Sreda, 5. 11. 2008
BIGor
Igor Bašin- BIGor recenzira novo ploščo italijanskih rokerjev The Mojomatics, ki bodo kmalu rokali pri nas ... (v celoti!)
* Čisto zraven nas, dobri dve uri vožnje proti zahodu iz ljubljanske kotline, med Benetkami in Trevisom, že nekaj let deluje simpatični garažnorockovski duo Mojomatics, ki je dokaz več, da po dobro muziko ni treba vedno v veliko Ameriko, bližnjo Anglijo ali oddaljeno Avstralijo. Marsikaj se zgodi čisto zraven nas! In poglej ga zlomka, tudi pri prepogosto podcenjenih sosedih Italijanih.
Pri nas je, kolikor nam je znano, zasedba Mojomatics doslej nastopila pred tremi leti, maja 2005, v izolskem Shoto klubu kot predskupina dvojcu King Khan in BBQ. Tistega toplega spomladanskega večera sta brez skrivalnic razkrila karte in s prepričljivim obvladovanjem odra in inštrumentov predstavila nezaustavljiv garažni krvotok. V njem sta dovolj prepričljivo opletala na vse strani z znanimi citati iz bluesovske, rhythm and bluesovske, countryjevske in garažnorockovske zakladnice, da sta pritegnila pozornost. Njun prvenec A Sweet Mama Gonna Hoodoo Me, ki sta ga izdala za Alien Snatch! Records, je še danes dokaz, da je bil duo Mojomatics že na začetku poti spodobna skupina, ki je vlivala veliko upanja. S pomočjo omenjene nemške založbe je duo Mojomatics hitro in opazno prodiral iz italijanskega garažnorockovskega podtalja in tudi čez evropski rob. Ime Mojomatics se je vse pogosteje pojavljalo med aktualnimi bendi omenjene scene, vendar pa do naših krajev nista in nista prispela, tudi po naši krivdi. Sedaj sta fanta z umetniškimi imeni Mojomatt in Davmatic napovedana na letošnjem FV festivalu in ob tej priložnosti z radostjo predstavljamo njuno novo, tretjo ploščo, ki jo vlečemo na dan iz rokava kot skriti punkrockovski adut.
Prvenec Mojomatics je bil dobro začinjen s klenim garažnim blues punk rockom, v katerem so bile domišljeno in nevsiljivo pritaknjene rokenrolovske prvine, country melanholija in tudi punkovska preprostost. Že takrat nista zvenela prav nič italijansko in sta se brez težav kosala z anglo-ameriškimi kolegi. Z novo ploščo ostajata v konkurenci. Trdno v sedlu nas zapodita v dir z udarnimi pesmimi, polnimi spevnosti, melodičnosti in poskočnosti. Tisto, kar sta kitarist in pevec Mojomatt in bobnar Davmatic dosegla na tretji plošči Don't Pretend That You Know Me, je, da zvenita v najboljši maniri punk rocka s konca sedemdesetih let. A prav nič starikavo. Pogosto se zazdi, da bodo zdaj zdaj iz zvočnikov izskočili Avengers s predelavo Paint It Black ali da nam bodo vsak hip zapihala na uho razposajena pihala avstralskih Saints ter da se jima bosta pridružila objeta Penelope Houston in Chris Bailey. Toda kljub temu je v godbi Mojomatics neizmerna količina svežine, pristnosti in izvirnosti. Radožive pesmi ne obračajo sveta na glavo, ga pa vrtijo naprej, kar je tudi treba znati.
V dobre pol ure se bo nanizalo dvanajst skladb, ki z nepretencioznostjo podpihujejo dobro voljo. Ne zapadejo v šablone in se tako izognejo predvidljivosti. V sebi skrivajo najboljši atribut recepta Micka Collinsa iz Dirtbombs, da morajo pesmi zabavati in da mora biti vsaka zase hit. Čeprav vse pesmi niso hiti, druga za drugo prinašajo pozitivno vibro. Hkrati se izkazuje tudi avtorski pečat Mojomatics, ki je bluesovski poudarek iz začetka kariere nadomestil z bolj countryjevskimi vižami ali šaljivo in naivno pop nabritostjo, ki se razteza med Jonathanom Richmanom in Weezer.
Dovolj je bilo besed, čas je za glasbo! Slišali boste tretjo ploščo italijanske zasedbe Mojomatics. Z njo je uspešno nadgradila dosedanjo glasbeno pot in se nam predstavlja ne le kot ena zanimivejših garažnorockovskih punkovskih skupin iz naše okolice, ampak nasploh v globalnem garažnem podzemlju.
pripravil Igor Bašin- BIGor
Komentarji
komentiraj >>