Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Damijan Kracina: Belo kot umazan sneg (7241 bralcev)
Sreda, 29. 10. 2008
tanjap



V tokratnih Finih umetnostih si bomo skozi različne umazanosti bele pobliže ogledali razstavo z naslovom Belo kot umazan sneg kiparja in multimedijskega umetnika Damijana Kracine. Postavitev, ki je na ogled v Galeriji Škuc, je nastala v sodelovanju z Društvom za domače raziskave. Vsebina razstave potuje skozi različna okolja, kot so kopalnica, počutišče oziroma wellness, higiena, umetnostni trg, snežne pokrajine in še bi lahko naštevali. Spremljajo jih belina in hudomušne zgodbe kustosa Janija Pirnata.
V Galeriji Škuc se je prejšnji teden odprla razstava z naslovom Belo kot umazan sneg kiparja in multimedijskega umetnika Damijana Kracine. Postavitev za izhodišče jemlje odseve bele barve oziroma zgodbe, ki jih v beli zarisuje sevanje barvnega spektra. Poigravanje s čistostjo oziroma umazanostjo se zgodi znotraj najrazličnejših okolij. Od kopalnice, savne, globin morja, umetnostnega trga do zamolklo tihih snežnih pokrajin. Prav vsa bi brez tehtnega premisleka lahko označili skorajda kot raj higienske estetike, ki jo že pregovorno povezujemo z belo barvo.

Bela pa nikoli ni prav zares bela. Vsebuje namreč vse barve barvnega spektra. To so nas po Newtonu naučili že, ko smo bili še mulci, a večina izmed nas se tega v vsakdanjem življenju prav zares ne zaveda. Kadar slikamo, nam bela povzroča nemalo preglavic. Obstajajo celo tečaji, ki so posvečeni uporabi izključno bele barve. Vtis bele svetlobe lahko ustvarimo z mešanjem primernih intenzitet primarnih barv. Rdeče, zelene in modre. V razsvetljevalski stroki pa na primer obstaja cel kontinuum barv svetlobe, ki se vse imenujejo »bela«.
Razstava Belo kot umazan sneg prinaša prostorske instalacije in poetičnost gibljivih slik. Znova se spomnimo na bele skulpture in bele risbe na temnem ozadju, ki smo jih srečali že v skupnih projektih Kracine in Vladimirja Lebna Galapagos in Animal Tour. Razlika je, da sedaj vse izhaja iz čistosti, popolne beline, ki pa natančnejšemu opazovalcu razkrije številne odtenke.

Sneg nas ima večina v spominu zapisan kot sinonim belega. Kracina ta mit razbije že skozi projekcijo na samem začetku postavitve. Natančnejše opazovanje okrog dvajset kadrov s posnetki snežnih variacij od hitrega pršenja, zgolj rahlega naletavanja snežink, snega med travo, ali opazovanja snežne strukture od blizu nam pravzaprav prinese številne sivine. Bela tudi s pomočjo kontrastov ostaja v ozadju.

Vstopimo sedaj v počutišče ali wellness, če hočete! Vstop v posvečeni kraj je v realnosti mastno zasoljen s ceno, v galerijskem prostoru pa nakazan s prosojno plastično zaveso. Tu ždijo bacilofobi, bele strukture z zanimivimi rožičkastimi glavicami, na katere sonce ležerno meče sence. Tu ždijo in se potijo. Lično zložene bele brisačke v družbi druge vrste fobov, ki spominjajo na mila, kličejo k očiščenju in sprostitvi. Najsi gre za mentalno ali fizično navlako, kam gre ta, ko petični, umazano čisti gostje, ki jim kustos razstave Jani Pirnat vzporednico najde v filmu režiserja Davida Lyncha Eraserhead, odidejo, ne vemo?

Kopalnica. Prizorišče nove žgečkljive in hkrati tudi povsem resno zastavljene zgodbe stoji v isti liniji kot Škucevi toaletni prostori. Podobnost tako prvega kot drugega prostora je v belih ploščicah. Z naslovom Elephant with the Broken Arm je naslovljen bel pisoar, sinteza Fontane Marcela Duchampa in Picassovega artefakta v obliki bikove glave. Po naslovu sodeč se navezuje na Duchampovo ready made lopato In Advance of the Broken Arm. Skulptura je polna zgodb. Vrh predstavlja Pirnatova pogruntavščina o Marnu Nemarnu, lokalnemu jebaču, »ki pofuka vse kar toplo ščije«. Zgodba je napisana v slogu dokumenta, ki ohranja spomin na vrsto moških, ki počasi izumira.

Kljub temu da skulptura zaradi svoje tridimenzionalne prezence na prvi pogled na razstavi prevladuje, pa pri Kracini vse nastaja skozi risbo. Bele risbe na temnem ozadju nastajajo povsem naključno. Skozi lepljenje različnih oblik eno na drugo jih zapolnjujejo in obkrožajo sklenjene in cikcakaste linije. Tako nastajajo stvori, bioforme, ki bi jih še najlažje iskali nekje v globinah teme oceanov. Bele silhuete na črnem ozadju živijo v animiranem okolju. Avtor tovrstne biooblike raziskuje že vse od leta 2002, ko je sodeloval s Tamarind Institute.

Četrto okolje, ki prinese v zavest še največ razlikovanja med belimi, pa je postavitev To ni okel. Navezuje se na sliko To ni pipa Reneja Magritta. V velikem od znotraj belem in s posameznimi deščicami pregrajenem zaboju je postavljen slonovinasto bel okel. Svetloba znova prevzame pomembno vlogo in gledalcu prikaže belino v vsem njenem razkošju. Rumenkasto bela, mlečno bela, rjavo bela, siva, svetleče bela, stensko bela in še bi lahko naštevali, se pretvarjajo, da so čisto bele.

Okel aludira na prestiž. Bogastvo elite, ki v zameno za zadovoljevanje svojega pohlepa trguje z živalmi. Tovrstna nagnjenja so v določenem obdobju živali pojmovala kot industrijski material in jih skoraj iztrebila. Avtor, ki goji dolgoletno zanimanje za ogrožene živalske vrste, kar podčrtujejo projekti, povezani s soško postrvijo, tasmanskim volkom in človeško ribico, je v opomin tovrstnim neumnostim na steno prilepil print fotografije. Na njej je fotografiran starejši gospod z oklom. Njegova zmagoslavna drža še potencira občutek nemoči šibkejših v nesmiselnih igrah moči.

Razstava, ki je nastala v sodelovanju s hudomušno politiko Društva za domače raziskave, katerega ustanovitelj je tudi avtor sam, bo v prostorih galerije Škuc na ogled do sedmega novembra. Vzemite si čas in se potopite v mit o beli barvi.

Od beline umazana je iz Škuca odšla Tanja Pavlič.


Komentarji
komentiraj >>