-Rusija in ZDA sta spet v zlatih časih hladne vojne...
-V Argentini spet oziroma še kar vre...
-Palestinci napovedali še hujšo vojno Izraelu...
Današnji Off je kompiliral Urban, nadzirala ga je Ana Kralj.
Do javne razgrnitve mnenj o Slovenskem vključevanju v Nato je navsezadnje res prišlo. Ob rešetanju in predočevanju mnenj vrhuške slovenske politike in bolj ali manj obskurnih delov samozvane javnosti pa se nismo mogli izogniti vtisu, da razgrnitev mnenj niti ni bila potrebna. Kot je že kmalu po začetku razprave zagotovil najprej predsednik državnega zbora, za njim pa še predsednik republike, pa zunanji minister in končno tudi obrambni minister, je odločitev za vstop v zavezništvo že padla.
»Odločitev o vključitvi v NATO smo sprejeli prostovoljno. Nihče nas v to ni prisilil," je porekel zunanji minister Rupel in po tem ko je vse nasprotnike Nata in tudi samo skeptike Slovenske vključitve v zavezništvo označil za polljudi, diverzante, mentalno retardirane in sploh nerazumno govedo, prav na tiho dodal, da se pa »referenduma ne bojijo.« Vendar, čemu zaboga referendum če je odločitev že padla.
Skratka, da bi tehtnost vključevanja v nato podkrepili še s kakšnim privlačnim ali vsaj razumljivim argumentom, je obrambni minister dodal, da je »aktualno varnostno okolje je manj stabilno kot v času hladne vojne.«
Da bi vse skupaj zabelili v in zavili v karseda simpatično embalažo, je za danes (vsaj v slovenskem parlamentu), NATO prenehal biti zgolj vojaško zavezništvo in relikt hladne vojne. Postal je namreč združba demokracij, organizacija, ki varuje svobodo in se zavzema za svobodni trg, miroljubno politiko, varovanje pravic posameznikov in dostojanstvo narodov, miroljubno politiko ter mednarodno solidarnost.
Skratka, javna razgrnitev mnenj je bila slejkoprej samo dolgočasno nabijanje enih in istih argumentov za vstop v organizacijo, ki je svojčas raketirala Beograd in zdaj skrbi, da v Afganistanu ne stoji več niti ena sama hiša. Pri tem se ponuja samo po sebi vprašanje, čemu so taka javna soočenja potem sploh potrebna, če nam servirajo vedno samo en in isti pogled in v tem primeru (seveda samo prikrito) celo poskušajo nadomestiti resnično politično odločanje državljanov v obliki referenduma.
Kljub usodnim razpravam o slovenskem članstvu v Natu, ki se bodo seveda končale s popolnim soglasjem, se nekoliko pomembnejši pogovori dogajajo drugje in se zaenkrat niso zaključili s soglasjem. Američani in Rusi so namreč v Pentagonu končali z dvodnevno seanso na temo zmanjšanja jedrske oborožitve. Pred časom sta se namreč predsednika dogovorila, da bodo ZDA na eni strani zmanjšale število svojih konic s 7 tisoč na kakih 2 tisoč. Putin je na drugi strani obljubil, da bo podobno številko dosegla tudi Rusija, ki sedaj lahko računa na kakih 6 tisoč konic. No, potem so ZDA odstopile od sporazuma ABM iz leta 1972, saj so zaznale neubranljivo potrebo po gradnji protiraketnega ščita, ki bo branil domovino demokracije pred napadi iz bližnjega in daljnega vesolja.
Zato je zdaj nujno potrebno doseči nov dogovor o usodi večjih količin jedrskega orožja. Medtem se je namreč spremenilo tudi ameriško stališče o uničevanju presežnih jedrskih konic – ZDA po novem namreč ne nameravajo uničiti tiste razlike med 7 in 2 tisoč, ampak jo samo uskladiščiti. Za vsak slučaj, če bi se v prihodnosti pojavila potreba, da jih ponovno aktivirajo. No Rusi se s tem kakopak ne strinjajo in zahtevajo, da se jedrske konice uničijo. Za konec januarja je tako napovedan drugi krog pogajanj na temo jedrske prihodnosti, na katerem bosta obe strani ponovno poskušale najti nekakšen kompromis. Zaenkrat obeti niso kdove kako rožnati.
Glede na učinkovitost natovih bomb in dozdevno kesanje afganistanskega ljudstva, je naslednji teden v Tokiju razpisana dobrodelna donatorska konferenca za pomoč razrušeni deželi. Po podatkih Svetovne Banke, Azijske razvojne banke in programa za razvoj pri Združenih Narodih, pa bi morali zbrati kakšnih 15 milijard amerikih dolarjev, da bi v naslednjih 10-ih letih Afganistan vsaj približno spravili v red. Omenjen denar bo v prvi vrsti namenjen razminiranju, zdravstvu, izobraževanju in zaposlovanju. Skratka, če bodo denar res tudi zbrali, se afganistanu obeta sanjska prihodnost. Navsezadnje pa, glede na izkazan interes naftnih multinacionalk, da bi preko lepega, sončnega in mirnega Afganistana, tovorili nafto iz Kaspijskega bazena, tudi takšne vsote ne bi smele predstavljati resnejše ovire.
O pomoči, ki bi jo v teh dneh potrebovala Argentina zaenkrat še nihče ne razpravlja. Čeprav je, kot Južnoameriški gospodarski čudež, Argentina pridno sledila nasvetom Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada, sta ji, potem ko se je znašla v težavah, gladko obrnili hrbet. Tudi zato ljudski vstaji v Argentini ni videti konca. Čeprav se zdaj s težavami ukvarja nenkako že sedemnajsti predsednik v zadnjih dveh mesecih, ljudje še kar besnijo in kdo bi jim zameril. Več tisoč ljudi se je tako na ulicah vevčih mest sped spopadalo s policijo, napadli pa so tudi bančne uslužbence, ki so tovorili gotovino.
Sicer je sinoči Argentinska centralna banka sporočila, da bo poskusila ustaviti padec pesa s finančno injekcijo slabi devetih milijonov dolarjev. Kljub dvojnim tečajem, enemu fiksnemu za posle s tujino in drugemu drsečemu za vse ostale transkacije, pa je Inflacija že začela galopirati. Če ste namreč včeraj za dolar dobili 1,7 pesa, je bil po zaprtju bančnih okenc dolar vreden že več kot dva pesa. Obupani in besni državljani pa svojih dolarskih prihrankov kakopak ne bodo mogli dvigniti pred naslednjim letom... kar znan scenarij kajneda.
Po poznanem scenariju gredo stvari tudi na Bližnjem vzhodu. Palestinski gibanji Hamas in Islamski Džihad sta še bolj besni na Izraelce. Aretiran je bil namreč Ahmed Sadat, vodja njim sorodne organizacije – Ljudske fronte za osvoboditev Palestine. Ker Palestinci kakopak nasprotujejo takšnim ukrepom so napovedali krepitev boja proti sionističnim okupacijskim silam.
Ob vsemu skupaj ne gre spregledati, da so sadata aretirale kar palestinske avtonomne oblasti, ki so po zadnjih podatkih še vedno na strani velikega vodje Arafata. Prav slednji pa je bržkone dal aretirati omenjenega malega vodjo, da bi sebi odkupil vsaj malo prostosti. Aretacija Sadata je bil nareč pogoj, ki so ga Izraelci postavili Arafatu, da bi se potem sam lahko spet prosto gibal po zasedenih in nezasedenih palestinskih ozemljih. Zaenkrat je nareč ujet v svojih rezidenci v Ramali, saj so mu Izraelci prepovedali zapustiti mesto.
Komentarji
komentiraj >>