Sobotni dan smo oplemenitili s predavanjem ameriške umetnice, teoretičarke in aktivistke Claire Pentecost. Iztočnica Zamisli si svet, ki se ga lahko dotakneš, je ozavestila miselnost megalomanskih podjetij. Za njih je surovo in naravno živo okolje najmanj umazano, če ne celo kužno. Ustrahovanje ljudi s tovrstno miselnostjo je begajoče. V istem trenutku, ko nam ti proizvajalci preko reklam sporočajo, da je umazano in živalsko nevarno, pa nam hkrati že ponujajo idealno rešitev. Sterilnost.
Mesto žensk, 14. mednarodni festival sodobnih umetnosti, je svoje kolesje pognalo na vso moč. Polno zasedeni umetniški dogodki, predavanja in delavnice, na katerih prevladujemo »bejbe«, so v teh jesenskih dneh osvežujoč balzam za naše duše. Govori se o marginalnih temah in udriha po večinskem, globalno kapitalističnem prepričanju, ki človeka vse bolj izvzema iz primarno naravnega okolja.
V petek smo tako na odru Plesnega teatra Ljubljana ugledali Skrito Šibkost v izvedbi plesnega dueta Leje Jurišić in Hanne Sybille Müller. Koreografinji skozi fizično prostorsko abstrakcijo gibov razkrivata najrazličnejše človeške pomanjkljivosti oziroma šibkosti. Družba je usmerjena v izkazovanje moči in uspeha. Vsakršne anomalije in odstopanja od vzorcev, uveljavljenih v družbi, prinašajo zgražanje oziroma pomenijo neuspeh. Tovrstne pritiske in pričakovanja še posebno občutijo plesalci, umetniki oziroma vsi javni performerji. Kaj storiti, kadar smo šibki? Se skriti ali ostati drugim na očeh?
Gibalno-plesni performans Skrito/Šibkost se z omenjeno problematiko sooči povsem suvereno. Jurišić in Müller prikažeta skoraj vse možne in pričakovane slabosti, najsi gre za razmišljanje, občutenje ali konkretne situacije. Publika performans navdušeno sprejme. Ob pogledu na tuje šibkosti, se zdaj lahko posveti tudi svojim.
V soboto obiščemo Pilo Rusjan. Preprosto se odzovemo povabilu k umetnici domov, kjer nam postrežejo s čajem. Na prvi pogled povsem običajna gesta, ki skozi tretji pogled dobiva povsem nove razsežnosti. Pri Pili doma se lahko valjamo po postelji, stikamo po pisanih škatlah in beremo stare notice v lično dekoriranih notesnikih. Ogledamo si umetničine fotografije in se počutimo povsem domače. Zmede nas le opozorilni napis v angleščini s številnimi prepovedmi, za katerega pa se izkaže, da pravzaprav ni namenjen nam, torej obiskovalcem, ampak umetnici.
Pila Rusjan se je štiri dni šla vztrajnostni performans ali obisk v prostoru biti. Preprosto biti zahteva popolno umetničino skoncentriranost zgolj nase. V ta namen se odpove smetem sodobnega časa. Časopisi, knjige, televizija in vsakršna telefonija so prepovedani. Informacije prinašajo umetnici zgolj obiskovalci. Različni viri prinašajo povsem drugačne poglede na eno in isto stvar. Čas se ustavlja. Informacijske bombe se umikajo čustvom. Rusjan se izseli iz svojega najintimnejšega prostora, spalnice. Njeni spomini, čustva in ideje se mešajo s tujimi.
Pila Rusjan za poslušalce Radia Študent o performansu Preprosto biti:
Boomp3.com
Sobotni dan smo oplemenitili tudi s predavanjem ameriške umetnice, teoretičarke in aktivistke Claire Pentecost. Iztočnica Zamisli si svet, ki se ga lahko dotakneš, je ozavestila miselnost megalomanskih podjetij. Za njih je surovo in naravno živo okolje najmanj umazano, če ne celo kužno. Ustrahovanje ljudi s tovrstno miselnostjo je begajoče. V istem trenutku, ko nam ti proizvajalci preko reklam sporočajo, da je umazano in živalsko nevarno, pa nam hkrati že ponujajo idealno rešitev. Sterilnost.
»Zamisli si svet, ki se ga lahko dotakneš,« je geslo ene izmed svetovno znanih kozmetičnih hiš. Če to pomeni zemljo Brez živih organizmov, ki bi naravno oplemenitili plodove, bomo rekli: Ne, hvala. Če to pomeni revščino in lakoto več tisoč Južnoameričanov, katerih polja so se spremenila v tehnološko zapletene valilnice kvazidonosnih plodov, bomo znova rekli: Ne, hvala. Potem se lahko le vprašamo, kdo sploh pridobiva z domnevno ekološkimi in bioproizvodi, ki v supermarketih dosegajo enkrat višje cene od običajnih produktov. Vse skupaj je ena velika svetovna farsa. Ugotovimo, da je bolje biti reven in znati poskrbeti za pridelavo lastne hrane kot biti reven in lačen.
Nedeljski termin Mesta žensk je posvečen Julii Bardsley. Vizualna umetnica, je s člani ekipe, med katerimi naj omenimo fantastičnega glasbenega ustvarjalca Andrewa Poppyja, v Ljubljano pripotovala iz Queer festivala v Zagrebu. V gledališču Glej Bardsley izvede performans Skoraj isto (surove vaje za nasilna dejanja kulture). Gledalci dobimo številke in razvrstimo se v trikotnik. Objame nas tema in neartikulirano šumenje zvokov, ki ohromi čute, prinaša čudne poglede ali celo strah.
Umetnica stopi na piedestal. Vse je ovito v temo, le dve ogromni dojki, na bradavicah prelepljeni s črnim trakom, se svetita v mraku. Družbo jima delata zajčja kadavra. Posedemo se. Glasbena podlaga se počasi umirja in postaja manj usodno določujoča. Umetnico od gledalcev loči platno, na katerem se izrisujejo podobe. Črnina asociira na maternico. Ta ni prav nič fina, temveč je živalsko nepredvidljiva. Bardsley gledalce brez vsakršne cenzure popelje v groteskni svet pošastne teme. Tu živijo prvinske sile, nagoni in sla po ubijanju. Človek in žival si stojita povsem blizu. Med njima ni ločnice, ampak sta usodno povezana.
Bardsley se v performansu poigrava s tripartitno zasnovo, osnovano na trikotniški strukturi surovo–kuhano–gnilo. Prehodi skozi dualistične strukture, kot so narava/kultura, divje/udomačeno, nagonsko in razumsko, umetnica še potencira s simbolično ikonografijo. Poigrava se s trupli mrtvih živali, vsakovrstnimi izločki, družbenimi fetiši in še bi lahko naštevali. Konec performansa pospremi katarza. Umetnica v povsem običajnem videzu pride med gledalce. Prav po materinsko nas nagovori in nam da vedeti, da smo pravzaprav vsi na isti strani. Sledi povabilo v njen svet.
Julia Bardsley je za Radio Študent spregovorila nekaj besed o vlogi gledalcev oziroma čustev v njenem performansu:
Boomp3.com
Ponedeljkov pogovor v Škucu, naslovljen Artist talk, je bil predvsem v znamenju sproščenega kramljanja. Sodelujoče umetnice teoretičarke in aktivistke so natančneje predstavile svoje delo in zanimanja, odgovarjale pa so tudi na številna vprašanja. Naj s tem končamo današnje javljanje s festivala Mesto žensk in vas povabimo k udeležbi na enega izmed dogodkov. Zagotovo vam ne bo žal.
Z Mesta žensk se je javila Tanja Pavlič.
Komentarji
komentiraj >>