V petek, 21. novembra ob 16. uri , se bo Miha C. sprehodil po Hiši strahov Lorete Višić, ki se z istoimensko razstavo predstavlja v galeriji Alkatraz na Metelkovi.
Pojem hiše strahov je verjetno poznan sleherniku v našem okolju, še zlasti otrokom in mladostnikom, ki so jim tovrstne zabave tudi namenjene. Hiša strahov prikliče v zavest bodisi zabaviščni park, filmske podobe ali moraste sanje. Otroška domišljija pred oblikovanjem v smeri zakonitosti realnega sveta pač ne pozna meja, je dojemljiva in manj selektivna, obenem pa prinaša veliko in iskreno mero resnice.
Loreta Višić, umetnica s hrvaškimi koreninami iz Maastrichta, v galeriji Alkatraz predstavlja svoj kontinuirani projekt Hiša strahov, ki v poetiko različnih bolj ali manj likovnih elementov po vsej verjetnosti vpenja svojo avtobiografsko zgodbo. Ta se lahko na mnoge načine aplicira na izkustva vsakogar, ki je dovzeten za nedolžno in naivno otroško percepcijo stvari in dogodkov okrog sebe.
Avtoričina življenjska pot je bila že v zgodnji mladosti zaznamovana s spremembo okolja, saj se je s starši iz sončne Dalmacije preselila v sivo in hladno okolje Nizozemske. Tako skozi lastno subjektivno pozicijo predstavlja tematiko domačnosti, ki vselej nakazuje tudi na temne plati posameznikove psihe, percepcijo znanega in neznanega, zavednega in nezavednega. Njena poetika se tako osredotoča na dihotomijo varnosti in nedefiniranih strahov, domačnosti in izpostavljenosti, ranljivosti, ki jih skozi subtilne, a odločne preobrate v branju svojih preprostih prostorskih instalacij ponuja gledalcu.
Loreta Višić je centralni prostor razstavišča poskusila spremeniti v enoten ambient, napolnjen z na videz vsakdanjimi predmeti, preobraženimi v umetniška dela. To so bodisi umetelno ustvarjena dela in bodisi ready made objekti, ki dokončno povežejo pripoved šele skozi celostno branje ambienta. Mnogi elementi zbujajo pri gledalcu različne asociacije, odvisne od njegovih življenjskih izkušenj in temelječe na samorefleksiji lastnega bivanja.
Pleten otroški pulover, majhna hiška v severno-evropskem slogu brez oken in vrat ali dobro skrit plišasti medvedek, ležeč na tleh kot negibno truplo, dajejo slutnjo strahu pred neznanim, nedefiniranim, ki je tisti najsrhljivejši in najbolj surov izmed strahov. Vseskozi prisotno občutje otroške nedolžnosti je izraženo skozi posamezne enote, ki napeljujejo na tako imenovani dramatični suspenz, ko nedolžne otroške igrače in prostori domačnosti pridobijo srhljiv priokus.
Iz stropa visi hiperrealna celo-postavna figura obešenke v naravni velikosti in grozeče opominja, postavlja vprašanja o krhkosti življenja ter upanja v boljše posmrtno življenje. To metaforo odlično dopolnjuje slika križanja v sodobni preobleki, kjer je križani predstavljen kot samozavestni in postavni odrešenik mnogih obupancev sveta. Abstraktna inštalacija iz prepleta vrvi, ki se oblikuje v nepravilni križ, je kljub svoji najbolj posredni narativnosti najzgovornejša na razstavi, saj predstavlja enega osnovnih elementov sveta in univerzuma človeške psihe.
Na drugi strani se kot malce moteči element pojavijo uokvirjene ženske spodnje hlačke z rdečimi, okrvavljenimi madeži. To kar se najprej dozdeva kot odmev prežvečene feministične izjave, se izkaže kot čudaška vizualizacija potencialnih otroških logotipov priljubljenih likov.
Umetnica tako prikazuje projekt Hiša strahov kot osrednji del svoje kontinuirane avtorske poetike, ki ga vselej prilagaja posameznemu prostoru. Njena raziskava je usmerjena v polje psihoanalize in se potaplja v globine človekove notranjosti. Prevpraševanje varnosti in domačnosti znotraj različnih družbenih kontekstov pa v sebi nosi tudi dobro skrito družbeno kritično noto. Družina namreč v sodobni družbi že dolgo velja osnovno in najbolj čaščeno celico, ki pa je najtemačnejša ječa brez izhoda za žrtve nespoštovanja osnovnih človekovih pravic.
V tem kontekstu so najbolj ranljivi prav otroci, ki jih roka pravice znotraj družine in štirih sten doma ne varuje pred različnimi, še tako drobnimi zlorabami z dolgotrajnimi posledicami. Prav znotraj družine se namreč zgodi večina spolnih zlorab otrok, fizičnega in mentalnega nasilja, ki ponavadi ostaja stvar skrbnikov in njihovih ideoloških predpostavk.
V Sloveniji je ne imeti družine v zrelejših letih skorajda bogokletno dejanje, ki ogroža obstoj naroda, kar zakonsko postavlja posameznika brez naraščaja v podrejen položaj drugorazrednega državljana. Loreta Višić je s preprostimi občutji ujela duh časa v Evropski uniji in podalpski deželi ter s preprostimi orodji uspela pričarati lastne poglede in strahove. To pa bi bilo še zgovornejše ob bolj povezanem in asociativnem ustvarjanju celostnega ambienta. Umeščanje zvoka in večja povezanost elementov v celoto bi morda uspela ustvariti še večjo prepričljivost in poudariti nakazano srhljivost celostnega projekta.
Hiša strahov v galeriji Alkatraz na Metelkovi sprejema obiskovalce le še danes, zato pohitite!
Komentarji
komentiraj >>