V ljubljanski Bežigrajski galeriji se je prejšnji teden odprla mednarodna razstava pesniških plakatov, na kateri so predstavljena dela avtorjev in avtoric iz več kot 20 evropskih držav in Združenih držav Amerike. V času digitalizacije pesniški plakati izgubljajo svojo moč in smisel ter postajajo vse bolj pričevalci preteklih tendenc. V Sloveniji je prvi moč besede in vizualne podobe doumel Srečko Kosovel in dobesedno začel razvoj slikanja z besedo.
V ljubljanski Bežigrajski galeriji se je prejšnji teden odprla razstava Pesniški plakati. Predstavljajo se avtorji iz 20 evropskih držav in Združenih držav Amerike. Pesniški plakat je posebna oblika združevanja in stapljanja likovnih in verbalnih prvin. Lahko gre za skupni projekt literata in likovnika ali pa za delo konceptualnega umetnika. Tovrstna stapljanja in prehajanja iz enega polja umetnosti v drugo, povezovanje beletristike, glasbe, slikarstva in drugih zvrsti so prve sprejele zgodovinske avantgarde na začetku prejšnjega stoletja. Silovitost in moč podob so podkrepile besede in besedam so dale večji zven slike.
Umetnost je pravzaprav odvod duše. Pomaga ji ubesediti in naslikati realnost, osmisliti pomene in predstaviti občutja, ki segajo onkraj realnega. Izbor barv, zapisi črt, stiki barvnih ploskev, simetrija ali popolni kaos. Vse to so bila za simboliste, kot sta na primer pesnika Paul Valeryin Maurice Maeterlinck, notranja stanja duše, njen obup, smeh ali radost. Kasneje so druga gibanja, med njimi futurizem, dadaizem in nadrealizem, besede in podobe zamešala do te mere, da ločitev skorajda ni bila mogoča. Misli in podobe so povsem enakovredno stale druga ob drugi in izražale revolucionarne in zato večkrat cenzurirane ideje.
Oblikovale so se nove tehnike, kot sta na primer kolaž in asemblaž. Prišlo je do naglega vzpona fotografije in grafičnih tehnik. Omenjeni razvoj je vse bolj osvobajal umetniško izpovednost in pripomogel h kar najhitrejšemu produciranju vizualnih rezultatov. Tovrstna dela so bila po navadi izdelana ročno. Bila so nestandardnih dimenzij, tehnike pa so bile marsikdaj nanešene v obliki reliefa.
Bistvena razlika med pesniškim plakatom in kolažem je predvsem tehnične narave. Kljub temu da oba odlikuje status artefakta, je prvi v celoti natisnjen, medtem ko je drugi sestavljen kot lepljenka iz že natisnjenih elementov, fotografij ali besedila. Dodani so mu tudi ročno izdelani elementi. Pri pesniškem plakatu pa ni nujno, da gre za strogo nekomercialni izdelek, saj teoretiki v okvire tovrstne umetnosti uvrščajo tudi čisti komercialni plakat, ki reklamira zbirko poezij, razstavo ali drugi umetniški dogodek. Vendar pri tem ne velja izgubljati besed o umetniški vrednosti prvih, provokativno, manifestantno ali informativno naravnanih, ter o čisti povprečnosti drugih.
Odločilno vlogo o uvrstitvi nekega plakata med pesniške ima tudi razmerje med likovnim in verbalnim sporočilom. Tu ne gre za ilustracijo pomenov pesmi, temveč za umetniško produkcijo, ki obe zvrsti poveže v enakovredno celoto in nadgradi sporočilnost. Pesniške plakate po navadi odlikuje črno-bela ali polikromna skala, kombinirana z nenavadnimi in zanimivimi tipografijami.
V slovensko umetnost je slikanje z besedami uvedel pesnik Srečko Kosovel. Zaradi njegove prezgodnje smrti smo razvoj tovrstnih zvrsti doživeli pri drugih avtorjih. Kosovelove konstruktivistične pesmi, ki združujejo v manjši meri tako likovno kot verbalno komponento, so bile namreč prvič objavljene šele skoraj 40 let po avtorjevi smrti, in sicer leta 1967. Deset let zatem lahko govorimo o pravem pesniškem plakatu. Takrat nastanejo štirje pesniški plakati, ki združujejo pesmi Mihe Avanza in vizualije Zdravka Papiča ter v enem primeru Lidije Starc. Prav vsak izmed njih je drugačen.
Kratka pesem o Dragani tandema Avanzo-Papič je povezana z razdrobljeno risbo, ki upodablja copate v domoljubnem slogu Vesnanov, medtem ko je na primer plakat Mihe Avanza in Lidije Starc, naslovljen »Kako napišeš pesmico«, povsem minimalistično ploskovit. Med zanimivejšimi slovenskimi pesniškimi plakati velja omeniti še tiste iz Mladininih dvojnih naslovnic. Izhajali so med letoma 1982 in 1984, oblikovale pa so jih pesmi in črte različnih pesniških generacij in likovnikov. Med njimi naj izpostavimo pesniški plakat »Izjeden« Denisa Poniža in Irene Majcen. Prav tako v 80. letih je v okviru kranjskih neoavantgardističnih prizadevanj nastal še marsikateri zanimivi plakat tandemov Nejč Slapar-Živko Kladnik, Cveto Zlate-Janez Sagadin, in Bojan Pisk-Vinko Tušek.
Pogled na dela tujih avtorjev, predvsem tistih iz vrst republik bivše Jugoslavije ali Italije, razkrije z domačimi nekatere podobnosti. Večina plakatov je pravzaprav lepih in v mejah spodobnosti. Tuji pesniški plakati so po slogovni plati bolj odprti in radikalni, zelo malo pa je konstruktivističnih, anarhističnih ali kaotično lepih. Med slednjimi izstopajo tisti, ki jih je konec 70. let ustvaril Vlado Martek. Prav tako pa se nam je vtisnil v spomin plakat italijanskih avtorjev, ki izpostavlja človeško neumnost. Všeč so nam bila še izrazno močna in s konkretno poezijo povezana dela Italijanov Maria Casamassima in Getulia Alviana, Nemcev Timma Ulrichsa ter Roberta Rehfelda in Madžara Harasztyja Istvana.
V času, ko umetnost postaja vse bolj digitalni preplet različnih medijev, so pesniški plakat nadomestile drugačne prakse. Kot takšen ostaja eksotični osamelec razmeroma kratkega zgodovinskega razvoja. Prav takšna - s pogledom nazaj - je tudi omenjena razstava. Pesniški plakati so pri obujanju spomina odlični, zato jih zelo priporočamo. Bo primernejši nostalgično razpoložen december ali pa morda že kar jesenski november? Razstavo si lahko ogledate do 20. decembra.
Pesniško poslikana je bila Tanja Pavlič.
Komentarji
komentiraj >>