Nedelja, 19. 10. 2008
zoranp
Ali si lahko predstavljate bend, ki deluje že vsaj 47 let in ki je bil slabi dve desetletji med najpopularnejšimi na svojem kontinentu, pa mu je v vsem tem času uspelo izdati samo dva prava albuma? Verjamem, da težko. A prav takšna je žal usoda tako fascinantne glasbene zasedbe, kakršne so Gvinejke Les Amazones de Guinee. (v celoti!)
* Ali si lahko predstavljate bend, ki deluje že vsaj 47 let in ki je bil slabi dve desetletji med najpopularnejšimi na svojem kontinentu, pa mu je v vsem tem času uspelo izdati samo dva prava albuma? Verjamem, da težko. A prav takšna je žal usoda tako fascinantne glasbene zasedbe, kakršne so Gvinejke Les Amazones de Guinee. Šele letos so prišle do svojega drugega albuma. Prvega so namreč naredile pred dobrimi 25 leti v Parizu. »Au coeur de Paris« je izšel leta 1982, potem, ko so že več kot 20 let nastopale po vsej Afriki ter bile na številnih turnejah tudi po drugih kontinentih.
Pred tem so sicer tudi snemale, vendar zgolj za nacionalni gvinejski radio, ki te dragocene ter še vedno neobjavljene posnetke hrani v svojih arhivih. Najzgodnejši med njimi so nastali že leta 1961, slabo leto potem, ko je poveljstvo gvinejske vojske v skladu s tedanjo po osamosvojitveno kulturno politiko iz pripadnic svoje milice ustanovilo samo ženski ansambel – »Ženski orkester gvinejske milice«. Takrat so bile še povsem akustična zasedba, saj so svoje petje spremljale z mandolino, violino, čelom, kontrabasom, bongosi in konga bobni. A že takrat so posnele nekaj pravih hitov, kot sta bila npr. »Woman of Africa« ali pa »Long Live African Women«, ki so imeli – razumljivo – še posebej dober odmev med Gvinejkami. Njihova besedila so se seveda ukvarjala s takrat aktualnimi težavami afriških žensk ter jim svetovala in jih hrabrila pri njihovem reševanju. Leta 1965 pa so že presedlale na kombinacijo z elektrificiranimi glasbili. V zasedbo sta vstopili električna solo in basovska kitara, ter prevzeli pomembno vlogo pri sooblikovanju zvočne podobe orkestra. Med tolkali je dobil osrednje mesto zahodnjaški komplet bobnov, kmalu so se zasedbi pridružile tudi trobentačice in saksofonistke. Približno istočasno je ta orkester iz promocijskih razlogov, povezanih z njihovo pomembno službeno nalogo, z uradnim predstavljanjem nove gvinejske glasbene kulture po svetu, dobil tudi novo udarno ime: »Les Amazones de Guinee«.
V svoji slabega pol stoletja dolgi karieri so doživljale vzpone in padce, sprehodile so se skozi vse faze razvoja zahodno afriške popularne godbe, različni dogodki so spreminjali instrumentalno in personalno sestavo zasedbe, a so preživele vse do danes. Res je, da morda zadnji dve desetletji manj opazno in aktivno, kot od poznih 60. pa do sredine 80. let prejšnjega stoletja, ko so doživljale vrhunce svoje popularnosti, vendar še vedno kontinuirano in s stalnim trdnim jedrom. Lani so se – vzpodbujene od producenta Ibrahime Sylle– odločile, da spet aktivneje vstopijo na glasbeno prizorišče. Po pomladitvi in okrepitvi zasedbe, intenzivnih vajah in nekaj koncertih v Konakriju so se odpravile v sosednji Mali, v znani studio Bogolan v Bamaku, kjer je studijski mojster Yves Wernert posnel gradivo za njihov novi album. Zdaj so Amazonke nazaj. »Nazaj, na vso moč!«, kot vzkliknejo same že v uvodni in hkrati naslovni skladbi albuma »Wamató«. In nazaj so tudi koncertno. Konec meseca jih bo mogoče slišati celo v programu letošnjega WOMEXa v španski Sevilli.
»Wamató« vsebuje 12 povsem svežih in seveda tudi v Bamaku lani povsem na novo posnetih ter nato v studiu v Parizu obdelanih skladb, ki ohranjajo vse kvalitete, ki so bile značilne za Les Amazones de Guinee vsa minula desetletja. Tu so predvsem pretresljivo lepi in v neskončnih niansah se razlikujoči ženski glasovi. Ena najbolj opaznih značilnosti njihovega izvedbenega načina je ravno skupinsko petje in izmenjavanje vodilnih glasov v posameznih skladbah. Ta razsežnost je tokrat okrepljena še z odličnimi gostjami. Tako sta izjemna Animata Kamissoko v dveh in prav tako izborna Fatou Nylon Barry v eni pesmi prevzeli vodilni glas ob pripevanju v skupini matičnih in dodatni spremljevalnih pevk. V dveh skladbah Les Amazones gostijo posebne gostje, tričlansko žensko vokalno skupino Zawagui iz Macente, z od Konakrija več kot 700 km oddaljenega juga Gvineje. A tudi prva pevka Amazonk M'Mah Sylla dobi dvakrat svojo priložnost, v tretji pesmi pa odpoje odličen duet s Fatou Nylon Barry. Vendar pa ni mogoče spregledati, da je skoraj polovica pesmi odpetih skupinsko in da so kot vokalistke podpisane kar Les Amazones. Sicer pa je zasedba že brez pevskih gostij in pa petih gostov instrumentalistov – treh tolkalcev in dveh kitaristov – za ta orkester značilno številčna in instrumentalno močna. V tem obdobju orkester vodi basistka komandantka Salematou Diallo. Ob prvi pevski dami poročnici M'Mah Sylli sta njegovi stalni članici še dve pevki. Tenorski saksofon igra komandantka Djenabou Bah, altovskega pa Mariama Camara, ki je očitno brez čina. Yaya Kouyateje prva kitaristka, N'Sira Tounkara pa igra na ritmsko kitaro. Mamade Cissé je bobnarka, tu pa sta še dve tolkalki. Torej, če zaradi boljše predstave seštejemo sodelujoče, dobimo 11 članic matične zasedbe, okrepljene s tremi dodatnimi spremljevalnimi pevkami in že omenjenimi petimi instrumentalisti, v petih pesmih pa se temu stalnemu naboru pridružijo še posamezne pevske gostje – solistke.
Močno; in takšen je tudi zvok zasedbe, ki se predstavi na tem albumu. »Wamató« od prvega do zadnjega tona diha v žlahtno patiniranih zvočnih barvah, v arhaično zvenečih plesnih vzorcih, v zavzetih vokalnih bravurah včasih predirnih, drugih spet nežnih artikulacij. In seveda ves čas tudi z ne preslišano, skozi vsebino pesmi poudarjeno odgovornostjo do lastnega početja, ki je hkrati vsaj troje: zabavati in osveščati ter neskončno uživati v tem. In, vsaj kar se tiče mene, sem se ob vsakem vnovičnem poslušanju tega albuma počutil naravnost odlično.
pripravil Zoran Pistotnik
Komentarji
komentiraj >>