zbuja zgolj še dodatne simpatije.
Od leta 2002 do danes so izdali že štiri studijske albume, najširšo prepoznavnost pa so dosegli s ploščo Bows + Arrows in s skladbo The Rat s tega albuma. Predlani ji je sledila malce manj odmevna A Hundred Milles Off, istega leta pa je izšla še plošča priredb, imenovana "Pussy Cats" Starring The Walkmen. Na njej so The Walkmen komad za komadom in ton za tonom priredili ploščo Pussy Cats Harryja Nilssona iz leta 1974, katere producent je bil John Lennon. Več o njej in o okoliščinah, v katerih je plošča nastala, se poslušalka in poslušalec lahko pozanimata sama. Lansko leto so skupaj z bendi The Flaming Lips, Yeah Yeah Yeahs, Black Mountain in še z nekaterimi prispevali k nastanku soundtracka k tretjemu delu Človeka-pajka, ki ga je – nekoliko nenavadno – izdala mala založba Record Collection. S tem projektom so tudi dokončno končali sodelovanje s to založbo. Plošča You & Me je tako prva nastala plošča pri novi založbi Gigantic Records, ki je – kljub imenu – še manjša kot prejšnja.
Čeprav naj bi bilo v splošnem nekako samoumevno, da je vsaka izdana plošča nekega glasbenika zrelejša od svojih predhodnic, temu pogosto ni tako. Je pa zato You & Me brez dvoma daleč najbolj zrela plošča The Walkmen. Pri tem beseda zrelo ni mišljena kot piarovski izgovor v stilu »plošča: A-rahlo ostarelega benda, B-ni njihova najboljša, je pa najbolj zrela«. Nasprotno; ta beseda ponazarja bistvo tega, kar počnejo The Walkmen že ves čas. Kaj je namreč bolj zrelega od utrujenih himen, posvečenih jutrom po neprespanih nočeh, ko nastopijo redki trenutki, ko vsi dvomi izginejo in so stvari jasne kot v otroški slikanici.
Vokalist in avtor skladb Hamilton Leithauser v vlogi zgaranega »croonerja« zveni bolje kot kdajkoli prej, medtem ko preostala četverica izvaja popolno spremljavo njegovim zgodbam. Produkcija je odlična, lekarniško natančno ravno prav psihedelična in navkljub razkošnosti zelo intimna. Vsaka skladba zase je kot filmski kader, počasen, širok in omotičen, a vseeno jasen v svojem namenu. Plošča se tako vrti kot film z zlepljenim začetkom in koncem, brez jasnih vzponov, padcev, zaključkov in povzetkov. In da ne bo nesporazumov, popolno. Če so ali smo The Walkmen še pred nedavnim uvrščali v del neke scene rock bendov, je danes to povsem irelevantno, saj so The Walkmen s ploščo You & Me odleteli v povsem svoje sfere, medtem ko je preostanek te scene izgubil elan in se razvodenel v povprečnosti.
pripravil Primož Vozelj
Komentarji
komentiraj >>