Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
mehr berlin, bitte. (1688 bralcev)
Sreda, 19. 11. 2008
Peter Karba



Preživele, preživeli. V okviru meseca fotografije v Galeriji Vžigalica od 14. novembra naprej, stoji razstava 'Portret: Berlin'.

...Takšne so tudi serije fotografij. Nikakor ne sestavljajo podobo Berlina. Niti nimajo tega namena, se zdi. Pretežno gre za fotografije, ki iščejo arhitekturne motive in relikte ali pa urbano življenje nove prestolnice. Zanimiva se zdi serija Daniele Comani 'Lucky marriage: Where she doubles herself with a male fictious partner'. ...
Preživele, preživeli. V okviru meseca fotografije v Galeriji Vžigalica od 14. novembra naprej, stoji razstava 'Portret: Berlin'. Seveda gre za razstavo fotografij. Predstavlja se 8 fotografov. Gre za 7 manjših in eno srednje veliko serijo. Galerija je odprta vsak dan, razen ob ponedeljkih tja do osemnajste.

Morda bi lahko rekli, da je mogoče danes lažje čemerkoli dati ime kot mestu. Mesta skozi dandanašnji so se razpršila, se pletejo v somestja, so nejasnih mej in hiearhij brez perspektive. Skozi to pripoznanje se zdi naslov razstave, 'Portret: Berlin', toliko bolj pozornosti vreden. Za portret navadno velja upodabljanje kakšnega človeka, predvsem obraza. In kakorkoli pač, portret ima v sebi namen zajeti celoto svojega objekta. Pa res, nekoč so mesta celo, bi najbrž temu lahko rekli tako, portretirali. Navadno je šlo za kakšen litorez z gradom na hribu ali pa za kakšno živopisno perspektivo z oddaljene, angelske, perspektive. Tam je mesto zaobjeto v celoti.

Pa vendar objema Berlin še neka druga pojmovnost. Bila je doba, ko je veter sprememb prepihal koncepcijo povojne ureditve sveta. Tisti red je v Berlinu kulminiral. Šlo je za zid, ki je razdelil na dva dela mesto, za zid, ki je delil ves svet. Padec zida je Berlin pahnil v svojeglavo dialektiko. Nov Berlin ni več mesto, je predvsem dogodek, ki ga ne uspe potolažit noben nov Reichstag ali Potsdamer Platz. Berlin je utihnil v notranji dialog, potem ko je stopil na oder. Berlin ne jebe.

Takšne so tudi serije fotografij. Nikakor ne sestavljajo podobo Berlina. Niti nimajo tega namena, se zdi. Pretežno gre za fotografije, ki iščejo arhitekturne motive in relikte ali pa urbano življenje nove prestolnice. Zanimiva se zdi serija Daniele Comani 'Lucky marriage: Where she doubles herself with a male fictious partner'. Je edina, ki posega v nekakšno opozicijo ostalim, spusti se v intimo dveh zakoncev in dejansko kaže portreta dveh ljudi. 'Kjer se je podvoji s svojim namišljenim partnerjem' prikazuje črnobele, praktično vsakdanje, prizore iz zakonskega življenja – zdi se, da o Berlinu ne govori. Nikjer ni živahne postmoderne, pestre urbanosti, odkritih podrobnosti, v katerih je lahko ujeto celo mesto. Daniela Comani subliminira Berlin v portret. V portret dveh srečno poročenih. Srečen zakon, ker je partner namišljen, kjer je partner enako tvoji predstavi o njem. Srečen zakon je parafraza Berlina. Je vzhod, ki je želel na zahod in je na vzhodu ostal, ko mu je tja bilo stopiti dovoljeno.
Berlin je kastrirana transgresija, Berlin ne jebe.

Večje pozornosti je še vredna serija 'Face facades', Stefanie Buerkle. Gre za izseke, realne vzorce fasad, ki so sredi neke zmelje, gradbišča, postavljene v vrsti in tam, kdo bi vedel kaj, počnejo. Tukaj ne gre za obrabljen postmoderni trik uporabe ne vem česa v drugem kontekstu in iz tega delati nekakšen art, ampak da je ta drugi kontekst dejansko postal del naše dejanskosti, noben vzišen performativ več. Obstaja namreč funkcija fasade in obstaja druga funkcija fasade, samo funkcija, nič več.

Serija Daniele Comani predstavlja presežek, ostalo je srednje dobro do povprečno, medtem ko lahko serijo Christiana Rothmanna mirne vesti prezrete. Razstava bo odprta še do šestega decembra.

No dobro, Berlin ne jebe. Kdo pa jebe vas? Za Radio Študent, Peter Karba.


Komentarji
komentiraj >>