Babe že štirinajstič zapored okupiramo mesto, sliši se topotanje petk in vreščanje jeznih krhkih vokalov, ki so emancipiranim v slast. Tistim na drugi strani reke smo neznosno tečne, le da tega ne upajo priznati na glas, ker znajo samosvoje babe razkriti tudi svojo živalsko plat. Letošnje Mesto žensk bo potekalo v znamenju simbioze in občasne dihotomije med živalskim cesarstvom in vladavino človeka na Zemlji. Festival nas bo vodil po gozdnih poteh, po zemljevidih civilizacije, v jedro tehnološkega diktata, v bistvo neznosnosti bivanja in umiranja.

Včeraj so v galeriji Škuc in galeriji Kapelica zagnali dve delavnici, ki bosta potekali precejšen del festivala in bosta ob koncu naslednjega tedna obrodili sadove, ki bodo seveda odvisni od kreativnosti njihovih udeležencev.

Ob vprašanju človekovega odnosa do narave se neizogibno srečamo z vprašanjem tistega, kar je največji nesmisel življenja. Torej njegov konec. Sprejemanje religioznih formul pri razlagi tega logičnega absurda je preveč preprosto, neosebno in banalno, zato je londonsko-telavivski tandem A2, ki ga tvorita umetnici Anton Mirto in Alit Kreiz, namenil svojo umetniško-izobraževalno delavnico z zaključnim performansom ravno poosebljanju tega za mnoge morbidnega vprašanja. Performans Prihodnost smrti bo končni rezultat soočanja s temno platjo življenja.

O delavnici okoljskega aktivizma, ki ga prireja društvo Focus iz Ljubljane, smo se pogovarjali z Živo Gobov, ki v tandemu s kolegico Lidijo vodi gručo srednješolcev pri oblikovanju aktivnega okoljevarstva:

Boomp3.com

Za Malo šolo na Metelkovi smo bili priča tudi prvi otvoritvi inštalacije v javnem prostoru švicarskih avtoric Isabelle Krieg in Marianne Engel z naslovom Živalski raj. Umetnici ploveta med ljubeznijo do mobilnosti in kruto ceno, ki jo plačujejo ježki, lisičke, srnice in druge povožene živali. »Ježek teka, teka in se kotali, jabolke in hruške nabirati hiti.« Prisluhnimo, kaj imata o boju med mašino in živaljo povedati avtorici:

Boomp3.com

No, iz nedrja Metelkove smo se ob osmih zvečer premaknili v mastadont glavne kulturne institucije Cankarjevega doma. Če je kdo prejšnja leta še dvomil o tem, da je Mesto žensk postala zelo main-streem, delno konformistična in popi inštitucija, po včerajšnjem večeru ne more biti več v dvomih. Saj ne da se nam ne bi zdelo lepo, da institucije in poslovneži babe »gađaju lovom«, ampak si vsekakor moramo priznati, da suhoparni nagovor častne predsednice Društva za promocijo žensk v kulturi, sicer direktorice Skupine Mercator Mateje Jesenek, nikakor ne more stopiti v štric s srčnim in spontanim uvodnim pozdravom umetniških vodij Katje Kobolt in Dunje Kukovec.

Da bi bila mera polna, je bil otvoritveni performans v režiji nizozemske režiserke Sanne van Rijn in v izvedbi treh posrečenih japonskih igralk Tamayo Okano, Ayako Watanabe in Mioko Yoshihara zelo populističen in skoraj trivialno lahkoten. Pri njem smo se luštkano nasmejali. Vendar bi morali hudo natezati iskanje globlje vsebine, če bi v predstavi želeli zaznati subtilne vsebine, ki so jih napovedovali igrivi naravni zvoki strel in žuborenja vode, potem pa računalniško piskanje, ki ga je pospremilo vedno bolj nelogično in kaotično dogajanje na odru. Predstava ni bila v slast, je pa pospremila na pot lanskoletno temo festivala - humor.

Nekoliko zdolgočasen priokus po predstavi pa je popolnoma razblinila skrita gostja, ki nas je zazibala v nostalgične občutke, prelepa rdečelasa glasbena diva Neca Falk. Po dobri hrani sta družbo razgrela DJ Sestra in DJ Brat ter seveda topotanje petk do druge ure zjutraj. Kljub temu upamo, da bo zaključni žur vseeno na Metelkovi, kjer bomo vsi še malo bolj sproščeni in avtonomni.

Nazadnje naj napovemo tudi festivalski bilten CoWeb, ki bo izhajal tekom festivala. Fizični štab uredništva je v Škucu poleg razstave unikatnih oblačil Mire Strnad in Nataše Brecelj. Pogovarjali smo se z urednikom Samom Gosaričem:

Boomp3.com

Živalsko se je obnašala IdaH.