Sobota, 22. 11. 2008
Bogdan B
Bogdan Benigar recenzira avtorski prvenec mlade slovenske jazz pianistke in skladateljice Kaje Draksler ... (v celoti!)
* Tole pravzaprav ne bo predstavitev prvenca 21-letne Kaje Draksler, saj je lani že izdala CD s Katarorchestrom, je pa Akropola zagotovo njen jazzovski prvenec. Izšel je ob njenem nastopu na letošnjem Jazz festivalu Ljubljana, čeprav po zaslugi izdajatelja, založbe Goga, album v slovenskem prostoru sploh ni zaživel, ob dejstvu, da so Akropolo prejeli le izbrani novinarji, Radio Študent pa šele pred nekaj dnevi. To nam sicer dopušča nekaj distančnega časa, ki pa je bil v tem primeru odveč. Prav smešno se zdi, da pri založbi Goga niso znali in ne znajo oceniti, da imajo pri sebi izdelek, ki v vseh pogledih izstopa iz slovenske glasbene ponudbe in je nedvomno primerljiv s prvenci največjih jazzovskih mojstrov. Tako pa bo verjetno Akropola naletela na večjo pozornost šele takrat, ko bo Kaja Draksler naslednji album izdala pri založbi, ki bo vedela kako izkoristiti skladateljske, pianistične in osebnostne potenciale, ki Drakslerjevo uvrščajo v sam vrh prihajajočih imen evropskega jazza.
Akropola Quartet, ki ga je Drakslerjeva poimenovala po tem albumu, sestavljajo še trije talentirani glasbeniki, bobnar Kristijan Krajnčan, tubist Goran Krmac ter romunski kitarist George Dumitru. Vsi štirje so ali pa si bili študentje na Glasbenem konzervatoriju v Groningenu, ki je po rezultatih njegovih študentov sodeč za kakšno kategorijo ali dve boljša izbira kot Jazzovska akademija v Gradcu. Pri nastanku albuma, kot tudi na nekaterih koncertih sta sodelovala še Jure Pukl in Robert Jukič.
Kvartet Akropola je že po svojem nastavku inteligentna izbira. Kombinacija klavirja, kitare, tube in bobnov seveda ni tipična jazzovska zasedba, zato že pred samim poslušanjem povečuje zvedavost in interes poslušalca. Morda zaradi dveh gostov na Akropoli, sam kvartet še ni prišel do pravega izrazne samostojnosti, s tem pa seveda ne odrekam kvalitete in originalnosti skladb, v katerih se pojavita gosta. Še posebno je potrebno omeniti vedno lepši ton in solistično iznajdljivost Jureta Pukla. Zdi se tudi, da je Drakslerjevo ponudila nekoliko manj iz svojega razkošnega pianističnega repertoarja kot bi sicer lahko in kot nakazujejo nekatere skladbe, v katerih bi bili lahko njeni pianistični uvodi drznejši in daljši, tako pa jih vseskozi podreja skupnemu igranju kvarteta in gostov. To bi lahko pripisali mladostni zagnanosti, skladateljski vihravosti in morda tudi podzavestni prijateljski ustrežljivosti. A vendarle je potrebno poudariti, da vsaka od desetih skladb na albumu stoji trdno s svojo idejo, dinamično nadgradnjo, barvitostjo in lepoto skupnega igranja. Čeprav skladbe delujejo na prvi pogled enostavno, se v njih odkrivajo samosvoji pristopi instrumentalistov, ki so v domačem jazzovskem okolju vse prevečkrat redkost. Na Akropoli so vedno podrejeni vsebini in ne izstopajo s všečnimi instrumentalnimi vložki, ki naj bi zadovoljili povprečnega poslušalca. A tudi ta mora biti s slišanim nadvse zadovoljen, saj Drakslerjeva predvsem v mirnejših skladbah kot recimo v komadu Jing-Jang z lahkoto preliva svojo čustvenost v prelepo jazzovsko balado in zaključi album s hrepenenjem in odprtostjo za nova spoznanja. Pravzaprav je celoten album razigrano lahkoten, čeprav nikoli na površju. Namenjen je univerzalnemu ušesu, morda novi generaciji, ki bo morda z nekaj truda ujela lepoto, ki jo svet zabave ne prenese in ne ponese na svojih valovih. Ne bi bilo slabo, če bi generacija 21-letnikov in tiste, ki prihajajo za njo, v Kaji Draksler prepoznala svojo novo junakinjo.
Kaja Draksler je za Akropolo prispevala osem avtorskih sklad in še dva aranžmaja. Album sicer odpira The Child Is Created Kristijana Krajnčana, ki pa jo bomo zaradi pomanjkanja časa izpustili, prav tako kot Jukič & Pukl aka Titovo Velenje in Ugledalo je upanje oko. Za poslušanje v nocojšnji Tolpi bumov torej sedem komadov, začenši s priredbo ljudske Da ta na sarti sekala. Sledita prelepa baladna Meteora in ritmično kompleksna Olimpija. Naslednja Akropola je himnično frisellovska. Raziskujoč je Primer: Uršičeva ali filozofski žolč, Sirtaki je seveda plesen, Jing-jang pa kot rečeno zaključi Akropolo na najlepši način.
pripravil Bogdan Benigar
Komentarji
komentiraj >>