Prebujenci, dobro jutro!

Nahajate se v prvem torku novembra leta 2008. Torek je. Vremenski napovedi že dolgo ne verjamemo več zato vas seznanjamo s pretresljivostjo, da vas danes zagotovo ujame 11. dopoldanska ura, zato imejte obute tople nogavice, depilacijo pa opravite preden vas zapopade zobobol; morebiti boste v vaši denarnici doživeli sušo, zategadelj pijte veliko vode; ta je dobra, da se v njej le ne utopite;  če pa vas bo tekom dneva posral kakšen ptič ali ptička, se pritožite Društvu ornitologov Slovenije, besnenje pa vam bo v zelo kratkem času razjasnilo čelo. Ako povrhu vsega igrate še čelo, lahko jasno tudi zaigrate nanj.

Z vami se v november zakajamo v redizajnirani embalaži, z gostujočim tehnikom Maretom (ako mu bo volja mila) in jutranjim glasbenim gostom, ki sliši na ime BARRY BLOW ME, ta vas bo v maniri petkovega večerjanja postregel s torkovim fruštkom... na čebuli, maslu, koruzi, mešalki...nekaj čez deseto jutranjo...

...Vsemu naštetemu se pridružuje še izbrana godba za ušesa in telesa...

1. EVERLAST - WHAT ITs LIKE
2. 1000 CLOWNS - (NOT THE) GREATEST RAPPER
3. NECA FALK - MAČEK FALOT
4. WILLIE BOBO - FRIED NECKBONES & SOME HOME FRIES
5. SIDEWINDER - EGO RIOT
6. THE ROOTS - THE SEED
7. AZRA - POLJSKA U MOM SRCU
8. ČAO PIČKE - PESEM B
9. IRON MAIDEN - DE JA VU
10. MARTIN KRPAN - ZA LJUDI
11. NEED NEW BODY - JUVIE GIRLZ
12. BOOKS ON TAPE - IF YOU DONt LIVE HERE, DONt SURF HERE
13. LADY SAW - MI TENG DEH
14. LORD KOSSITY - MASH UPA LA SHOW
15. SONDA - SONDA
16. RAGGABUND - LEGALIZE ME
17. THE POLICE - THE BEDs TOO BIG WITHOUT YOU
18. JANE MANSFIELD - THAT MAKES IT
19. IRENA KOHONT - MAMALUK
20. TRINI LOPEZ - AMERICA
21. APRIL MARCH - CHICK HABIT
22. WE CANt SLEEP AT NIGHT - NO OFFENSE
23. PEKINŠKA PATKA - NEVER MY LOVE
24. THE HELLACOPTERS - YOU ARE NOTHIN
25. KOJOTI - PET MILIJARDI LJUDI
26. RES NULLIUS - TU SEM, DA DAJEM

...ter pozdrav vsem pogumnim v jutru.

OPOMBA: Jemljemo si dolžnost do prisotnosti na jutranjem programu, z vsemi simptomi zaspanosti in jutranje obolelosti.

___________________________________________________

STOP & REWIND, 4. DEL; 04.11.2008

Pusta dežela

April je najbolj kruti mesec, rodi
španski bezeg iz mrtve prsti, meša
spomin in hrepenenje, draži
zamrle korenine s pomladnim dežjem.
Zima nas je grela, ko je prekrila
zemljo s snegom pozabe, hraneč
drobec življenja s suhimi gomolji.
Poletje nas je presenetilo, ko je prek Sternbergersee
Prišlo s pljuskom dežja; postali smo v stebrišču
in v soncu nadaljevali pot v Hofgarten
in pili kavo in se celo uro pomenkovali.
Bin gar keine Russin, stammt aus Litauen, echt deutsch,
In ko smo še bili otroci, na obisku pri nadvojvodi,
mojemu bratrancu, me je vzel na sankanje
in jaz sem se bala. Rekel je, Marie,
Marie, krepko se oprimi. In spustili smo se.
V planinah, človek se tam počuti svoboden.
Berem, večji del noči, pozimi grem pa na jug.


4. septembra 1946 je Thomas Stearns Eliot prejel Nobelovo nagrado. Danes častimo njegovo najbolj znano delo – Waste Land ali Pusto deželo. Slišali ste prvi del pesmi v interpretaciji samega avtorja, nato pa slovenski prevod Vena Tauferja.
Pusta dežela velja za eno izmed najbolj intelektualno zahtevnih pesnitev nasploh. Naj bi bila tako kompleksna, da je običajni smrtniki sploh ne moremo razumeti.
Eliot je namreč svojo Pusto deželo uredil po principu pastichea [pastiša] – sestavljanke iz raznolikih citatov, referenc, aluzij in jezikov – poleg angleščine tudi francoščine, nemščine, italijanščine, latinščine, grščine in tudi sanskrta. Kritiki pravijo, da se samo v prvem odstavku, ki ste ga slišali, pojavljajo skoraj neopazno zakodirane aluzije na Canterburyjske zgodbe, pesem Walta Whitmana, in avtobiografsko knjigo avstrijske grofice Marie Larisch.
Zakaj potem pusta, in ne bogata dežela? Ker je vso bogastvo omenjenih drobcev, pravi Eliot, le mrtvo telo preteklosti. Živimo med prikaznimi, med ostankom velikih zgodb in herojskih časov. Naša dežela je le kopica razdrobljenih idej in citatov, babilonski stolp jezikov in mimo švigajočih obrazov. Zato tudi prebivalci Puste dežele niso najboljši sogovorniki. Pred bralca raztresejo kupček misli, nedorečenih spominov in utrinkov in takoj švignejo naprej.
Gre za lep paradoks: da bi razumeli Pusto deželo, je v bistvu ne moremo razumeti, saj gre za svet, katerega bistvo je nesmiselnost in nepovezanost. Edina stvar, ki pa lahko pelje ven iz tega sveta je pobiranje drobtinic, predelava, ustvarjanje. Ali drugače, če hočeš ven iz puste dežele, ustvari drugo na papirju. Eliotova dežela, smerokazi in navodila za uporabo so dostopni na:
http://eliotswasteland.tripod.com


Leta 1899 je na današnji dan izšla nova knjiga Sigmunda Freuda – Interpretacija sanj. Bila je - na žalost – prava polomija. Na predstavitev knjige je prišlo le troje ljudi, vseh 600 izvodov pa se je komaj prodalo v celih šestih letih. Interpretacija sanj zato danes velja za temeljno delo, ki je odprlo vrata nezavednega in nove porajajoče se discipline – psihoanalize.
Sanje so tukaj prvič pojasnjene kot izpolnitev želj in razrešitev konfliktov, ki so preveč vznemirjajoči, da bi jih razreševali v budnem, zavestnem stanju. Zato se te misli zamaskirajo v različne podobe, rebuse in zagonetke ter pokažejo skozi stanje sna.
Naj vam pričaramo primer: če ste sanjali, da hodite po lestvah – vi želite seks. Če ste sanjali kanarčka, ki poje na javorovi veji – vi želite seks. Če ste sanjali pečico, so stvari nekoliko bolj kompleksne - vi želite seks in veliko vagino. To je tudi največji problem Freudovega dela, zdi se namreč, da je bil ljudem njegovega časa edini problem ta - kako, s kom in kdaj skočiti pod rjuhe. Eh, to so bili časi!


Brata iz London Towerja. Grozovita in strašljiva zgodba, ki se je začela prav na današnji dan davnega leta 1470. Rodil se je Edvard V., fantiček, ki je čez dvanajst let ostal brez kralja in svojega očeta. Edvard naj bi bil naslednik, vendar krivica ne pozna mej. Za kralja se je razglasil njegov pohlepni stric Richard III., Edvarda in njegovega edinega, mlajšega brata pa je zaprl v mogočno utrdbo Tower of London. Tam naj bi stričevsko prevzel skrb za njiju. Pa kaj še. Mlada princa niso nikoli več videli. Otroka sta enostavno izginila.
Kaj se je zgodilo? Kako? Kdaj? Sta zbežala v tujino in živela celo življenje kot francoska kmeta? Jih je nekdo ubil? In kako je to zakril? Karkoli je naredil, kdo je storilec sploh bil? Neodgovorjeno vprašanje kot košček gnilega jajca tiči zataknjeno v grlu pokornega ljudstva svete angleške krone. Ostaja jim le to, da upajo na mednarodno akcijo Odvratniške pisarne, organizacije, ki bi edina lahko končno prikazala pravi obraz tega zločina ter tako izbrisala sledi nemočnega krika z obrazov poštenega angleškega ljudstva.

Nad zgodovinskimi usodami je trepetala Iva.

___________________________________________________

ODVRATNIŠKA PISARNA, 5.DEL

SPOLNI DELIKT vs RBD


OBTOŽNI PREDLOG: Glasbena skupina RBD s svojim obstojem promovira

poceni glasbeno produkcijo, ki prepojena z namigovanjem na spolnost

ter oblita s prosojno glazuro skrbi za mladostiško publiko; generira

nove in nove predsodke o mehičanih, širi seksizem in potvarja

resničnost, s tem ko se označujejo za glasbenike. Tožnik zahteva

razpustitev omenjene združbe in požig njihovega premoženja.



TOŽNIK: Drage dame in gospodje! Današanjo druženje, kakor tudi večina

ostalih, ne bo prijetno. Razodeta bo resnica in mnogim, ponavljam

mnogim, se bodo zatresli temelji razumevanja sveta. RBD, ki se

označujeja za “najstniško skupino”, je izrodek cenene nadaljevanke s

slabimi dialogi, ki so pravzaprav edina prednost nadaljevanke. Vse

drugo je namreč obupno in nevredno omembe. Pomembneje je namreč to,

da je omenjeni satelitek v le nekaj letih obstoja uspel zastrupiti

mladino z idejmi kot so neodgvovorna spolnost, nenadzorovano

menjavanje partnerjev in nebrzdana uporaba kakršnihkoli sredstev za

dosego teh ciljev. To naj bi bilo po njihovih besedah “dobro”. Kot da

to ne bi bilo dovolj, so tej ideologiji podlegli tudi masovni mediji,

ki so tovrstno retoriko razširili in predstavili kot “dobro”. Starši

so podlegli in druženje svojih potomcev s sovrstniki ob takšni glasbi

označili kot “dobro”.

A bodite gotovi, satanovo sporočilo prešuštva ki ga nosi ta glasba in

upodabljanje razgaljenih telesa v hotnih položajih nikakor ni dobro!

Morala naše mladine je namesto prijateljstva, poguma in delavnosti;

postala recitiranje besedil in pomnenje njihovega bolestnega

sporočila! Morda so to res novi časi, morda jih res ne razumemo, a

nihče nam ne more očitati da preprosto ne moremo imeti radi, kaj šele

sprejeti glasbe ki ne pridobi oznak kot so; muvačina, eklektična in

intermedijska.

Zakaj takšni smo in kot takšni odločno zavračamo še en koncert

skupine RBD, ki se ima bojda dogoditi v decembru in pljuvamo na vse

ki menijo drugače.



OBRAMBA/TOŽENI: Lep pozdrav tudi z naše strani. Histerični napad

tožnike bolj kot o spreverženosti kogarkoli drugega, nakazuje na

lastno pomanjaknje zdravega razuma. V odprti in demokratični družbi

je namreč apriorno odrekanje, kaj šele načrtno prepovedovanje, očiten

znak nesposobnosti dojemanje novih smernic sveta. Vsak lahko posluša

kar želi in to kadarkoli in kjerkoli. Pa naj si bo to takšna ali

onakva glasbena zvrst. Tožnika na moč moti tudi, po njegovih besedah

skrito sporočilo ter nagnjenost k razgaljanju. Bodite gotovi da je v

vsaki pesm RBD sporočilo, hej, najverjetneje celo več njih saj, saj

se nenazadnje pogovarjamo o umetinškem delu pri katerem je seveda

možno več interpretacij, kakor tudi o tem zakaj je stalnica

omenjenega kolektiva pevcev golota. Po eni strani je to gotovo

posledica rane mladosti, ki s sabo nosi neko upiranje in željo po

individualnosti ki se manifestira v svojvrstnem stilu olačenja, po

drugi strani pa kos gole kože nikakor ne škodi prodaji njihovih
izdelkov. Trditi da v omenjenem primeru govorimo o pohujšljivosti,

karkoli to dandanes sploh je, pa je pravzaprav direktno nasprotovanje

dejstvom. Skupina RBD namreč s svojim delovanjem in koncerti v krajih

kjer nastopajo, znižujejo število spolnih deliktov in so po svoje

neposredno odgovorni za zmanjševanje omenjenih prekrškov zoper

mladoletne osebe, saj je na njihovih koncertih čestokrat videti

gospode srednjih let ki v svojih plaščih ob mladoletni publiki

doživljo svojvrstna, a zato ničmanj intenzivna doživetja.

Pravzaprav je RBD unikat v svetovni glasbeni sceni, saj s svojo

podobo in delom ohranja ravnovesje med dobrim in zlim. Med resnično

penetracijo in masturbacijo uma.

Koncert v decembru tako ni samo možnost, ampak zahteva ki bi jo v

prvi vrsti morali izraziti organi pregona, po drugi strani pa mi kot

družbo ki do svojih potomcev, naše prihodnosti, nosimo največjo

odgovornost. Skupaj poskrbimo da bo lepa.

___________________________________________________

NEZNOSNA HLADNOST BIVANJA, 5. DEL

Pozdravljeni, dragi poslušalci in bralci Neznosne hladnosti bivanja. Nahajamo se tik pred prelomnimi dogodki, ki obetajo nemalo razburljivega dogajanja. Najina junaka, Klobasa in sir Camembert, sta tik pred tem, da stopita na večno zaledenela tla zamrzovalnika. Vendar morata najprej prepričati tetrapake, živeče na najvišji polici, da jima pomagajo.
To pa očitno ne bo tako lahka naloga, saj imajo tetrapaki svojo zgodbo za povedati o zamzovalniku. Prisluhnimo starešini prebivalcev zgornje police in njegovi zgodbi o babilonskemu tetrapaku.

„Kar vam bom razodel, se je zgodilo mnogo generacij tetrapakov nazaj. Bil je to čas, ko smo bili vsi tetrapaki iste mlekarne in imeli isto vsebnost maščobe. In smo rekli drug drugemu: Dajmo, povzpnimo se do samega stropa hladilnika, dajmo, povzpnimo se do zamrzovalnika!
In tako smo storili. Rob na rob, tetrapak na tetrapak, smo se vzpenjali. Dvigali smo se in dvigali. In skoraj smo bili že tam.“

Starešina tetrapakov je tu napravil dramatičen premor.

„Ja, kaj se nato zgodi?“ je bil radoveden Klobasa. Pripoved ga je očitno pritegnila. Sir Camembert, na drugi strani, je zgolj zavijal z očmi v zrak.

„Nato je posredoval Gospod.“

„Pa smo tam,“ je zavzdihnil Camembert.

„Gospod je sestopil, da bi si ogledala stolp, narejen iz tetrapakov. In je rekel: Glej, ena vrsta tetrapakov, in to je šele začetek njihovega dela. Zdaj jih ne bo nič več zadržalo, kar koli bodo hoteli, bodo naredili. Dajmo, stopimo dol in jim zamešajmo mlekarne in vsebnosti maščobe, da ne bodo mogli več takole zidati. In Gospod nas je razkropil po različnih mlekarnah in nekatere od nas napravil mastne, druge pač lahke in odtlej nismo poskušali česa podobnega.“

Oba junaka sta v tišini premlevala verski nauk, ki sta ga bila pravkar deležna. Kontemplacijo je prvi prekinil Camembert:

„Iz radovednosti, kdo pa je vaš Gospod?“ je vprašal.

„Ja, Veliki Šesterokotni Heksapak, seveda,“ se je glasil odgovor.

Camembert je grdo gledal. Spraševal se je, od kod mlečnim izdelkom ta izrazita nagnjenost k verskemu fanatizmu. V takih trenutkih ga je bilo sram, da se mu po žilah pretaka laktoza.

„A ni nobenega načina, kako bi nam pomagali?“ je poskušal še naprej biti konstruktiven Klobasa. Za zdaj mu je to edinemu izmed trojice kolikor toliko uspevalo, vendar je tudi on že kazal vidna znamenja obupavanja.

„Seveda je. Samo na mojo uganko moraš pravilno odgovoriti.“ se je glasil precej nepričakovan odgovor. Naša junaka sta bila nekaj trenutkov presenečena nad novim žarkom upanja. Starešina tetrapakov si je tišino razložil kot napetost pričakovaja in zato kar nadaljeval z vprašanjem.

„Kaj ima zjutraj štiri robove, opoldan kar pet robov in le dva robova zvečer?“

„Kaj ima... štiri robove zjutraj?“ je vprašanje analiziral Camembert.

„Opoldne dobi enega več,“ je Camembert nadalje razglabljal.

„In zvečer mu ostaneta le še dva?“ Camembert si je priznal, da nima pojma – seveda potihem. Takšnih stvari se pač ne razglaša naokoli.

„Tetrapak,“ je skromno odgovoril Klobasa.

„Kaj?“ je bil presenečen Camembert, ki je očitno potreboval čas, da se navadi na dejstvo, da o nečem nima pojma.

„Odgovor na uganko je klasični jogurtov tetrapak. Ko je zaprt, ima štiri vogale. Ko ga odprejo, iz dveh vogalov nastane odprt trikotnik. Končno, ko od njega ostane le še prazna lupina, se ga splošči in ostaneta dve stranici.“

Camembert je ostal brez besed. Še en pojav, na katerega se bo moral še privaditi.

„Prav ima,“ je potrdil starešina. „K zamrzovalniku!“ je še slovesno oznanil.

Seveda se je novica o novem babilonskem tetrapaku razširila hitro kot plesen po tri tedne stari salami. Nekaj ur kasneje so se zbrali vsi tetrapaki in bodisi opazovali bodisi aktivno sodelovali pri zamrzovalniškem podvigu.
Skupaj so sestavili impresivno konstrukcijo. Klobasa in Camembert sta bila že tik pod vrhom. Tedaj pa se je zgodilo. Vrata hladilnika so se odprla v najbolj neugodnem trenutku in tetrapaki so zapaničarili, češ, sedaj bodo vnovič kaznovani za svojo predrznost. Konstrukcija je popustila in kup sodelujočih je zgrmel v globino.

Glas, ki je pripadal roki, ki je odprla hladilnik, je zaklel, taista roka pa je začela zlagati tetrapake nazaj na polico. Ni opazila, koliko je bilo ranjenih v nesreči. Pravtako ni roka opazila dveh živil, ki sta še viseli z roba zamrzovalnika, in je kmalu zaprla vrata hladilnika.

Klobasa je klečal na samem, mokro spolzkem, robu zamrzovalnika in z zadnjimi močmi držal Camemberta, ki je zamahoval sem in tja v zraku.

„Pusti me!“ je zaklical sir.

„Kaj?! Nikoli!“

„Moraš. Pretežak sem.“

„Ne bom te spustil. Nočem! Moj prijatelj si in ne bom te zapustil.“ se je na koncu z močmi drl Klobasa.

„A se boš enkrat za spremembo sprijazniiiiiil...“

Sir Camembert ni utegnil dokončati stavka. Padal je v globino in kmalu zginil iz vidnega polja. Zvok padca je še nekaj trenutkov odmeval po prostranstvih hladilnika.

Klobasa je obstal na robu zamrzovalnika. Iz notranjosti je vel oster, hladen zrak. Vse se je pogreznilo v pričakujočo tišino. Sam samcat je Klobasa obsedel na robu zamrzovalnika in bridko zajokal.