Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
MEDNARODNO SODIŠČE! JA IN? (3272 bralcev)
Torek, 14. 10. 2008
Boris V.



Mednarodno pravo je tisto orodje, ki naj bi uredilo svetovne odnose tako, da bi bili ti obvladljivi in bi omogočali sorazmerno mirno kohabitacijo političnih entitet na tem planetu. To je teorija, v praksi pa je že večkrat padlo pod kolesa buldožerja partikularnih interesov, ki imajo z državami in njenimi državljani sicer malo skupnega, toliko bolj pa z mednarodnimi inštitucijami alias korporacijami. Mednarodno pravo je sicer brutalno kršeno neštetokrat, od Hirošime, Vietnama, Južne Amerike...
Mednarodno pravo je tisto orodje, ki naj bi uredilo svetovne odnose tako, da bi bili ti obvladljivi in bi omogočali sorazmerno mirno kohabitacijo političnih entitet na tem planetu. To je teorija, v praksi pa je že večkrat padlo pod kolesa buldožerja partikularnih interesov, ki imajo z državami in njenimi državljani sicer malo skupnega, toliko bolj pa z mednarodnimi inštitucijami alias korporacijami. Mednarodno pravo je sicer brutalno kršeno neštetokrat, od Hirošime, Vietnama, Južne Amerike, območja SFRJ, Iraka in tako naprej. Tukaj lahko omenimo tudi primer posameznika, in sicer Joséja Ernesta Medellina, ki je bil v ameriški zvezni državi Teksas avgusta letos usmrčen, čeprav je Mednarodno sodišče v Haagu že leta 2004 odločilo, da bi ZDA s tem kršile Dunajsko konvencijo o konzularnih odnosih, saj je bil Medellin mehiški državljan. Ameriško vrhovno sodišče je imelo pripraven odgovor. Konvencijo je ameriška zvezna vlada sicer podpisala, to pa ne pomeni, da velja tudi za posamezne zvezne države. To je samo en primer izmikanja odgovornosti in nespoštovanja avtoritete mednarodnega prava.

Vnaprejšnji in kasnejši odzivi na srbski predlog Generalni skupščini Združenih narodov o napotitvi vprašanja legalnosti razglasitve kosovske neodvisnosti na Mednarodno sodišče v Haagu je še enkrat razgalilo ubogost mednarodnega prava. Medtem ko je mednarodna skupnost v devetdesetih začela opozarjati na nedopustnost srbskega vojaškega doseganja svojih ciljev na Balkanu, je sedaj ta ista skupnost zadnjemu srbskemu predlogu precej ostro nasprotovala. Angleški strokovnjak za mednarodno politiko, James Ker-Lindsay, je ocenil, da je to nasprotovanje popolnoma kontradiktorno, saj je srbski predlog o vpletanju mednarodnega sodišča v vprašanje kosovske neodvisnosti za razliko od stare prakse v bistvu najbolj civilizirano in mirno doseganje svojih ciljev.

Francoski zunanji minister Kouchner, ki je imel somišljenike tudi v britanski vladi, je recimo dejal, da ta predlog ni v skladu s srbskimi evroaspiracijami. Bizarna izjava, ki kaže na to, da se lahko na mednarodno pravo sklicuje le tisti, ki lahko njegovo spoštovanje tudi izsili, to pa Srbija vsekakor ni. Srbija nima moči vplivati niti na svoje manjše sosede, kar sta pokazali priznanji Kosova s strani Črne gore in Makedonije, kaj šele da bi dosegala rezultate na globalni ravni. Predlog Srbije o napotitvi vprašanja na mednarodno sodišče ima seveda dva pomena, zunanje- in notranjepolitičnega. S predlogom, ki je bil v generalni skupščini s 77-imi glasovi za in 6-imi proti sicer z lahkoto izglasovan, je želela upočasniti ali popolnoma ustaviti priznanja Kosova, ki jih je sedaj že petdeset. To ji očitno ni uspelo, zanimivo pa je, da sta le dan po glasovanju Kosovo - kot rečeno - priznali Črna gora in Makedonija, obe obupani privrženki Evropske unije. To najverjetneje ni naključno, saj sta imeli za to dejanje prej skoraj osem mesecev časa, tako da je bolj verjetno, da sta bili, v zameno za par lepih besed in kdo ve kaj še, izbrani, da sprožita novi val priznanj.

Na srbskem notranjepolitičnem področju pa predlog pod a) omogoča prenos odgovornosti na neko tujo inštitucijo in b) volivcem kaže, da vlada res nekaj počne v zvezi z vprašanjem Kosova. Točka a) je sicer dvorezna, saj se mnenja sodišča glede tega vprašanja ne da napovedati, srbski zunanji minister Vuk Jeremić pa je že vnaprej dejal, da bo Srbija spoštovala kakršno koli odločitev sodišča. Ali to pomeni priznanje v neki daljni bodočnosti? Možno, lahko pa predlog in morebitno - za Srbijo - pozitivno mnenje sodišča služita kot pritisk za delitev Kosova na srbski in kosovski del.

Vrnimo se na odnos mednarodne skupnosti. Tudi Gruzija ima evroaspiracije. Predsednik Sakašvili vztrajno pozira pred zastavama Gruzije in Evropske unije. Recimo, da bi Gruzija hotela od mednarodnega sodišča, da poda mnenje o legalnosti odcepitve Južne Osetije in Abhazije. Mar bi Kouchner tudi tedaj menil, da to ni v skladu z njenim približevanjem EU? Obotavljanja glede podpore srbskemu predlogu znotraj Evropske unije kaže samo na to, da države članice, ki so Kosovo priznale, vedo, da mogoče nimajo pokritja mednarodnega prava in so se hotele tej debati izogniti. No, roko na srce, mnenje mednarodnega sodišča, kakršno koli že bo, ne bo spremenilo stanja na terenu, bo pa rezultat te zgodbe en košček več v mozaiku z naslovom: »Mednarodno pravo? Ha ha!«






Komentarji
komentiraj >>

Re: »Mednarodno sodišče! Ja in?«
Nemanja [14/10/2008]

Zgolj pomisleki k avtorjevem podajanju kompleksne problematike, ki ji namenja precej pozornosti (nikakor ne mišljeno negativno): 1. avtor že v uvodu prihaja do zaključka o številnih do sedaj najbolj eklatantnih kršenjih mednarodnega prava (ki jih seveda lahko najdemo še ogromno, oziroma, če se izrazimo metaforično "kot zvezd na nebu" - v nasprotju s kosovsko zastavo, kjer jih je samo 6) in medtem ko ponekod lahko govorimo o kršenju te institucije v imenu partikularnih interesov, je morda drugod to posledica nekonstistentnosti, pomanjkljivosti, pristranskosti, skratka neustreznosti samih pravnih določil. To drugo nas lahko pripelje do obratne logike: da je samo mednarodno pravo partikularni interes. 2. Prikrajanje mednarodnega prava s strani t.i. svetovnih velesil kaže na to, da to pravo ureja mednarodne odnose samo v določenih primerih, medtem ko je osnovni argument že od nekdaj moč ali bolj vulgarno povedano sila (take ali drugačne vrste). To se vsekakor odraža tudi na primeru Srbije, ki se oklepa mednarodnega prava šele potem, ko je že grobo kršila vsa določila mednarodnega prava in sedaj ne more več uporabljati kot argument uporabo sile. Ali mednarodno pravo predvideva take primere dvojnih meril? 3. Argument primerjave Kosova z Južno Osetijo in Abhazijo pristaja na retoriko v smislu "vi nas na Kosovu, mi vas v Gruziji", ki potrjuje politično igračkanj z geopolitičnimi strateškimi interesi svetovnih velesil, ki niti slučajno ne izkazujejo pravih namenov za rešitev tovrstnih kompleksnih problematik. Nekonsistentnost držav v opredeljevaju do mednarodne problematike je mogoče videti na vsakem koraku, zato se vsaj tu lahko od tega oddaljimo. To smo vsekakor lahko pričakovali. 4. Kompleksnost problematike celotnega Balkana je tako obsežna, da nobena mednarodna institucija ne bo našla rešitve, ki bi bila dovolj celovita za vse vpletene in v skladu z vsemi vrednotami, ki jih t.i. demokratični svet zagovarja. Mednarodna skupnost je pri balkanski problematiki zatajila v preteklosti in njena nekompetentnost in omenjena nekonstistentnost z leti nista izginila. Zadnji njen "umotvor", ki je še v veljavi, je npr. Daytonski sporazum, s katerim je Bosna in Hercegovina postala izolirana enklava, kjer so mednacionalna trenja še vedno prisotna in zahtevajo stalni nadzor tujih sil, da ne prerastejo v ponovno nasilje. V nekem drugem sistemu je približno 20 milijonov ljudi skupaj živelo v miru skoraj pol stoletja, nacionalizem in sam izraz etnična skupnost ali manjšina pa je bil takrat tabu. Vendar je bil to nek drug sistem, ki se ga danes obsoja, ker je bil "nedemokratičen". Prehod v sedanje stanje demokracije, kjer se nacionalizem ponovno lahko časti, je postregel s podatkom več kot 140 000 mrtvih. Edina stalnica, ki se ponavlja, je dejstvo, da se vsaka velika nacionalna ideja, ki predpostavlja superiornost lastne nacije na račun druge (najbolj očitno manifestirano v ozemeljskih pretenzijah), na koncu koncev vedno obrne proti samim njenim nosilcem. Sliši se kot pojav, ki bi ga lahko označili s pojmom politična realnost, mar ne? S tem malo daljšim izpostavljanjem mnenj, ki jih v zvezi s kosovsko problematiko nekako še nisem zasledil, samo hočem pokazati, da v tej zgodbi ne gre samo za večkrat izpostavljeno dvoličnost demokratične mednarodne skupnosti, ampak kompleksno problematiko mednarodnega prava in odnos Srbije, ki se sedaj z vso silo oklepa te iste mednarodne skupnosti, v preteklosti pa je poteptala vsa njena načela.
odgovori >>

    Re: »Mednarodno sodišče! Ja in?«
    boris [18/10/2008]
    S točko 1 se absolutno strinjam, vendar mislim, da je bil "point" tvojega komentarja točka 2. Skratka, da je dvolično, da Srbija zdaj apelira na spoštovanje mednarodnega prava, ko ga je pa sama tako kršila. V nekem smislu to seveda je dvolično in kritiziranja vredno. Ampak, a ni smisel prava kot takega (toliko bolj mednarodnega) ravno v tem, da se ne ozira na takšne dvoličnosti? Koliko časa mora preteči, preden se bo lahko Srbija brez obtoževanj s strani mednarodne skupnosti zatekla k takšnim mednarodnim inštitucijam kot je Mednarodno sodišče? Če bi bila dvoličnost glavni kriterij, lahko sodišča nasploh kar ukinemo...nihče ni enoličen. Sploh pa ne države. Kar hočem reči je, da bi morala mednarodna skupnost pravilno reagirati že v devetdesetih letih, Srbija pa seveda tudi, vendar če niso, to ne pomeni, da ne smejo sedaj. Dvolično pa je tudi, da se Srbijo obtožuje preteklega kršenja mednarodnega prava, ko pa se to krši sedaj, pa se to opravičuje s kršitvami Srbije v preteklosti. Začaran krog, ki ne pelje nikamor, kamor nas že svetovne sile nočejo pripeljati že same.
    odgovori >>

      Re: »Mednarodno sodišče! Ja in?«
      Nemanja [20/10/2008]
      T.i. "pointi" mojega komentarja so bili trije, kot je razvidno. V bistvu mi je bilo najbolj pomembno, da se o temi skuša spodbuditi neka širša debata, ki se po mojem mnenju v okviru APR programa vodi malce preveč enostransko. Tako da se avtorju zahvaljujem za odgovor na svoj komentar, želel pa bi si tudi, da bi o tej temi svoje mnenje izrazili tudi drugi bralci/poslušalci. Sicer pa je bil eden od pomembnejših "pointov", ki sem jih želel izpostaviti pojem "politične realnosti". Naj navedem primer: kaj je po tvojem mnenju politična realnost recimo v Afganistanu - je to demokracija,ki so jo v državo pripeljali "osvoboditelji" Američani? Verjamem, da se strinjamo, da je odgovor nikalen in nikakor ne ustreza politični realnosti. Podoben primer sem želel izpostaviti na primeru Balkana. Če je bila erupcija nacionalizmov, ki je spremljala t.i. prehod iz totalitarnega režima na področju bivše Jugoslavije, za demokratičen zahodni svet bolj sprejemljiva rešitev, potem res ne vidim, zakaj ne bi bile vse nacije na tem področju upravičene do lastnih držav. V okviru demokratičnih vrednot torej ne vidim argumenta, da ob razpadu neke državne tvorbe, ki je bila po nekaterih standardih nedemokratična, "šiptarji" ne bi mogli dobiti svoje države, tako kot so jo lahko dobile druge nacije. Ali so nekatere nacije do tega bolj upravičene?
      odgovori >>

        Re: »Mednarodno sodišče! Ja in?«
        boris [21/10/2008]
        Nisem cist dobr steku tvojega drugega komentarja. Napisal si: "V okviru demokratičnih vrednot torej ne vidim argumenta, da ob razpadu neke državne tvorbe, ki je bila po nekaterih standardih nedemokratična, "šiptarji" ne bi mogli dobiti svoje države, tako kot so jo lahko dobile druge nacije". To je pa ze polaganje besed v usta. Nikjer nisem zapisal, da si ne zasluzijo svoje drzave, ker tako sploh ne mislim. (poslusi Zeitgeist z dne 6.10. in intervju z Jamesom Ker-Lindsayem). Problem ni toliko v tem, da so se odcepili, ampak v tem, da se o tem ne sme razpravljati pred sodiscem. Torej se moras vedno strinjat. Ko pa ze govoris o "politicni realnosti" pa povej, a mislis, da je/bo Kosovo res "neodvisna" drzava? Drug primer "politicne realnosti" pa je tudi Irak: Politicno realno je, da je ameriska vojska zdaj tam...torej, to dejstvo sprejmimo. Ko bo postala politicna realnost temelj za urejanje odnosov (vbistvu je ze), pa lahko res recemo le: Pozdravljen, korporativni darwinizem!
        odgovori >>