Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Art-area 117: konferenca Insceep Beograd / Bojan Gorenec / Ettore Sottsass (6033 bralcev)
Sreda, 8. 10. 2008
mcolner



V tokratni Arteriji, oddaji za sodobne vizualne umetnosti bomo najprej pokukali kaj se dogaja na beograjski umetniški sceni, kjer se je v zadnjem tednu mudil Miha. Ida bo predstavila nekaj dovtipov o zatvoritvi razstave Bojana Gorenca, ki je v galeriji Škuc razstavil reprodukcije del Matthewa Barneya. Tanja je obiskala razstavo italijanskega oblikovalca Ettoreja Sottsassa.

Pozdravljeni. V tokratni Arteriji, oddaji za sodobne vizualne umetnosti bomo najprej pokukali kaj se dogaja na beograjski umetniški sceni, kjer se je v zadnjem tednu mudil Miha. Ida bo predstavila nekaj dovtipov o zatvoritvi razstave Bojana Gorenca, ki je v galeriji Škuc razstavil reprodukcije del Matthewa Barneya. Tanja je obiskala razstavo italijanskega oblikovalca Ettoreja Sottsassa. Več o vsem tem v nadaljevanju oddaje.

Področje bivše Jugoslavije se je v letih po drugi svetovni vojni, po dobrih štiridesetih letih kulturno dokaj homogeniziralo, čeprav so kulturne razlike med posameznimi narodi enormne. Ko se je to veliko kulturno področje kljub svoji povezanosti, prehodnosti in dobronamernosti razbilo v množico črepinj, je nastopil skoraj obvezen gospodarski in družbeni zaton. Stiki v polju kulture so za razliko od ostalih polj ostali vseskozi živa, prekinili so se zgolj za krajše obdobje, ko je po državi divjala uničujoča vojna.

Trenutno obdobje, sedemnajst let po uradnem razpadu države in začetku vojn, je prineslo dokaj ugodno politično klimo. Zmaga liberalnejše in zmernejše levice v Srbiji in Sloveniji je prinesla še intenzivnejše obnavljanje skoraj pretrganih vezi. Tokrat je v izmenjavo vključena tudi nova generacija, ki se nekdanje domovine spominja le bežno, jeziki in dialekti pa ji zaradi preteklih izobraževalnih sprememb postajajo vse bolj tuji. V tem vsekakor prednjači Slovenija, ki je ob svoji zahodni zagledanosti ukinila vse programe, vezane na področje Balkana. Na drugi strani tudi Hrvaška ohranja učenje srbskega jezika in cirilice v šolah, ker je to pač pomembno in uporabno.

V začetku jeseni se v bivši prestolnici poraja izjemno živahno kulturno dogajanje. Ravno v tem času se odvijata dve ključni prireditvi, ki svojo kontinuiteto vlečeta že polnih štirideset in več let. Bitef se kot eden najpomembnejših svetovnih gledaliških festivalov odvija skoraj neprekinjeno že od leta 1967, medtem ko bo likovno navdahnjeni Oktobarski salon naslednje leto praznoval svoj 50. jubilej. Vso to živahno dogajanje že nekaj let vztrajno spreminja Beograd iz zaprtega, pozabljenega mesta v pravo balkansko metropolo. Poleg omenjenih prireditev je mesto napolnjeno z manjšimi produkcijami, koncerti, predstavami in razstavami.

V toku bogatega dogajanja se je v večji anonimnosti odvijalo tudi neformalno srečanje mreže kulturnih spletnih portalov področja jugovzhodne Evrope. Ob prenehanju izhajanja nekaterih skupnih revij, prekinitvi distribucije različnih časopisov in publikacij ter predvsem zaradi zapiranja meja in uvajanja restriktivnih zakonov, se je informiranost ljudi izgubila nekje za visokimi simbolnimi ogradami.

Mreža kulturnih portalov, katere član je tudi Radio Študent, želi skozi novejše medije povezati prostor in ga obogatiti s prepotrebnimi informacijami in skupnimi projekti, ga zalagati z refleksijami in poročili o dogajanju in ga do neke mere posledično ponovno zbližati. Splet je postal učinkovito orodje in orožje za povezovanje birokratsko in fizično ločenih entitet, ob tem pa ne zahteva skoraj nikakršnih stroškov. V deželah, kjer je internet z redkimi izjemami na področju kulture še vedno zelo v plenicah, skupina ponudnikov različnih kulturnih vsebin in poznavalcev scene tvori zametek, ki bi nekoč lahko postal skupni portal za kar najširšo javnost potrošnikov kulturnih dobrin.

Zaenkrat so v skupno platformo vključeni zgolj nekdanji jugoslovanski prostori, čeprav se po definiciji jugovzhodne Evrope računa tudi na povezave z Romunijo, Bolgarijo, Albanijo in Grčijo. Artservis, Culturnet, Seecult, Radio Študent in mnogi drugi, vseh skupaj je okoli 12, pokrivajo različna področja produkcije, od teorije do povsem agencijskega ažurnega obveščanja javnosti. A vendar se kljub pozitivni klimi skupni portal sooča z mnogimi formalnimi in birokratskimi preprekami, ki onemogočajo kakršno koli financiranje mreže iz strani dežel tega prostora. Vsak prostor je tako nekako samozadosten znotraj samega sebe, medtem ko jih širše regionalno povezovanje ne zanima.

Skupno vsem portalom nekdanje Jugoslavije in to kar je pereč problem tudi v Sloveniji, zlasti po ukinitvi statusa Artservisu, je nepriznavanje elektronskih medijev kot relevantnih. V Sloveniji se je v zadnjih izdihljajih desničarske oblasti med kulturno in družbeno nepremostljive medije zapisalo nekaj ideološko in politično izjemno spornih medijev. Tako sta bila zmagovalca nedavnega razpisa za medije na Ministrstvu za kulturo Radio Gorenc in Radio Ognjišče, med televizijami so največ točk nabrali nedejavni regionalni televizijski kanali, med časopisi pa predvsem lokalno usmerjeni kot neposredna posledica bližajočih se volitev in pravoverni tednik Ognjišče.

Na drugi strani se mnogi od spletnih portalov kljub večjemu dometu in nekomercialni vsebini niso mogli prebiti med resno konkurenco. Sredstva za medije so torej zgolj politično konspirativni kanali pranja možganov nevedni množici, saj se sredstva pretakajo po družinskih in ideoloških vezeh in ponikajo v sumljivih okoliščinah.

Slaba internetna pismenost in opremljenost v polju kulture in umetnosti pa se kaže tudi skozi dojemanje tega medija iz strani izobraževalnih institucij, kulturnih ministrstev do javnih institucij državnega pomena. Zaradi nepoznavanja in odklanjanja vsega novega se bliskovito napredujoči splet še vedno ni prijel: spletne strani glavnih ustanov za sodobno umetnost v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu so povsem neuporabne in zaostale, ne glede na to, da ustanove plačujejo velike vsote denarja za njihovo vzpostavitev in delovanje.

Čeprav so kulturni portali v svetu v porastu in se večina resnejših institucij zaveda pomembnosti uporabe spleta, je področje jugovzhodne Evrope, kamor v tem segmentu Slovenija vsekakor sodi, v tem smislu porazno. Pojavljajo se zasebne iniciative, ki morajo najprej izobraziti in prepričati oblastnike in trdoglave avtoritete v ključnost uporabe spleta tudi znotraj polja kulture, da splet ni razvrednotenje umetnosti in da je izjemno uporaben in predvsem poceni.

Tako recimo dogodki kot je letošnji veliki in ambiciozni beograjski Oktobarski salon ne dobi zadostne medijske podpore v Sloveniji. Ta se vrši zgolj preko nekaterih regionalnih kanalov, ki so zaenkrat še marginalizirani in ne igrajo večje vloge na medijskem prizorišču. Ta velika likovna prireditev je uspešno prešla v novo obdobje in se vzpostavila kot elitna mednarodna kurirana skupinska razstava z mnogimi zvenečimi imeni.

Oktobarski salon je začel svoje vsakoletno delovanje leta 1960 pod večnim in izdatnim pokroviteljstvom mesta Beograda. Tako se je prireditev iz salona sodobne srbske likovne produkcije najprej razširil na področje celotne Jugoslavije, nato pa se je v skladu s tokovi in trendi časa posodabljal. Leta 2001 je po politični krizi devetdesetih vzpostavil sistem kurirane razstave s programskim vodjem, selektorjem. Že peto leto se salon obrača v mednarodno sfero, čeprav poudarek še vedno odpade na protagoniste iz prostora nekdanje Jugoslavije.

Tako so po letu 2004 začeli kot kustose vabiti renomirana imena kot so Rene Block, Anda Rothenberg, Roland Hedji in Darko Radosavljević Vasilijević. V letošnjem letu, ko je prireditev dobila pravi značaj velike skupinske razstave, ki okupira mesto v trajanju meseca in pol, je vodenje prevzela Bojana Pejić, v tujini živeča strokovnjakinja. Za svoji asistentki je izbrala kustosinji mlade galerije Kontekst Vido Knežević in Ivano Marjanović.

Velika pričakovanja predstavitve sodobne umetnosti na Oktobarskem salonu je ubil že sam izbor tematike, ki se po tradiciji sodobnega časa ubada s politiko umetnosti oziroma politično umetnostjo. Naslov Umetnik državljan, državljan umetnik kaže na klišejskost celotne srenje uveljavljenih kustosov, ki v letošnjem letu niso znali ustvariti nič drugega kot paralelo na revolucionarno leto 1968. Generacija, ki je tedaj začela revolucijo, dandanes sedi udobno zleknjena v stolčkih in se nostalgično spominja časov, ko se je bilo potrebno boriti še na ulici. Dandanes pa je potrebno le še vzdrževati status quo.

Logika letošnjega Oktobarskega salona je predvsem razsežnost in izpostavljanje velikih imen. Tematika v svoji širini ponuja kuratorju dokaj proste roke za izbor, kar je Bojana Pejić povsem izkoristila. Sestavila je razstavo, ki ob bok postavlja umetnost obdobja zadnjih štiridesetih let, meša stare in novejše pristope. Političnost umetnosti pa je izjemno delikatna stvar, zato bi lahko velik del projektov označili za nekonsistentne, saj mnogi izmed predstavljenih umetnikov poleg neizmerne kritike kapitalističnega sistema in državnih ustrojev izjemno uspešno prodaja svoja dela na rastočem umetnostnem trgu.

Tako se med umetniki znajdejo Valie Export, Maja Bajević, Dan Perjovschi, Artur Žmijevski, Sanja Iveković, Raša Todosijević, Oliver Ressler, Dalibor Martinis, Goran Trbuljak in Ulay. Med slovenskimi avtorji so se na razstavi pojavili Tadej Pogačar, Novi kolektivizem, Marina Gržinič & Aina Šmit ter Antea Arizanović.

Ob obsedenosti z letom 68, politiko in aktivizmom umetnostna produkcija ponuja še mnogo možnosti, o katerih v zadnjem času ni dosti govora. Na žalost je umetnostno sceno v tem času zajelo enoumje in hipokrizija. Umetnost je kapitalistični sistem v svojem mikro-kozmosu, je elitistična, namenjena določenemu krogu ljudi in predvsem kupcem, ki se naslajajo ob kritiki na lasten račun. Družbeno kritična dela, kritiko na lasten račun in anti-kapitalistične manifeste lahko zbiralci preprosto kupijo.

V galeriji Škuc je bila včeraj zatvoritev razstave najnovejših del Bojana Gorenca v produkciji Društva za domače raziskave (DDR). Kakor je pri DDR navada, stvari niso ravno to, za kar se kažejo. Razstava je bila nekakšen ciničen dovtip o delu velikega umetniškega zvezdnika Matthewa Barneya [methju barni], ki se navezuje na serijo predavanj na temo posameznih umetnin, ki jih je DDR začel organizirati lansko leto. Sicer precej redkobesedni Gorenec je takrat predaval o Barneyevem ciklu Cremaster [krimaster]. Ker bi DDR rad njegovo predavanje objavil v knjigi predavanj se je pojavila vprašanje zakupa avtorskih pravic, za objavo reprodukcij. DDR se je zelo varčno odločil, da v knjigi ob predavanju ne bo objavil originalnih reprodukcij, saj bi jim Barneyeva galeristka Barbara Gladstone utegnila zasoliti ceno, ampak so raje vnesli vložek v produkcijo novega umetniškega dela.

To so bila torej temeljna vprašanja, ki jih je želel s serijo navideznih reprodukcij Berneyevih del komentirati Gorenec. Namreč, kakšna je relacija med reprodukcijo in originalom, kakšna je naša pravica do študija umetniških izdelkov, ali mogoče njegova dela ne postanejo ravno tako originalne reprodukcije, s tem ko je uničil osnovno matrico, torej Photoshop datoteko iz trdega diska.

Posamezne dele je v seriji reprodukcij asociiral na podobe, ki se pojavljajo v Cremastru. Podobe je preslikal na različne podlage, zmanipuliral v Photoshopu, poleg podob iz Cremastrov je uporabil tudi osebne predmete: brisače, avtomobilčke, različne tekstilije, čevlje, kupil je lutke za rodeo in z njimi insciniral, seveda z mnogo manjšimi produkcijskimi sredstvi, scenografijo, ki jo izdela Barney, zato da pride do končnega rezultata umetniškega dela – do filma.

Gorenec je po tem postopku prišel do končnega rezultata reprodukcije umetniškega dela. Sama razstava je kljub vnosu Gorenčeve interpretacije Cremastra, precej bora in služi bolj kot teoretično raziskovanje tega, kako dojemamo druga umetniška dela skozi reprodukcije. Pri tem se tudi sam avtor zaveda, da bodo te reprodukcije, ko bodo natisnjene v knjigi, reprodukcije reprodukcij.

Pri reprodukcijah se tako kot Barney ni držal neke linearne zgodbe, ampak je poskušal bolj dojemati relacijo med arhitekturo in človeškim telesom. Pomemben segment je odigrala tako imenovana utopična arhitektura, ki jo lahko vidimo v Cremastru 5, ko Barney razbije kopico avtomobilov v Rockefeller Center, ki je svoj čas veljala za najvišjo zgradbo na svetu.

O seriji reprodukcij smo se pogovarjali z avtorjem Bojanom Gorencem.


INTERVJU Bojan Gorenec


Razstava je bila del festivala Ravbarji in žandarji, ki ga organizira Ljudmila - Laboratorij za digitalne medije pri KUD France Prešeren. Na zatvoritvi razstave se je pojavil tudi poskakljiv super heroj C-MAN [simen], ki je nadzoroval morebiten pojav kršenja avtorskih pravic. Identiteta heroja naj bo skrita, lahko pa prisluhnemo izjavi o njegovem življenjskem poslanstvu.

IZJAVA Bojan Gorenec


Drugega oktobra se je v Ljubljani začel mednarodni bienale industrijskega oblikovanja. Glavno razstavo, ki je na ogled na gradu Fužine, bomo premleli v enem izmed popoldanskih terminov. Tokrat pa se posvečamo spominu na lani umrlo legendo mednarodnega industrijskega oblikovanja, Ettoreja Sottsassa. Razstava, posvečena temu italijanskemu oblikovalcu, je v okviru spremljevalnega programa – BIO postavljena v ljubljanskem razstavnem Salonu Orion Trade. Na ogled so likovna dela in razstavljeni objekti.

Sottsass je bil po poklicu arhitekt in oblikovalec, z razmišljanjem in delom pa je presegel meje obeh poklicev. V Milanu je že leta 1945 ustanovil svoj oblikovalski studio in skupaj z nekaterimi izstopajočimi italijanskimi oblikovalskimi imeni, kot so Gio (džo) Ponti, Carlo Mollino in Corradino D'Ascanio, oblikovalec znamenite Vespe, začrtal nove smeri v italijanskem in svetovnem oblikovanju. Sottsass je v tem prvem, povojnem ustvarjalnem obdobju začel več kot desetletje trajajoče sodelovanje z enim največjih industrialcev v severni Italiji, Camillom Olivettijem. Bil je oblikovalski svetovalec za elektronske naprave in pohištvo.

V 60. letih so tako nastala dela, kot je legendarni in večkrat nagrajeni seštevalnik ELEA 9003 ter pisalna stroja Praxis 48 in Tekne3. Slednja je Sottsass slovenski javnosti predstavil že daljnega leta 1966, ko je v Ljubljani potekal drugi bienale oblikovanja. A kljub iniciativam, ki so napovedovale spremembe, je to še vedno čas strogo formalnega, ne izstopajočega ter na ravne linije in golo funkcionalnost osredotočenega oblikovanja.

Če sta za Sottsassa v 60. letih prejšnjega stoletja veljali resnost in zadržanost, je v 70. letih korenito spremenil poglede. Novosti so bile opazne predvsem v zasnovah sodobnih delovnih prostorov. Nastopilo je obdobje popularne kulture, ki je oblikovalca navdihnilo pri ustvaritvi enega izmed najpopularnejših majhnih pisalnih strojev, Valentine 1969. Vpet v živo rdečo plastično zaščito, namenjeno prenašanju, je strojček z živimi barvami pritegnil množice mlajše populacije po vsem svetu. Željni sprememb v dobesedno sivi vsakdanjosti so ljudje navdušeno sprejemali nove oblikovalske rešitve.

Leta 1976 se Sottsass še bolj očitno odvrne od klasičnega oblikovanja. Takrat ima znotraj beneškega bienala osebno razstavo, kar povsem spremeni njegov pogled na oblikovalsko klasiko. Brezkompromisno zastavi konceptualno revizijo vloge oblikovalca in oblikovanja v sodobnem svetu. S tem konceptom je na široko odprl vrata italijanskemu postmodernizmu. Provokativno naslovljen koncept »Odkritje kola« je bil povod za zasnovo kompozicij, kot so »Design za usodo človeka«, »Design za človekove pravice« in »Design za potrebe živali«.

Sottsass se zdaj prikaže v povsem novi luči. Z oblikovanjem odpre nov, bolj kritičen pogled na oblikovalsko dejavnost in poudarja vlogo, ki jo to ima v vse bolj ekološko ozaveščeni sodobni družbi. Masovni izdelki naj ne bi imeli zgolj potrošniške vrednosti, temveč naj bi z estetsko dovršenostjo in vrhunskimi funkcionalnimi rešitvami ljudi tudi vzgajali. Prav ta edukativna nota, ki vodi k razmišljanju o ozadju ideje, začne zdaj vse bolj prodirati na površje. Oblike pa postajajo vse bolj nosilci likovne govorice.

Kljub temu da se je Sotsass ves čas predstavljal za arhitekta, je njegovo tovrstno ustvarjanje vezano zgolj na arhitekturno risbo. Ta tvori pomemben segment znotraj umetnikovega oblikovanja izdelkov. V razstavnem salonu Orion Trade je v različnih tehnikah, kot so akvarel na kartonu, svinčnik in mešane tehnike, predstavljenih več kot 20 likovnih del. Sottsass raziskuje bivanjske strukture, predvsem hiše, ki jih riše v nepravilnih prostorskih pogledih. Linije so spontane, barve pa elementarne. Sestavine, ki prebivajo znotraj ambientov, so modularne. Kos stopnic, steber, ograja, vzvodi, škripci, predrti portali in nenavadne strešine. Risbo umetnik še podkrepi z epifanijami v slogu »naslikal sem mizo, da bom sploh videl, kje sem«.

Kljub spominskemu podtonu razstave pa se umetnik navsezadnje pri nas predstavlja že tretjič. Po debiju na drugem industrijskem bienalu je bila leta 1977 v ljubljanski galeriji Emonska klet na ogled tudi celotna razstava, sicer predstavljena na beneškem bienalu. Izbrani razstavljeni kosi, predstavljeni v salonu Orion Trade, prihajajo predvsem iz podjetij Memphis, Post design, Spazio 900 in Zanotta. Z njimi je Sottsass sodeloval predvsem v 80. letih. Čajniki, posode za sadje, krožniki, mize in predalniki so zasnovani daleč stran od strogih linij in čistih funkcionalnih rešitev.

Mehke linije in vzorci, zrasli iz domišljije, ponujajo glede na čas nastanka povsem alternativne rešitve. Kolekcija čajnikov Tea pot s posameznimi tipi, naslovljenimi Bazilika, Poper in Češnje, je izdelovalec Alessio Sarri izdelal v začetku 70. let. Valovite oblike, nanizane druga poleg druge ali pa ritmično izmenjujoče se, z ravnimi linijami ustvarjajo zaokrožen oblikovni koncept, ki je do uporabnika vizualno povsem nenasilen. Ugodje, ki ga doživimo ob stiku z izvirnimi keramičnimi rešitvami, Sottsass še nadgradi z barvo. Ta je pri čajniku Češnje omejena na značilno tribarvno lestvico. Modra, zelena in višnjevo rdeča. Poper in Bazilika pa presenetita z monokromno enobarvnostjo, ki poudarja predvsem estetskost oblike. Kolekcijo Tea Pot dopolnjuje še izvirna rešitev posode za sadje. Izdelana v obliki krone in značilno rumene barve izzove najrazličnejše asociacije, povezane s pop kulturo.

Serijo predmetov manjših dimenzij dopolnjujejo v minimalističnem oblikovnem slogu izdelani krožniki. Belini in gladki strukturi se po robu postavijo izbokline, za katere se zdi, kod da so vzete od nikoder. Prav takšen izginjajoč in znova prikazujoč vtis dobimo tudi ob majhnih dekorativnih vzorcih ali pa sestavljenih risbah črne barve, ki jim je paralelo najti v že prej omenjenih arhitekturnih risbah.

Tudi pri pohištvu se znova srečamo z dilemo oziroma sintezo detajla in oblike. Sottsass se posveti prav vsaki še tako majhni podrobnosti, zato je na izdelek težko gledati zgolj iz enega vidika. Kot primer naj navedem predalnik Mombasa. Precej standardna oblika pokončnega kvadra s številnimi predali se dobesedno izgubi pod številom ročk za oprijemanje. Vsak predalnik ima tri. Njihovo število se kar naenkrat toliko namnoži in postavi izdelek v povsem novo dimenzijo. Zavemo se, da je Sottsass več kot le oblikovalec. Je spreminjevalec in kultivator družbe. Njegovi izdelki razveseljujejo in poživljajo monotonost vsakdanjih, rutiniranih in v neskončnost ponavljajočih se ter uniformiranih človeških kodov.

Kljub majhnosti razstavnega prostora so Sottsassove umetnije vizualno tako močne, da zadovoljijo še tako zahteven okus. Tudi našega so, zato ogled do 25. oktobra, ko se razstava podre, priporočamo tudi vam.


S strani ekipe tokratne Arterije je bilo to za danes vse, lep pozdrav in na slišanje zopet v sredo, 22. oktobra, ob isti uri, na valovih Radia Študent. Oddajo so vsebinsko pripravili Miha Colner, Ida Hiršenfelder in Tanja Pavlič, za tehnično izvedbo je poskrbel Božo, brala pa sta Urša Č. in Matjaž.



Komentarji
komentiraj >>