Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
SODOBNA SRBSKA PROZA TRETJIČ: ZVONKA GAZIVODA - INTERMEZZO (4016 bralcev)
Nedelja, 9. 11. 2008
kristinas



»Jebemti, kaj če umrem?!«, imela sem 17 let in razmišljala. Na škatlici s tamponi jasno piše: TSS – toksični šok sindrom, zastrupitev, ki je lahko smrtonosna. Usodna! Mislim, tudi na cigaretah piše, da je kajenje škodljivo za zdravje – vsi to pišejo, da jih potem ne bi mogli tožiti, vendar takšne stvari, rak in podobno, vendarle trajajo. Ampak da umreš zaradi tampona v vagini? Kakšen kreten.

Interpretacija: Maruša in Jaka
Prevod in spremna beseda: Živa Černec

ZGODBA V CELOTI

Zvonka Gazivoda spada med mlajšo generacijo srbskih literatov, ki so nase začeli opozarjati v zadnjih nekaj letih. Literarne nagrade in pozitivne ocene njenih dosedanjih del dokazujejo, da si je avtorica že pridobila naklonjenost kritike, odzivi na internetnih forumih in blogih, posvečenih literaturi, pa pričajo o naraščajoči priljubljenosti njenih del tudi med bralci.

Pesnica in pisateljica, rojena leta 1970 v Beogradu, objavlja od leta 2002. Leto kasneje sta izšli dve njeni pesniški zbirki: Riba šljokičaste krljušti oziroma Riba z bleščečo luskino in Vladam. Leta 2004 pa je izdala svoj prozni prvenec, zbirko kratkih zgodb z naslovom Delfini na helijumu oziroma v slovenskem prevodu Delfini na heliju. Posamezne zgodbe so že pred izidom zbirke doživele revijalne objave in bile nagrajene na literarnih natečajih, za celotno zbirko pa je avtorica prejela nagrado Miloša Crnjanskega.

Tematsko raznolike zgodbe morda najbolje opredeli avtoričin avtopoetski moto, zapisan na koncu zbirke, ki se glasi: reanimacija poezije. V skladu s tem je Gazivodin jezik izredno razgiban, melodičen in prepreden z duhovitimi besednimi igrami, ki se v prevodih na žalost kdajpakdaj lahko izgubijo. Prepleti različnih časovnih obdobij, krajev in usod ljudi, ki na prvi pogled nimajo ničesar skupnega, nudijo sliko stihijskega sveta, v katerega občasno poseže tudi fantastika. Nekatere pripovedi so intimne, z elementi erotike, druge tragikomične, vse pa preveva humor, ob katerem se bralec zabava vse do zadnje strani. V nocojšnji oddaji bo predstavljena kratka zgodba Intermezzo, ki je izšla v omenjeni zbirki, in je hkrati prvi prevod avtoričine proze v slovenščino.

Intermezzo

Ko sem bila majhna, sem jahala kozo. Pri babici na vasi. Imela sem pet let. In šest. In sedem. Črno kozo. Noro kot jaz. Ni mogla verjeti, kaj jo je doletelo. Držala sem jo za ušesa. Kot da so joystick Sony Play Stationa. Koza je prišla do roba korita in pila vodo. Korito za kokoške. Vzidano na dvorišču. Plitvo. Za kokoške. Čohala sem jo za ušesi. In okoli oči. Podila muhe. Poleti se zbirajo okoli oči. Lizala mi je roko. Tudi, ko nisem imela soli. (Koža je vedno slana.) Zajahala sem jo iznenada. Koze so elegantne. Niso trebušaste (razen, ko pričakujejo kozličke). Pod nogami sem čutila koščice. Tudi njen hrbet je koščen. Kot da ima preveč vretenc. Planila sem nanjo, kjer sem le imela priložnost. Ne le na robu majhnega napajališča. Klicala sem jo Ivica. Babica jo je klicala Črnovka. Bila sem presenečena, da je bilo njeno mleko belo. Slej ko prej me je vrgla s sebe. Nekoč sem pristala v robidah. Robide so gosto trnje (pa tudi stebla so v premeru lahko široka 7 do 8 cm). Ni se enostavno iztrgati iz njih. Močno sem se opraskala. Okoli ust sem bila črna. (Mimogrede sem pojedla par robid.) Od takrat naprej naju je babica klicala Črnovka in Trnovka. Nič več nisva bili Ivica in Marica. (Moji babici je bilo ime Mara in po njej sem dobila ime; zanjo sem bila majhna Mara - Marica.) Buške so mi rasle kot kozlu rogovi. Ni mi bilo mar, vstajala sem in dirjala za njo. Dirjala na njej. Ali pa sem begala. Se podila po poljih. V samih spodnjih hlačkah. Ponekod nisem bila višja od trave. (Bila sem videti, kot da imam tri leta.) Tekla kot pes. Iz zraka delala veter. Ga lovila z odprtimi usti. Po nekaj dneh sem bila črna kot Ivica. Brez kreme za sončenje. Se metala v rečico. Hlačke so se mi napihnile od vode. Tudi njih sem slekla. Še naprej sem tekala po poljih. Gola. In tako celo poletje. Iz daljave je bila bela rit videti kot hlačke. Od blizu pa ne. Nič mi niso mogli. Čakali so na naslednje leto, da se umirim. DA zrastem. Če smo popoldne na terasi imeli goste, ki so prišli na sok in piškote, so ti govorili: »Pustite, naj se otrok izživi.« Stalno sem hodila bosa. Dva meseca bosa. Brez obutve, ki stiska in oblikuje. Morda imam zato zdaj malo širše stopalo.

Nisem imela dolgih svetlih las. Sploh nisem bila podobna majhni vili. Sama sem si odrezala kite. Bolelo me je, ko so me zjutraj česali. Vsa sem bila prekrita s krasticami in praskami. Še danes imam na čelu brazgotino. Nad levo obrvjo. Kri je tekla preko očesa kot rdeča solza. Nisem jokala. Na terasi so se skoraj onesvestili, ko so me videli. Brazgotina kot odprtina na šparovčku. Kako sem odpirala svojega rejenega keramičnega prašička? Na tisoč drobcev! In seveda - nisem jezdila samo Ivice. Jahala sem tudi svinje. Veliko dvorišče je bilo ograjeno s kamnitim zidom. Kamen na kamen. Ponekod so z lopato kopali za majhen temelj. Ponekod so zlagali na podlago - kamen se je že globoko vrasel v zemljo. Na dvorišču je bilo nekaj murv. Vzpenjala sem se in jih obirala. Jih jedla in stresala vejevje. Na odpadlo sadje so prihajale svinje. Ni jih bilo težko naskočiti. Z levo roko sem se držala za uho, z desno za rep. Včasih sem murve dvakrat ali trikrat obkrožila. Včasih izstopila skozi vrata iz šibja, pa navzdol. Ob glavi. Med tekom je svinja včasih prdela. Dodatni pogon, sem si mislila. Vrgla me je s sebe. Nekajkrat me je vrgel tudi osel. Osel svetleče dlake. Včasih sem ga vlekla za dlako in vodila skozi šibje. Ni delal. Ker je bil lep. Imel je križ kot konj. Vsak dan sem pila kozje mleko. Bolj hranljivo je kot kravje. Babica ga je pila celo življenje. Govorila je, da ima zato tako napeto kožo na obrazu. Kot mladenka. Imela je tudi par belih koz. Ko sem videla komaj rojene kozličke, bele kot mleko, sem od navdušenja široko odprla usta. Kot oči. Nisem jih zaprla do večera. Tistega dne sem dolgo tekla in lovila veter.

»Jebemti, kaj če umrem?!«, imela sem sedemnajst let in razmišljala. Sedemnajst čez par mesecev. Na škatlici s tamponi jasno piše: TSS - toksični šok sindrom, zastrupitev, ki je lahko smrtonosna. Usodna! Smrtonosna! V navodilih še piše, da se takšno resno toksično obolenje lahko pojavi tudi pri moških in otrocih. Lahko, ampak najpogosteje prizadene ženske, ki si vtikajo tampone! Enostavno se zgodi, da se stafilokokom malo zmeša in kri se zastrupi. Ne zaradi materiala, iz katerega so narejeni, lahko se zgodi tudi pri tamponih iz bombaža. Simptomi so povišana temperatura, bruhanje, diareja, glavobol, vneto grlo, vrtoglavica, omotica, oslabljene mišice, mrzlica, padec krvnega pritiska... kar pa so simptomi še tisoč drugih bolezni, in kako potem vedeti? Poleg tega se med menstruacijo že tako pogosto slabo počutite. Svetujejo, da tampona nimate predolgo (ne dlje od šestih ur) in da uporabljate najmanjšega možnega glede na tok (da ne bi ostal suh). Mislim, tudi na cigaretah piše, da je kajenje škodljivo za zdravje - vsi to pišejo, da jih potem ne bi mogli tožiti, vi ali pa vaša družina - vendar takšne stvari, rak in podobno, vendarle trajajo. Ampak da umreš zaradi tampona v vagini? Kakšen kreten.

Med stvarmi, ki bi ostale za menoj, bi moji najprej našli škatlico zlatih marlboro (light) - »Torej je vendarle kadila!« - in škatlico o.b. Za moje starše bi bila uporaba tamponov najverjetneje šokantno spoznanje (nepovezano s TSS-om). Lahko jih uporabljajo tudi deklice, bi razložila, če bi imela priložnost. »Kaj pa si ti, lepo te prosim?« »Mislila sem deklice pri dvanajstih.« To, da nisem več deklica, bi jim zamolčala. Imela sem vtis, da se z leti moje pravice in svoboščine zmanjšujejo. Močan vtis. Zanje je bil seks enak abortusu in nezmožnosti zanositve v prihodnosti. Zame ni bil. Tudi nekatere moje prijateljice so delale dramo. (Za nekatere sem mislila, da se jim bo zmešalo kot Natalie Wood v Razkošju v travi.) Druge pa niso bile izbirčne, ampak enostavno - navali! Imela sem teorijo, da moraš biti prvič z nekom, ki je zaljubljen vate, ti pa vanj nisi (samo okej se ti zdi). Šele potem pride zafrkavanje. Spravila sem jo v prakso. Medtem je prišlo zafrkavanje. Pravo zafrkavanje in prava ljubezen. Čez nekaj let. Stiskal mi je rebra in govoril: »V redu, to so kosti«, potem je prešel na meso med rebri »to pa je entrecôte«, poljubljal me je na tretje oko (brazgotino nad levo obrvjo), me grabil nad vratnimi vretenci in mi vlekel kožo, kot da sem mačkica, mi grel hladne prste (nožne) in si me oprtal na hrbet - tudi njega sem jezdila - ter me tako prenašal, dokler nisem postala težka. Potem sem naredila neko neumnost. Morda celo nalašč. Hotela sem naprej. Pohitela sem, da pustim preteklost. Tako kot takrat, ko daste odpoved, ker ste prepričani, da boste našli še sto takih služb. Še stokrat bolje plačanih. Jaz sem našla moža. To pove dovolj.

Sicer pa sem zobozdravnica. (Finančno neodvisna.) Imam 38 let in hčerko pri dvanajstih. Pogosto igrava videoigrice. Najraje imava formulo ena. Tekmujeva. Vsaka s svojim joy stickom. Na začetku sem se zaletavala ob robnike, ko pa sem 'vstopila' v ekran, je bilo bolje. Precej bolje. Tako da včasih namerno izgubim. Da ona ne bi bila razočarana. Nisem stroga mama. Moja hčerka pred menoj tudi opsuje, vendar največkrat v stilu »Eh, dol mi visi!« Še naprej sem videti nekaj let mlajša kot sem v resnici. Kožo na obrazu imam napeto. Po babici. (Geni.) Imam moža. Ki me vara. Od nedavnega. Ali pa sem jaz šele pred kratkim odkrila. Iskreno povedano, dol mi visi, kot bi rekla moja hčerka. Resnici na ljubo, moža nikoli nisem kaj dosti ljubila. Samo okej se mi je zdel. Edini pomemben je bil tisti medtem. Intermezzo. Vseeno me skrbi ta ravnodušnost. Kot da imam namesto glave debelo meso. Morda preveč delam. Ko kanale, iz katerih sem pred tem (pod anestezijo) izvlekla živec, polnim z zobnim cementom, me to pomirja. Pred nekaj dnevi sem se stuširala in si okoli glave zavila brisačo kot turban. Ko sem šla mimo moža, mi je rekel, da še moj kopalni plašč diši kot delovna halja. »Dišiš kot potujoča lekarna«, mi je rekel. »Tvoja ljubica pa diši po govnu!«, je zaklicala najina hčerka. Morda ji preveč dovolim, vendar ji tega nisem zamerila. Še vedno misli, da so zlati podstavki za kozarce bogastvo, pa je že tako pametna. Ceni se. Uči me. Sebe, finančno neodvisno, pa slišim, kako mu govorim, naj spakira svoje stvari. (Seveda se bom trudila, da bosta oče in hčerka imela normalen odnos.) Govorim in čutim v sebi moč. Zdi se mi, da je to dostojanstvo. Izgubljam krotkost. Konec koncev, saj vendar nisem kar nekdo. Včasih sem jahala kozo!

Za to, da dišim po ordinaciji, pa mislim, da je krivo predvsem olje nageljnovih žbic - sestavina cinkovega oksida, ki zdravi globoki karies - oziroma kot bi rekla moja hčerka, 'kvaries'. Cinkov oksid - oleum cariofilorum.



Komentarji
komentiraj >>