Četrtek, 20. 11. 2008
Klemen Kozjek
Klemen Kozjek recenzira zadnjo ploščo kultnih temačnih melanholikov The Cure ...
* Skupine The Cure, ene najvplivnejših ikon popularne glasbe, ni potrebno podrobneje predstavljati. Vokalist in edini stalni član Robert Smith, ki kljub bližajočim se petdesetim ohranja videz pretirano naličenega, kuštravega bledoličneža, je skupaj z basistom Simonom Gallupom, kitaristom Porlom Thompsonom in bobnarjem Jasonom Cooperjem posnel trinajsti album '4:13 dream'. Producentsko pomoč je nudil Keith Uddin, znan po sodelovanju z Nickom Caveom na Nocturami.
Spomnimo najprej, da so fantje pred petimi leti zamenjali nekdaj zanje ustanovljeno založbo Fiction in podpisali pogodbo z Geffen/Universal, za katero naj bi posneli tri albume. Izid aktualnega je tako pospremila skrbno načrtovana trženjska strategija. V obdobju od maja do avgusta so izdali štiri single, vedno trinajstega v mesecu. Septembra je sledil EP z remixi teh skladb. Ustvarili so jih člani povsem nepomembnih, a med današnjo mladino zelo popularnih skupin My chemical romance, AFI, 30 seconds to Mars in Fall out boy. Dva tedna pred izidom so The Cure album predstavili na brezplačnem koncertu v Rimu pred 75.000 gledalci. A vse to so zahtevnejšim konzumentom glasbe bržkone manj pomembni podatki. Bolj zanimivo je brati precej histerično komunikacijo Smitha s, kot ga sam imenuje vsemogočnim Universalom na spletni strani skupine, ki razkrije, da so odnosi zaradi samovolje multinacionalke zelo napeti. Nasploh so nastanek albuma spremljale mnoge nevšečnosti. Med drugim je bila zaradi snemanja prestavljena ameriška turneja. Smith je najprej napovedoval dvojni album za katerega je zbral triintrideset skladb, a je na koncu pristal na enojno verzijo s trinajstimi. Tri so bili napisane že v osemdesetih, a na takratne albume niso bile uvrščene. Prihodnje leto naj bi sledil še drugi plošček s preostankom materiala.
Po tridesetih letih delovanja The Cure ostajajo tam, kjer se počutijo najbolje in tudi tokrat so postregli z značilnim zvokom. Z odhodom klaviaturista je to nalogo prevzel Smith sam in hkrati ta inštrument potisnil rahlo v ozadje. Zvok je tako postal bolj kitarski. Izjemen prispevek ponovnega povratnika kitarista Porla Thompsona, ki je s Smithom igral že leta 1976, takrat še v zasedbi Easy cure, velja posebej izpostaviti. Thompson je bil nazadnje prisoten v za skupino kreativno najboljšem obdobju od leta 1983 do 1993.
V uvod plošče je postavljena veličastna temačna balada, ki spominja na podobne z albuma Disintegration. Sledi preobrat, nadaljevanje namreč ponuja povečini poskočne, na trenutke tudi udarne, strnjene in jedrnate skladbe. Smith se svojemu ugledu navkljub, vedno znova rad zateče k očarljivim melodijam, ki jih spremljajo všečni refreni. Nove 'Friday i'm in love' sicer ne bomo našli, čeravno nekaj pesmi brez pomislekov lahko postavimo ob bok starejšim klasikam. Nenavaden, energičen zaključek plošče bi lahko bila tudi napoved smeri, v katero bi se zvok skupine v prihodnje razvijal. Plošča sicer ima nekaj šibkejših trenutkov v katerih zveni nedodelano. Mogoče bi The Cure v preteklosti iz katere pesmi iztisnili tudi več.
Živahnejši album ne pomeni, da je nekdaj neutolažljivi Smith postal srečen. Izvrsten poet z značilnim jokavim, kričečim vokalom resda zapoje prenekatero optimistično ljubezensko pesem, a še vedno najraje piše o nezvestobi, medsebojni odtujenosti, občutku varnosti in samomoru. Za srečno poročenega, finančno preskrbljenega petdesetletnika precej nenavadne teme, kar napeljuje na misel, da so sodobni The Cure melanholični zato, ker se to od njih pričakuje.
Čeprav skupina z zadnjim izdelkom ni ustvarila nič posebej revolucionarnega, že petnajst let ni zvenela bolje. 4:13 dream bo bržkone zadovoljil zveste privržence. Še bolj zna navdušiti tiste, ki glasbo skupine šele spoznavajo.
pripravil Klemen Kozjek
Komentarji
komentiraj >>