Petek, 31. 10. 2008
jizah
Raperski ultraveteran Kool Keith je že nekaj časa v "stabilnem" stanju, kar za njegovo ustvarjanje ni preveč dober znak. No, ob pomanjkanju kreativnih idej mu seveda preostane nadaljevanje. Saj veste vsi legendarni, dobro prodajani filmi o junakih imajo nadaljevanja... In seveda Dr. Dooom, Kool Keithov alterego je pripravljen na svoje nadaljevanje, žal v znaku popolne normalnosti, v kateri poskuša kopirati najbolj presežne trenutke Dooomovega prvenca...
Raperski ultraveteran Keith Thornton, čigar spekter raznovrstnih imen je skorajda neskončen, na tem mestu pa izpostavljam zgolj imena Kool Keith, Dr. Octagon, Dr. Dooom, Nogatco, Rhythm X ter delo v pionirski abstraktni raperski združbi Ultramagnetic Mćs ter njegovem nadaljevanju Ultri, je že nekaj časa v povsem »stabilnem« stanju, ne obiskuje več ustanov, kakršna je bila recimo psihiatrična klinika na Bellevueju, njegovi koncerti pa so z leti postali povsem organizirani. Za njegovo bizarno ustvarjanje beseda normalno ponavadi ne pomeni nič dobrega, saj so vsi njegovi najbolj kreativni, konceptualni, najboljši in hkrati najbolj »odpeljani« albumi nastali, na skrajnem robu splošnega pojmovanja »normalnosti«. Njegova korektnost je ob pomanjkanju kreativnih idej pripeljala do nadaljevanja sage o Dr. Dooomu, osebku, katerega je Keith na svet pripeljal leta 1999, ko je izdal album pod imenom Dr. Dooom, imenovan »First Come, First Served«. Njegov junak je podoben ameriškim filmskim junakom, herojem, izvenserijskim vsemogočnežem, skratka raznovrstnim reševalcem sveta, zato se kajpak v maniri ameriških filmskih nadaljevanj, v trenutku nekreativnosti Keith posluži nadaljevanja sage o Dooomu. Saj veste, vsi legendarni, dobro prodajani, super uspešni filmi o junakih imajo nadaljevanja in seveda se je moral slej kot prej znova prebuditi tudi Dooom, da pokaže svetu, da še obstaja, diha in deluje.
Dr. Dooom, fiktivni lik Keitha, je v svoje nadaljevanje vstopil preveč konceptualno nedodelan, v stanju popolne vsakdanjosti in normalnosti, ki občasno sicer zaide v vse vrste Dooomovskih blaznih in bizarnih blodenj, a se preveč oprijema poskusov kopiranja najbolj presežnih trenutkov iz prvega nadaljevanja Dooma. Na pol genij in na pol čudak se je tako ujel v lastno past konceptualizma, sicer polnega raznovrstnih »punchlinov«, metafor in besednih iger, med katerimi pa redke briljantne trenutke večkrat zamenjajo nespontane in neizvirne, za lase privlečene rime dedka abstraktnega rapa. Že res, da gre v tokratnem primeru, za enega rapersko bolje izvedenih Keithovih trenutkov, kjer njegovo »offbeat« rapanje znova pridobiva bolj celostno podobo, na zadnjih projektih slonečo predvsem na nekakšnemu »spoken word« rapu, kjer so bile podlage bolj samemu sebi namen, a vseeno je vokalni daleč od offbeatovske percepcije z zlatega obdobja Keitha. Glavni problem vokalnega dela albuma se skriva v dejstvu, da je fant preveč prizemljen, njegova humorna indiferentnost, kateri sta na raperski sceni lahko sledila le Ol' Dirty Bastard in Flavor Flav pa je postala preveč neinspirativna in neekspresivna.
Globoke metafore se besedilno spogledujejo z ikonografsko kamuflirano »keithovsko« kritiko in scenaristično filmskimi podlagami. Nekatere poteze na albumu so več kot predvidljive, saj Dr. Dooom ponovno ubije drugega Keithovega junaka Dr. Octagona le, da to stori drugače kot na prvencu, ponovno se ukvarja z založniškimi teorijami zarot ter napada založbo, ki je brez njegovega dovoljenja izdala nadaljevanje o Dr. Octagonu. Razen tega pa se tematsko loteva zalezovanja, raznovrstnega fizičnega in psihičnega nasilja ter različnih variacij groženj, katerih smo vajeni iz njegovega ustvarjanja v poslednjih desetih letih. Na nek način novo in hkrati zanimivo je le napadanje Ameriškega idola in njegovega stvarnika ter ukvarjanje s položajem afro-američanov znotraj ameriške družbe, vsi drugi poskusi napada novih tematik, ki se jih največkrat lotevajo vsi ostali raperji, pa se ne končajo prepričljivo in zvenijo povsem iztrošeno, obrabljeno in neuspešno. Keith je torej uspešen le znotraj svojega polja čudaškega, prostoasociativnega verbalnega monologa, kjer pa je izgubil veliko more samosvojosti in kreativnosti.
Boljša stran albuma pa se skriva v imenu Kutmasta Kurta, njegovega dolgoletnega producenta in prijatelja, s katerim sodelujeta že iz zadnjega obdobja zgodbe o Ultramagnetic MC-jih. Podlage so dramatične, paranoične, polne temačnega, mračnega in žalostnega pridiha, zavitega znotraj agresivne celote močnih bobnov. Samplanje vložkov iz filmov b in c produkcije se izliva v dramatičnost violin, čela, klavirja, raznih žvižgov ter odštekanih analognih in digitalnih »sintov«. Gre za nefunky, nežurersko estetiko podtalnega rapa s poudarjenimi distorzijami in horror orkestracijo, skozi katero se sprehajajo glasovno monotoni prebliski enega prvih avantgardnih MC-jev v zgodovini rapa, ki jih ob koncu vendarle oplemeniti edini resen gost na albumu, raper Motion Man.
Kool Keith je s to ploščo svojo kreativnost obrnil na napačne tire od katerih se v zadnjih letih nikakor ne more iztrgati. Igranje nečesa, česar očitno ne čuti več, je rezultiralo v odigrano »odfukanost« ter slabo porazdeljenost lastnih vlog, kar je kontradiktorno nastanku originalnega Dr. Doooma. Nekoč je kritiziral nekreativne raperje, v zadnjih letih, ko se zdi, kot da se je zanj ustavil čas in ne sledi več novim dogodkom modernega sveta, pa je žal sam postal del nekreativnih raperjev. Njegova izolacija od svetovnih dogodkov vsakdana, je verjetno samooklicano največjega pornomanijaka med raperji, odpeljala do tega, da se poslužuje taktike oživljanja starih likov, za katere bi bilo bolje, da se ne bi nikdar več pojavili.
V tem primeru gre torej za novo bizarnost še ene interne plate, ki besedilno sega globoko v poznavanje specifik junakov Kool Keitha in njihovih vlog, v katere pa se naključen poslušalec zelo težko vklopi, saj od njega zahteva vsaj minimalno poznavanje Keithove preteklosti. Album pa najbolje oceni kar njegov intro v eno od skladb, kjer pravi »You ever notice, you hear the same guys talking the same stuff, every year after year. They use the same concepts, they kick the same stuff. It just gets monotonous over and over... I'm the best at this«. Se strinjam z vsem, le z zadnjim »I'm the best« deloma ne...
Komentarji
komentiraj >>