Perspektive oziroma najelitnejša sekcija Ljubljanskega filmskega festivala, ki ji Liffovi programski oblikovalci posvetijo največ časa in pozornosti, je letos na platno projicirala 11 filmskih stvaritev. Gre za sekcijo, v kateri se predvaja prvi ali kvečjemu drugi celovečerec obetajočih filmskih režiserjev, ki stojijo na začetku svoje ustvarjalne poti. Letošnji nabor je na ogled ponudil grške, tajske, indijske, belgijske, malijske, francoske, ameriške in britanske filmske mojstrovine.

Eden močnejših filmov Perspektiv je nedvomno s cannsko zlato palmo nagrajeni prvenec Britanca Steva McQueena »Lakota«, v kateri spremljamo zadnjih šest tednov življenja Bobbyja Sandsa – obsojenega pripadnika IRE in vodjo gladovne stavke, ki se je leta 1981 zaradi zahteve po pridobitvi statusa političnih ujetnikov odvijala v zloglasnem zaporu Maze na severu Irske.

Z detajli prepreden McQueenov film slika grozljivost razmer, v katerih so živeli zaporniki hkrati pa vzporedno razvija tudi zaostritev odnosov med zaporniki in pazniki, ki v končni fazi ekskalira v protestnem stradanju. Junakov politični boj se tako ob koncu filma zaradi »lakote po svobodi« spremeni v pretresljiv pasijon, ki ga ovekovečijo McQueenovi posnetki umirajočega izstradanega telesa.

Druga mojstrovina, ki je več kot vredna ogleda, je prvenec belgijskega režiserja Koena Mortierja »Ex bobnar«. Mortier, sicer uspešen avtor televizijskih oglasov, je neobičajne junake svojega prvega celovečerca postavil v okvir urbane videospotovske estetike.

»Ex bobnar« je pravzaprav variacija na temo Ameriškega psiha, le da je psiho belgijski in je po poklicu pisatelj, njegove nič hudega sluteče žrtve pa so tako ali drugače moteni člani benda »The feminist«. Princip delovanja je enak - družbeno dno je na voljo zdolgočasenemu buržujčku, ki po zahtevani adrenalinski dozi »feministe« in njihove bližnje izpljune, za seboj pa pusti krvavo opustošenje ter se vrne v svoj popolni sterilni svet.

Svež in izjemno gledljiv je tudi drugi celovečerec Američana Jaka Mahaffyja »Dobro počutje«. Sicer dobro znana zgodba o nategih piramidalnih prodajnih struktur je pri Mahaffyju speljana preko življenjske poti do skrajnosti dobrega, zaupljivega in optimističnega trgovskega potnika Thomasa Lindseya.

Režiserjevo počasno odkrivanje velike laži je ujeto v okvir realistične fotografije, ki gledalca dobesedno posesa v Lindseyev notranji svet. Izjemna igralska zasedba in glasbeni okvir pa film zaznamujeta s še dodatnim šarmom.

V okviru Liffovskega programa Mesta žensk je bil predvajan deloma avtobiografski film mlade francoske režiserke Audrey Estrougo »Poglej me«. Estrougo se je lotila razdelave trenutno najbolj vroče tematike francoskih filmskih voda, ki je k zlati cannski palmi popeljala tudi Laurenta Canteta, režiserja filma »Razred«.

Tako kot Cantet se je tudi Estrougo osredotočila na težave odraščanja francoskih najstnikov iz revnejših četrti. 24 ur v pariškem predmestju Colombes je dovolj, da se začetna zgodba nežnih medsebojnih naklonjenosti spremeni v divje zasledovanje konstrukcije najstniške identitete. Ker smo »mi« »mi« v diferenciaciji od »onih«, je konstrukcija identitete v kulturno mešanih okoljih temeljno opredeljena z brezkompromisnim vzajemnim rasizmom in krvavo bitko za preživetje.

Če film »Poglej me« zaznamujejo predvsem najgloblji človeški instinkti po samoohranitvi, se britanski režiser Duane Hopkins v svojem prvencu »Boljše stvari« podaja na pot raziskovanja človekove samodestruktivnosti.

Mračna fotografija Lola Crawleya nas odpelje v svet mladih narkomanov z angleškega podeželja, turobna Hopkinsova zgodba pa na vsak žarek upanja odgovarja z novim udarcem usode. Osišče različnih zgodb, ki se med seboj prepletajo tvori misel »zakaj bi ljubezen karkoli olajšala«? Tako je tudi sama ljubezen postavljena v vrsto razlogov, ki opravičujejo nov heroinski odmerek.

Na enako vprašanje v svojem drugem celovečercu »Čudovito mestece« odgovarja tudi tajski režiser Aditya Assarat. V ZDA izšolani režiser se je snemanja lotil po obisku mesteca Takua Pa v katerem je leta 2004 zaradi cunamija umrlo 8000 ljudi.

Po radikalni izkušnji vseobsegajoče a neme žalosti, se je Assarat odločil podobna občutja prenesti tudi na filmsko platno. Mehansko življenje ljudi, ko se skupnost sreča z velikansko izgubo, je kontrastirana z romantično zaljubljenostjo mladega Tona in Na. Asaratov odgovor pa je enak kot Hopkinskov: v obdobjih čustvene apatije ljubezen ne ponuja nikakršne rešitve.

Drugačne vrste življenjska apatija je navdihnila ameriškega ustvarjalca Lancea Hammmerja, ko je posnel svoj prvi celovečerec »Balast«. V Berlinu in Sundanceu nagrajeni film, ki ga nikakor ne gre spregledati, odlikujeta izjemna fotografija in struktura zgodbe.

Odlična psihološka razdelava likov, ki so jih odigrali prebivalci Delte, gledalca z neverjetno silovitostjo potisne v čustveni trikotnik, ki se stke med dečkom Jamesom, njegovo mamo in stricem. Stričevemu žalovanju po izgubljenem bratu dvojčku sta ob bok postavljeni mamina jeza zaradi pobeglega moža in Jamesova nuja po očetovski avtoriteti.

S posledicami odsotne očetovske figure se v filmu »Faro, boginja voda« ukvarja tudi malijski režiser Salif Traoré. Pravljična zgodba, ki med seboj meša stare vraže o močeh vodne boginje Faro in težave male vasice, ko so se rigidni vaški starešine prisiljeni spoprijeti z rešitvami, ki jih prinaša moderna tehnologija.

Glavni junak Zanga se po dokončanem študiju vrne v rodno vas, kjer ga sprejmejo kot tujca. Izjemen filmski prikaz produciranja predsodkov, delitve in uveljavljanja moči ter končne usmeritve proti univerzalnemu krivcu za vse vaške tegobe se razreši, ko v vasi vsaj začasno zavlada matriarhat.

Če je Faro razdruževalka že na tako trhlih temeljih stoječe vaške skupnosti, se prebivalcem majhne indijske vasice s pobeglim bikom godi druge vrste preizkušanje družbene kohezije. Tam, kjer je Faro razdrla še preostanek medsebojnega spoštovanja, je divji bik »Valu« ponovno združil, kar je bilo razdrobljeno.

Prvi igrani celovečerec indijskega režiserja Umesha Vinayaka Kulkarnija se na humoren način ukvarja z dovoljenim in nedovoljenim, s prepovedanim in zapovedanim. Predstavlja nam zgroženost tradicionalne vasice, ko se božji bik strga s povodca in počne le še stvari, ki se mu zljubijo.

Valu uteleša tisto transgresijo svobode in veselja do življenja, ki je z vidika vsake spodobne organizirane skupnosti jasno popolnoma nedopustna. Pomeni tisti presežek užitka, ki ga je treba v imenu ustaljenega delovanja skupnosti nujno zamejiti in ukrotiti.

Zato se na željo vaškega poglavarja začne prava bikovska odisejada, ki Valuja in njegovo silovito življenjsko slo ponovno pripelje za varno vaško ogrado. Žalostnemu lesku oči ujetega Valuja pa se ob koncu pridružijo še iskrice sreče, ko se med seboj sprta vaška skupnost poveže v proslavljanju uspešno zamejenega gona.

Ker se letošnji za 3 dni skrajšani Liffe počasi približuje koncu, vam za ogled svežih filmskih žemljic preostajajo še natanko 3 dnevi. V prihajajočih dneh bosta na ogled tudi zadnja dva filma iz sekcije Perspektiv - težko pričakovani »Kapitan Ahab« francoskega režiserja Philippa Ramosa in edini grški film letošnjega Liffa, »Poboljšanje« Thanosa Anastopoulosa.

Da se boste lahko v daljni prihodnosti hvalili, kako ste si leta 2008 ogledali prve filmske stvaritve velikih režiserskih zvezd in kako ste že takrat vedeli, da jim bo uspelo, se v preostalih festivalskih dneh kajpada podvizajte v kino in na noben način ne spreglejte Liffovih Perspektiv.

Preostanek Perspektiv radovedno pričakuje tudi Tisa V.