______________________________________________________________________________________________________

Tom Standage: Zgodovina sveta v šestih kozarcih

Žeja je huda reč. O tem ne gre izgubljati besed, da se nam usta ne izsušijo preveč. Če vas je žgoča žeja pekla po grlu sinoči in ste jo odplakovali s čim hlapljivim, potem ste danes verjetno žejni še bolj. Žeja pač svet vrti. Žejni ljubezni? Žejni resnice? Žejni pravice? Žejni kot duše v vicah? Brez skrbi – za vsako željo, pardon žejo – od nekod priteče.

V današnji sanjski knjižnici kljub nenavadno zgodnji uri trkamo s kozarci in si nalivamo čistega. Pa ne le vina: najprej si bomo natočili vrček, nato čašo, kasneje šilce, dve skodelici in nazadnje še kozarec. Poljudnoznanstveno se opijamo in vam, spoštovani in spoštovane, nazdravljamo s šestimi pijačami!

Arheologi zgodovino sveta delijo na obdobja glede na uporabo različnih materialov; v šoli nas učijo o kameni dobi, bakreni dobi, železni dobi in tako dalje, Tom Standage pa nas v svoji poljudni knjižici pouči o zgodovinskih obdobjih, ki so jih zaznamovale opojne aromatične pijače. Zgodovina sveta v šestih kozarcih nam tako v tem vrstnem redu nalije najprej vrček motnega prazgodovinskega piva, nato čistega grško-rimskega vina, šilce destiliranega za dobro plovbo v Novi svet, poživljajočo skodelico trikrat zavrete kave za bister um, lonček vročega čaja za odmor med izčrpavajočim delovnim časom, ter končno tudi steklenico osvežilne kokakole, nekoč tonika za ameriške možgane, danes sladkastega strupa za telesa po vsem svetu. Pivo, vino, žgane pijače, kava, čaj in kokakola so začrtali potek zgodovine sveta v kompleksen preplet različnih civilizacij in medsebojno povezali svetovne kulture. Vas zanima preteklost vašega najljubšega napitka? Že listamo …! in točimo …!

(PIVO)

Fermentacije in civilizacije ni mogoče ločevati, se je v prejšnjem stoletju utrnilo ameriškemu pesniku Johnu Ciardiju. Zgodba o ustalitvi naših nomadskih prednikov v prvih vaseh in mestih, zgodba o poljedelstvu in začetku poti vrste homo sapiens sapiens v modernost je pravzaprav zgodba o pivu.

Usta zadovoljnega človeka so napolnjena s pivom, se je modro zapisalo, oz. zarisalo že Egipčanom v drugem tisočletju pred Kristusom.

(VINO)

Če je v vinu zares resnica, ste verjetno že preverjali sami. Pa veste, od kod ta resnica?

Grški hecni mož oz. komediograf Aristofan je stresal take: »Hitro, prinesi mi čašo vina, da si omočim misli in rečem kaj pametnega!« V vinu so poleg resnice tudi grozdje, sonce in – pamet.

(ŽGANE PIJAČE)

Sicer pa OD PRIČETKA OBRATOVANJA DO 10. URE NE STREŽEMO ŽGANIH PIJAČ.

(KAVA)

Lahko ponudim kavo?

(ČAJ)

(KOKAKOLA)

Na vrhuncu majskih sopar daljnega leta 1886 je bankrotirani lekarnar John Pemberton iz Atlante patentiral novo zdravilno mineralno vodo z okusom. V začetku dvajsetega stoletja so iz nje izločili kokain in jo začeli oglaševati kot osvežujoč napitek in ne več kot zdravilni proizvod, saj ni vsak bolan, je pa vsak kdaj pa kdaj žejen. Ostalo je zgodovina.

Pa vendar – resnica je v neki drugi pijači, ne v kokakoli.

Knjižica vas tako tekoče popelje skozi zadnjih 10.000 let zgodovine in vas skuša prepričati, da so bile vse pomembne pogodbe sklenjene in podpisane, ker je bila posredi pijača. Takisto velja za smrt Marka Avrelija, ameriško vojno za neodvisnost, nastanek ene največjih knjig v zgodovini znanosti Philosophiae naturalis principia mathematica avtorja Isaaca Newtona in propad Kitajske. Človeštvo je pač rasa, ki jo poganjajo (ali utopijo) tekoča goriva. Prijetno branje, če bi radi skozi nekoliko nenavadno optiko ponovili svetovno zgodovino ali če radi v družbi ob izbrani ali malo slabše izbrani kapljici stresate presenetljive podatke o pijačah.

Knjiga se zaključi z epilogom, v katerem se nakazuje pijača, ki bo po desetkrat tisoč letih spet izzvala človeštvo in zarisala v svet meje – še globlje in bolj nepremostljive kot so jih nekdaj na obličje starega sveta zarisale reke. Odprite pipo in si natočite veliko merico, dokler si jo še lahko.

Na zdravje! Vam vzklika petkov jutranji program.

______________________________________________________________________________________________________

1. September

Presladki moj dnevnik!

Po tistem norem, drugem, avgustovskem tednu sem si od šefa Bojana izprosil dopust in si privoščil zaslužene dvotedenske počitnice na mirni Korčuli, kjer sem predvsem kontempliral ter bral francoske naturaliste. Opojnost svežemorske narave v kombinaciji z omenjeno tihoto ter nevsiljivo družbo mojega zvestega labradorca Camusa, je botrovala popolnemu oddihu od stresno-anarhičnega vzdušja kulturne redakcije Radia Študent. Predzadnji dan oddiha na tem otoškem raju sem popoldne najprej z užitkom končal Beznico, potem pa sva s Camusom opazovala prekrasen sončni zahod, ki se je pred nama razlival v tisočerih čudovitih barvah. Pri tem nisem niti enkrat pomislil na Radio Študent, žal pa je Radio Študent pomislil name. Natančneje je bil to kulturni urednik, šef Bojan, ki jenajino sončno idilo grobo prekinil z naslednjim sms-om: »Svojo leno rit čimprej primajaj v mojo pisarno, ali pa boš naslednje leto delal kot Zaniukova tajnica!« Ob misli na uresničitev šefove grožnje sem se pošteno zdrznil, v avto z bliskovito naglico napokal francoske naturaliste, pripasal lajajočega Camusa in odrinil proti sivi Ljubljani.

Na smrt utrujen sem doma odložil psa in se z zadnjimi očmi odpeljal proti Rožni dolini. Parkiral sem ob Zaniukovem novem mercedezu ter se napol mrtev priplazil do šefove pisarne. Ta je stal ob oknu in kontempliral, le da se je že na daleč videlo, da ta kontemplacija ni bila podobna tisti polne pozitive moji, temveč bolj tisti, ki jo v filmih Vojne Zvezd izvaja nadzlobni imperator. Šef Bojan, ki je bil kakor ponavadi oblečen v temni plašč, se je v trenutku, ko sem stopil v pisarno, počasi obrnil in nekaj časa samo nepremično strmel vame. Iz njegovih oči so v moje izmučeno telo švigala kot britev ostra bodala. Počutil sem se kot Orwellow Winston Smith pred Velikim bratom osebno.

Po tem nekajminutnem uvodu neslišne torture je urednik Bojan z neverjetno mirnim glasom končno spregovoril: »Matjaž. Ko si prvič prišel k meni in rekel, da imaš rad kulturo, da rad bereš in gledaš filme in da bi rad pisal recenzije za našo ustanovo, sem ti verjel in te odprtih rok sprejel pod svoje okrilje. Bilo je težko in zaradi tega sem prejel veliko kritik, ampak jaz sem ti nesebično stal ob strani, te branil in te podpiral. In kljub temu, da so bile tvoje recenzije slabe nasploh, v primerjavi s Petrovimi pa prav katastrofalne, sem ti vedno dajal nove in nove priložnosti. Ti si bil izgubljena, trmoglava ovčica, jaz pa dobri pastir, ki je vsakič znova tvegal svojo glavi in te prignal nazaj k čredi. In kaj sem od tebe naposled dobil v zameno?«

Tukaj je urednik Bojan naredil premor, si slekel svoj črni plašč, ga počasi položil na stol, me zopet pogledal in poln utajevanega gneva zatulil:« NO KAJ DOBIM V ZAMENO POSCANEC PREKLETI?? SPIZDIŠ MI NA DOPUST!! ZA CELA DVA TEDNA MI SPIZDIŠ TI DREK POCASTI!! PA KAJ SE TI JE ČISTO SFUKALO PAMŽ NEHVALEŽNI??«

Zbral sem še toliko moči, da sem, tiho kot miška, izdavil: »Ampak Šefe, saj ste mi vendar dovolil. Zmenila sva se za dvotedenski dopust.«

»Boli mene klinac krasni, kaj sva se zmenila – pa kaj misliš, da gredo tudi vsi poslušalci na dopust ali kaj? Če to misliš, se lahko spokaš na kakšen RTV ali kaj podobnega, kjer nikomur ni treba delati. Tukaj pa smo zato, da delamo ti lena, guza posrana! Kar ne morem verjeti kaj bom sedajle povedal, ampak dajem ti še eno šanso mali. Za kazen pa boš en mesec delal zastonj in ta mesec namesto čistilk, ki so ravno na dopustu, loščil naše marmornate hodnike. Pa da se svetijo slišiš?! Sedaj pa ven, preden si premislim smrkavec!«

Tako, dragi dnevnik, se je zame začela nova delovna sezona v kulturni redakciji Radia Študent. Slišiva se zopet prihodnji teden, če mi bo od neusmiljene tlake sploh še ostalo kaj moči. Adijo od tvojega izčrpanega kulturnika Matjaža.