V ponedeljek ob 16. uri se bo Julija Sardelić podala po poteh popotnika Toma Križnarja in v precep vzela dokumentarec Dar Fur - Vojna za vodo, ki je nastal v sodelovanju z domačo režiserko Majo Weiss.
Pogled na bolečino drugega: Dar Fur – Vojna za vodo
Čeprav se današnja Evropa rada ponaša s številnimi konvencijami za zaščito človekovih pravic ter manjšin, ki so nastale pod okriljem njenih organizacij, je taista Evropa arché, torej prapočelo številnih katastrof, med katere sodi tudi tako imenovani darfurski konflikt. Vendar pa so te katastrofe na njenem lastnem ozemlju večinoma nevidne, saj so prisotne zgolj kot simptom v obliki selekcioniranih novinarskih poročanj in predvsem v obliki tako imenovanih ilegalnih migrantov, ki po mnenju mnogih vdirajo v rajski prostor Evrope. In tudi ta simptom poskuša Evropska unija, nepripravljena na soočenje s svojo lastno krvavo dediščino kolonializma, zatreti v obliki schengenskih mej ter striktnih azilnih in migracijskih zakonov. Na to dejstvo opozarja tudi Tomo Križnar s svojim dokumentarcem Dar Fur – Vojna za vodo, ki smo si ga lahko prejšnji teden ogledali v ljubljanskem Kinodvoru.
Tomo Križnar s svojimi posnetki in s premišljeno režijo Maje Weiss poskuša v dokumentarcu izpostaviti povprečnemu Evropejcu zabrisana mesta in ga s tem prisiliti k pogledu na bolečino svojega drugega - če bi se izrazili z besedami Susan Sontag. V Križnarjevem primeru se ta bolečina manifestira v genocidni vojni in ne zgolj v humanitarni katastrofi, ki se dogaja v sudanski pokrajini Darfur. Ali če prevedemo: v deželi Furov, ki je največje afriško pleme v tej pokrajini. Ko gledamo to bolečino, ni odveč poudariti, da je mogočni furski sultanat uničila vojska pod britansko krono leta 1917 in Darfur umetno, kot je to seveda v evropski navadi, priključila Sudanu. Isti britanski kroni pa se je letos nekritično po protokolu poklonila slovenska politična srenja brez kakšnih posebnih kritičnih pomislekov o njeni kolonialni dediščini.
Dokumentarni film je nastal s selekcijo posnetkov, ki jih je Tomo Križnar posnel ob svojem potovanju v Sudanu in Čadu, ko je kot posebni odposlanec pokojnega predsednika Janeza Drnovška potoval po teh pokrajinah. Kot se večina Slovencev spomni, a vendar ne pozna natančnega ozadja, je Drnovšek sprožil akcijo, s katero je želel rešiti katastrofo, ki je veliki »igrači« zaradi svojih lastnih interesov v Darfurju niso zmožni, ali pa bolje rečeno, si je niti ne želijo rešiti. In ravno zaradi vmešavanja teh velikih »igračev« je mirovni sporazum, ki ga je predlagal Drnovšek, spodletel.
Condoleeza Rice Sloveniji pošlje opozorilo, v katerem Drnovšku zagrozi, naj se ne vmešava v darfurski konflikt, saj tega rešujejo Združene države Amerike. Njihovo reševanje tega konflikta pa poteka približno tako, da oborožujejo eno izmed frakcij sudanske osvobodilne armade ali SLA, ki jo je vodil samooklicani vodja Minni Minawi. Vodja druge frakcije SLA je Wahid, ki prihaja iz plemena Furov, ki danes živijo na območju gorovja Džebel Mare, gorovja, ki po Križnarjevi interpretaciji skriva največje naravno bogastvo prihodnosti: to je voda.
90 odstotkov humanitarne pomoči gre v vladna begunska taborišča, torej k sudanski vladi, za katero Križnar poudarja, da je pravzaprav kriva za organiziran genocid nad prebivalstvom, saj opremlja z orožjem milico, imenovano Džandžavidi, ki pobija lokalno prebivalstvo in hkrati izvaja organizirana posiljevanja. Pri opisu Džandžavidov, odgovornih za večino zločinov, pa Križnar morda naredi napako, ki jo pogosto delajo zahodnjaki, kot to opozarja tudi Edward Said v svojem delu Orientalizem. Džandžavide izenači z arabskimi razbojniki, torej skonstruira podobo hudobnega Arabca in celo muslimana, ki jo povprečen Evropejec povezuje predvsem s podobo Osame Bin Ladna, ki je v dokumentarcu tudi omenjen. S tem pa žal podleže miselni pasti v stilu: vsi Arabci so barabe, kar nam v tako imenovanem zahodnem svetu prodaja hegemona ideologija.
Prizori iz Križnarjevega dokumentarca in hkratna razlaga ozadij nemalokrat spominjajo na Homerjevo Iliado, kjer se bogovi zaradi svojih interesov igračkajo z življenji navadnih smrtnikov, ki v spopadih umirajo, medtem ko se bogovi ob tem zgolj zabavajo. Bogovi, to so v tem primeru predstavniki velikih držav, kot so ZDA, Kitajska in Rusija, v spopadih ne sodelujejo neposredno, temveč preko posrednikov, ki jih podpirajo. V dokumentarcu je poleg pogleda na razcefrana trupla še zelo povedna fotografija, na kateri se Mini Minawi kot predstavnik svojega nekdanjega krvnika, sudanskega predsednika Bashirja, s katerim sklene pakt, rokuje z Georgeem Bushem. Med tem rokovanjem pa se v Darfurju nadaljujejo množična posilstva kakor tudi genocidna množična proizvodnja trupel.
Križnar ob koncu filma razočaran ugotavlja, da mu kljub Drnovškovi podpori Darfurja in njegovih ljudi ni uspelo rešiti genocidne vojne, ki se po njegovih besedah nadaljuje:
Izjava: Tomo Križnar
V dokumentarnem filmu Tomo Križnar in Maja Weiss z izbranimi prizori izpostavita skupni imenovalec nacističnih koncentracijskih taborišč ter darfurske vojne: to je genocid. In četudi smo morda kritični do nekaterih njegovih filmskih prijemov, pa je takšen angažirani dokumentarec zelo pomemben kot miroljubno sredstvo za boj proti izvajanju genocida v sodobnem svetu. Zato bi si Križnarjev film moral ogledati vsak Evropejec in tudi vsak vodilni politik, ki ima možnost to situacijo spremeniti, saj je ta dokumentarec bolj kakor karkoli drugega predvsem ogledalo tistim, ki jih ne zanima, kakšen je pogled na bolečino drugega.
Pogled na bolečino drugega je ob gledanju dokumentarca Dar Fur: Vojna za vodo izkusila Julija Sardelić.
Komentarji
komentiraj >>