Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
ANOUSHKA SHANKAR: Rise (Angel Records, 2005) (2446 bralcev)
Nedelja, 16. 11. 2008
zoranp



»Iz očetove sence med zvezde,« so ob izidu tega albuma zapisali v nekaterih referenčnih glasbenih medijih. O tej markantni avtorici aktualne svetovne godbe smo v teh krajih zares začeli govoriti šele v zadnjem času, čeprav je lizdala že pet albumov. Kar je malo nenavadno spoznanje. Namreč, da smo se vsaj v prevladujočem delu tukajšnjega glasbeno medijskega okolja šele ob njem zavedli kvalitete multiinstrumetalistke Anoushke Shankar. (več!)

»Iz očetove sence med zvezde,« so ob izidu tega albuma zapisali v nekaterih referenčnih glasbenih medijih.
O tej markantni avtorici aktualne »svetovne godbe« smo v teh krajih zares začeli govoriti šele v zadnjem času, čeprav je lani izdani in izjemno uspešni samostojni album »Breathing Under Water«, ki smo ga konec poletja predstavili tudi na teh radijskih valovih, že njen peti. Kar je malo nenavadno spoznanje. Namreč, da smo se vsaj v prevladujočem delu tukajšnjega glasbeno medijskega okolja šele ob njem zavedli kvalitete in pomena aktualnega, ter obsega in zanimivosti dosedanjega dela mojstrice sitaristke ter vedno bolj zrele avtorice lastnih skladb oziroma projektov, v zadnjem obdobju ustvarjanja pa tudi multiinstrumetalistke Anoushke Shankar. No, prav z albuma »Rise«, ki se danes kaže za temeljni kamen preloma na njeni dosedanji glasbeni karieri, pa smo na tem radiu pred dvema letoma le že slišali kakšen komad, v nekem tiskanem mediju pa tedaj že tudi prebrali njeno oceno. Torej, če ne drugega, bo to končno priložnost, da ga vsaj v celoti slišite. Ob tem pa bomo rekli še kakšno besedo o okoliščinah njegovega nastanka in o njeni dosedanji glasbeni karieri.

pripravil Zoran Pistotnik


Komentarji
komentiraj >>

Re: ANOUSHKA SHANKAR: Rise (Angel Records, 2005)
Benjamin TOME [16/11/2008]

Resnično "Iz očetove sence med zvezde". Sitaristično sceno že mnogo let spremljam bolj s stališča Severnoindijske klasične glasbe (t. i. "hindustani" tradicija), v kateri je sitar v zadnjem stoletju - dveh pač najpopularnejši melodični instrument. Tudi jaz (kot večina Evropejcev) sem sitar spoznal iz Zahodnjaško - Indijskih "fusion" projektov, začenši z Beatlesi itd., kjer je imel in ima bolj vlogo "eksotičnega sadeža", ki pritegne uho razvajenega zahodnjaškega poslušalca z nenavadnim zvokom (in nenavadno tehniko igranja, če je prisotna tudi vizualna informacija). Le malo zahodnjakov se je od Beatlov dalje v resnici potrudilo razumeti teorijo, zgodovino Indijske klasične glasbe, instrumentov, izvajalcev. Večina še vedno dojema uporabo Indijskih (in tudi drugih etničnih) instrumentov, kot eksotični okrasek. Ravi Shankar, kot eden od štirih najboljših eksponentov ene od šol tradicionalne Hindustani instrumentalne glasbe (T. i. Maihar gharana), ki jih je s trdo roko in na star način izšolal asketski, legendarni, že na pol mitični Baba Allauddin Khan, seveda tradicionalno klasiko odlično obvlada. Ko je s svojim znanjem in klasičnimi ragami začel nastopati po Evropi, Ameriki, je bilo za njegovo početje kaj malo zanimanja. Kot sam pravi v svoji avtobiografiji, je finančno komaj sestavil konec s koncem. Ko so ga "posvojili" Beatlesi, mu je takorekoč padla mana z neba. Začelo se je obdobje, koncertov za sitar in orkester, duetov z Yehudijem Menjuhinom, Phillipom Glassom in kdove kom še. Od takih mešanih projektov so od takrat dalje in še danes večinoma živeli Indijski (in drugi etnični) glasbeniki, med svojimi nastopi pa so in še vedno kdaj "spustijo" z odra kak tradicionalen ali klasičen komad, ki mu običajno kljub ustnemu priporočilu in razlagi le malokdo resno prisluhne. Anoushka je bila brez dvoma deležna očetovega tutorstva na področju klasične tradicije, a je začela nastopati mnogo prezgodaj. Še zelo zeleni študenti, s slabim tehničnim znanjem in razumevanjem tradicionanega gradiva pač ne nastopajo v svetovnih avditorijih skupaj z vrhunskimi tablisti, sitaristi, razen če ata Ravi zamiži na obe očesi. Zahodnjaška publika pa itak nič ne šteka. Resnici na ljubo, je v zadnjih letih, kar nastopa, vendarle napredovala v znanju. Ploščo sem z zanimanjem poslušal in jo bom še nekajkrat v avtu. Potem bo šla pa na polico (najbrž za vedno). Koliko instrumentov! Celo didgeridoo. Manjkata še tamburica in fagot. V Hindustani tradiciji zaradi specifičnosti te glasbe, ki pretežno temelji na improvizaciji, nastopata skupaj le en melodični in en ritmični instrument. Tudi "duha" Hindustani klasike je na tej plošči bore malo. Plošča je za moj okus torej zanimiv eksperiment, narejen za zahodnjake, nikakor pa ni ne evergreen (za razliko od klasičnih Hindustani komadov), niti ni glasba ki bi jo zavzeto poslušali v Indiji. Kot klasična sitaristka Anoushka v Indiji (poznavalska publika) dolgoročno ne more biti konkurenčna, ker je mnogo boljših izvajalcev. Kot avtorica takih fuzijskih projektov pa bo na Zahodu zahvaljujoč očetu, verjetno še kar dolgo prosperirala. Oh še to - "sitar" se na izgovarja s poudarkom na samoglasniku "i", pač pa sta oba samoglasnika ("a" in "i") poudarjena. Indijska "Devanagari" pisava je glede tega povsem eksplicitna, čeprav lahko v govorni praksi tudi v Indiji slišiš vsemogoče izgovorjave.
odgovori >>