Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Zadovoljni delavec, produktivnost in finančna kriza (3329 bralcev)
Torek, 21. 10. 2008
Urh



Ena izmed zanimivih trditev, ki jih izreče marsikateri minister in delodajalec po svetu, je ta: dobro je, če je delavec zadovoljen, saj je potem večja produktivnost. Kajti glede na obstoječo finančno krizo in vsa panična govoričenja o gospodarski rasti, ko naj bi bila ta naslednje leto v razvitih gospodarstvih zgolj še v minimalnih pozitivnih številkah pod enim odstotkom, nam povejo, da je važna predvsem produktivnost in ne zadovoljstvo delavca...

Ena izmed zanimivih trditev, ki jih izreče marsikateri minister in delodajalec po svetu, je ta: dobro je, če je delavec zadovoljen, saj je potem večja produktivnost. Kajti glede na obstoječo finančno krizo in vsa panična govoričenja o gospodarski rasti, ko naj bi bila ta naslednje leto v razvitih gospodarstvih zgolj še v minimalnih pozitivnih številkah pod enim odstotkom, nam povejo, da je važna predvsem produktivnost in ne zadovoljstvo delavca.

Zato bi lahko dejali po globalni ekonomski logiki tudi obratno: če se ugotovi, da je delavec bolj produktiven, ko je nezadovoljen, potem je bolje, da je nezadovoljen. Na primer, na Kitajskem ali v Indiji so delavci zaradi razmer bolj nezadovoljni kot pri nas, pa imajo večjo gospodarsko rast.

Gre za hinavskost govorcev, ki izrekajo sintagmo o 'zadovoljnih delavcih' v zvezi s produktivnostjo, ki se kaže ob globalnih finančnih krizah, saj so ravno v imenu gospodarske rasti in konkurenčnosti zmanjševali pravice delavcev.

Še ko se govori o krizi v realnem sektorju, se prej kot revnost navadnih ljudi ali delavcev omenja, da potem ti ne bodo sposobni toliko kupovati, kar bo prizadelo korporacije, banke in druge institucije. To implicitno vsebuje predpostavko, da lahko samo takšna logika ekonomije, kot obstaja, zagotavlja sistem in ne kaosa, ki se ga vsi bojijo na intuitivni ravni. Vendar pa bi mogel delavec – ki ima veliko manj za izgubiti - obrniti logiko na glavo in dejati: Upam, da bo gospodarska kriza čim hujša, saj bo ta omogočila direkten boj proti obstoječemu sistemu in možnost vzpostavite novih koordinat za spreminjanje obstoječega stanja.

Seveda je kriz v kapitalizmu veliko, saj so mu inherentne, in ta verjetno tudi sploh ne bo usodna, a gre zato, da slišimo protagoniste kapitalizma še naprej govoriti, da je treba krizo rešiti tako, da ne bomo šli iz kapitalizma, saj naj bi zgolj ta zagotavljal demokracijo, pa čeprav deloma že uporabljajo nekapitalistične manevre pri tako imenovanem reševanju krize. In če verjamemo njihovim argumentom, da demokracijo zagotavlja samo kapitalizem, četudi poznamo vso njegovo posredno zlo in četudi je ekonomska situacija blizu katastrofe, potem je zgodovina zgolj komedija.

Torej, njihov argument gre takole: četudi smo z našo ekonomsko politiko svet pahnili v krizo, lahko to krizo spet rešimo samo mi, ker je kapitalistična ekonomija garant za demokracijo. V njihovem sistemu ima vse svojo ekonomsko vrednost, na koncu seveda tudi človek.

Na drugi strani pa bodo trdili: če se ta ekonomski sistem sesuje, potem je vse brez vrednosti, vključno s človekom, in zavlada kaos oziroma v drugem primeru neizprosna diktatura. Če karikiramo, Severne Koreje in Burme kriza seveda ne bo prizadela, saj niti nimajo ekonomije oziroma imajo diktaturo, torej jim je lahko žal, da jih kriza ne bo prizadela, čeprav to v sprevrženem pogledu celo drži. A zgolj tako dolgo, dokler imamo predpostavko, da je obstoječi globalen sistem najboljši možen.

Kakršnih koli resnih ugovorov iz mainstream politike na trditve Busha, Sarkozya in drugih kompanjonov, ki pravijo, da je treba krizo reševati z delno nekapitalističnimi sredstvi, da ohranimo obstoječ kapitalizem, pa na žalost ni.

Pri tako imenovanem casino kapitalizmu ne gre za boljše življenje, ampak za boj za preživetje, a ne v primarnem smislu za fizičen obstoj, ampak boj za čim več užitka – ki se vseskozi sicer izmika. In ta užitek je riziko, v kar pa delavec seveda ni vključen. V takšnem spektru je pač absurdno govoriti o zadovoljnem delavcu, ki je pogoj za večjo produktivnost. A na koncu bodo nekateri dejali, da je še vedno večji užitek casino kot pa resna alternativa.

Komentar je spisal Urh.



Komentarji
komentiraj >>

Re: Zadovoljni delavec, produktivnost in finančna kriza
John Maynard Keynes [23/10/2008]

Alternativa?
odgovori >>