Primož Vozelj grize v nastop reške Klaus, ki je z bendom nastopila v Menzi pri koritu na festivalu Mesto žensk ... (v celoti!)
Klaus na Mest žensk v soboto v Menzi pri koritu
* Ni prav pogosto, da bi bendu brez izdane plošče z območja bivše Juge uspelo vzbuditi takšno pozornost, kot je to uspelo reškemu bendu Klaus. Če smo natančni, zgolj pogojno rečeno bendu, saj je Klaus v svojem bistvu ime za katerim se skriva zgolj ena glasbenica, ki sama piše in snema pesmi, kot tričlanski bend pa nastopa na koncertih. V letu in pol obstoja je Klaus posnela nekakšen demo, ki ga je moč slišati na njeni myspace strani ter kar je najbolj fascinantno, nastopila na skoraj vseh najpomembnejših ex-yu glasbenih festivalih, vključno z novosadskim Exitom.
V glasbi Klaus, je moč slišati mnogo trenutno aktualnih žanrov, a njena glavna odlika ni v tem, da zgolj uvaža recimo temu zahodnjaške trende, temveč jih kar je najpomembneje, uspešno cepi na domačo tradicijo plesnega popa, ki so jo v osemdesetih letih zastavili Denis & Denis, Videosex in Obojeni program. Času primerno je Klaus trša, bolj pankersko neposredna, a s še vedno dovolj pop in plesne senzibilnosti. Ob precejšnjem navdušenju nad njeno glasbo in koncerti ki se širi po svetovnem spletu, se sam od sebe ponuja zaključek, da gre za eno najobetavnejših imen v regiji. Temu primerna so bila tudi pričakovanja pred sobotnim koncertom.
Navkljub tem pričakovanjem in imidžu, ki je obetal, se je koncert začel slabo, kar je še moč odpustiti, a se je slabo tudi nadaljeval in prav tako slabo zaključil, česar pa se oprostiti ne da. Klaus, v soboto okrepljena s kitaristom in bobnarjem, je pred bolj kot ne stalno in nič kaj festivalsko Menzino publiko nastopila precej zadržano, pričakovane energične udarnosti ni bilo od nikjer, izvedba je bila šepajoča in opazno nervozna, iz komada v komad pa je v zraku naraščala neprijetnost, pri čemer bi težko ocenil, komu je bilo bolj neprijetno, trojici na odru ali nam pod njim. V napovedi koncerta obljubljen »Surov zvok basa, kitare, tolkal in elektronskih semplov, naj bi se v poslušalčevo zavest zarezal globoko in nepozabno«, a je bila na žalost surova marsikatera stvar, za katero bi bilo boljše, če ne bi bila tako surova, medtem ko bas kitare, ki je gonilo glasbe Klaus, praktično nismo niti slišali in niti slučajno ni bila divja. Edina svetla točka so bile res dobre kitare, ki so ustvarile privlačen »wall of sound« oz. zvočni zid, vendar to ni bistveno spremenilo končnega vtisa o koncertu. Kot to niti uspelo zadnjim dvema, vsaj meni najljubšima, komadoma, ki sta po pol ure tudi končala koncert. Tu bi se dalo razpravljati, o ceni vstopnice za polurni koncert in iz tega izhajajoči urni postavki, a sem po drugi strani vesel, da koncert ni trajal dlje, saj je bilo iz komada v komad vse samo še slabše. Na splošno brezbrižnost prisotnih in moje veliko razočaranje je koncert tako izzvenel skrajno brez vezno.
Glavno vprašanje, ki se postavlja, je seveda, kako da bend, čigar edino izrazno sredstvo trenutno so koncerti, in ki je na dosedanjih nastopih pobiral tako navdušene odzive, odigra tako slab koncert. Pri vseh bendih je eden najpomembnejših pogojev za dober koncert, dobro počutje pred in med koncertom. In Klaus so bili v soboto prikrajšani za oboje. Čeprav je bil koncert napovedan ob 23. uri, se je tonska vaja končala šele okrog polnoči, kmalu za tem, pa se je začel koncert opazno nesproščenih Klaus. O počutju benda med koncertom lahko zgolj ugibam, je pa dejstvo, da je-le to med drugim pogojeno z zvokom, ki v soboto ni bil najboljši. Seveda je velik del krivde tudi na samih Klaus, ki se niso dovolj trudili vzpostaviti stika s publiko, kar je na koncertih z odrom nižjim od enega metra in prisotnimi manj kot sto poslušalci skoraj pomembneje kot to kar prihaja iz ozvočenja. Pri končni oceni sobotne mizerije se bom sicer vzdržal cinizma o koncertu leta, je pa brez dvoma to bilo eno največjih koncertnih razočaranj tega leta.
Pripravil Primož Vozelj
Komentarji
komentiraj >>