Sanjska Knjižnica: Vanja Pegan in njegov kratki roman Pisatelj, Adam in pilot

Pozna jesen je čas, ko začnemo hrepeneti po zgodnjem poletju. Novembrski kristali, ki jih v zgodnjem jutru spraskamo z vetrobranskega stekla so dokončni: frfotave srajčke, nad-popkovne majčke, kratke hlače in sandali spijo stisnjeni k zadnji steni omare in bodo tam ostali do naslednjega poletja. Še dolgih sedem mesecev. Zato je skrajni čas za volnene nogavice, kockaste deke in branje poletnih zgodb. V resnici je zima pravi letni čas za branje plažne literature – poleti je že tako ali tako dovolj vroče.

Sezimo torej po zgodbah, ki so postavljene v tople čase in obmorske kraje. Ostali bomo blizu, v današnji sanjski knjižnici zdrsnemo zgolj čez viadukt mimo Kopra v Piran. Tam se odvija roman Vanje Pegana z naslovom, ki je pravi mali seznam: Pisatelj, Adam in pilot in je leta 2006 izšel pri Mladinski knjigi v zbirki Nova slovenska knjiga.

Slovenski pisatelj Vanja Pegan je svojo pisateljsko pot začel z dvema pravljicama za otroke, prvo knjigo za odrasle, bridko humorno zbirko kratke proze Kopanje mornarjev v topli vodi pa je izdal leta 2002. Tej sta sledila dva romana, leta 2005 Čoln in leto kasneje Pisatelj, Adam in Pilot. Literarni svet vsega spisanega se tako ali drugače dotika Pirana, mesta, v katerem je avtor preživljal otroška leta in kamor se, kot pravi sam, vedno znova vrača – tako in drugače. Vendar pa s svojimi pripovedmi presega ta pri-môrski krajevni okvir in svoje junake slika na širokem ozadju, ki se razliva čez okvirje lokalnega. Morje v ozadju njegovega pisanja sicer ves čas šumi in širi nosnice s svojim slanim vonjem, kakor tudi vseskozi iz njegovih besed veje toplota, če ne kar toplina poletnih večerov na pomolu.

V kratkem romanu Pisatelj, Adam in pilot se Vanja Pegan ukvarja z različnimi nivoji resničnosti človeškega bivanja. V pri-môrski kraj postavi tri zgodbe, ki se med seboj prepletajo in nerazdružljivo zapletejo. Zgodbo pilota, ki je zaznamovan z morijo prve svetovne vojne in doživlja politični kaos ob propadu avstro-ogrske monarhije in ekspanziji fašistične ideologije. Pilotova zgodba je kot spužva napita ljubezni, ki se ne more udejanjiti, ker jo sila zgodovine potepta.

Nato je tu zgodba malega dečka Adama, ki na svoj način, skozi otroške oči, doživlja svet svojih staršev, politike, pravljic in se pogosto izgubi in zatakne med ozkimi mestnimi uličicami ali še raje med neodkritimi svetovi morskih gladin in globin.

Tretja zgodba, zgodba mladega pisatelja, poveže vse tri zgodbe v smiselno celoto. Pilot in Adam sta pisateljeva gosta: pohajkujeta ob morju in mu pripovedujeta svoje zgodbe. Dogajanje je postavljeno v Piran, v mesto, ki ga avtor podoživlja - glede na različna zgodovinska ozadja zgodb posameznih junakov - na tri različne načine in pri tem ostaja zvest zgodovinskemu kontekstu. Robovi treh zgodb in njihovih treh junakov se med seboj prelivajo, pisatelj se ne sprehaja le po mestu ob obali, po blatni potki do Fiese, na Pacug, Šentjane in v Portorož ter nazaj – sprehaja se tudi po času in z ljudmi, ki tam živijo. Takole beremo na platnici morsko modre knjižice: »Prepletenost zgodb, ki šele na koncu (pravzaprav v zadnjem stavku) knjige zazvenijo v končnem akordu, fabuliranje, ki se prepleta z občutki, čustvi, časovnimi preskoki in slutnjami, vse to zahteva bralca, ki, — če parafraziramo mladega pisatelja, glavnega junaka romana — ve, da je "razširjena resničnost" nova kvaliteta doživljanja sveta.« V tej resničnosti spi vse, kar je v njej nekoč že bilo in vse, kar nekoč še bo. Vsi prostori so stisnjeni v njej in vsi časi.

Vanja Pegan v tem besedilu spregovori o ljubezni, samoti in svobodi, ki nas ženejo visoko v zrak in globoko v morje. Ki nas žene v odkritja. Ki nas žene v življenje in v smrt.

Še tole je natisnjeno na hrbtu knjižice: »O Piranu, svojem rojstnem mestu, piše z globoko naklonjenostjo, a z grenkim priokusom:

»Mestna razsvetljava je na rivi osvetljevala dve vrsti teme. Temo, skrivnost: čudez morja, in tisto drugo temo, ki je bolščala iz zapuščenih, ugasnjenih oken hiš ob obali, degradiranih v počitniška stanovanja ljudi od nekod drugod.«

Vsa morja imajo svoje plitvine in svoje globine. Naj vam bo toplo, koder koli boste pluli.

HELOO!

HELLOO!

Helooo!

Dnevnik mladega kulturnega delavca RŠ

Dragi dnevnik!

Priskutnega Zavoda Radia Študent sem se od »Afere Jasmina« dalje dva tedna uspešno izogibal. V tem času sem kontempliral in premleval vse preštevilne bridke izkušnje, ki mi jih je prineslo garanje na omenjenem, zloveščem zavodu. Priznam, da sem se nekaj časa prav grdo smilil samemu sebi. Zavil sem se v svojo vinsko rdečo, svilnato spalno haljo,ki sem jo dobil za rojstni dan, pil sadne čaje ter skozi okno žalostno zrl na neusmiljen dež, katerega ostre kaplje so silovito tolkle po mojih polknicah. Pomislil sem na svojega zlobnega urednika Bojana, pomislil na spletkarskega Temnega Apolona, na kruto izgubljeno ljubezen Jasmino, na norega urednika politične redakcije Urha, na nasilne, zlobnjakarske špikerje ter na mogočno figuro, ki nepremično stoji za vsem tem …na glavnega urednika Zaniuka, katerega moje kulturniško oko, odkar služim na radiu, k sreči še ni ugledalo. V tem delikatnem razpoloženju sem ravno bral Hugojeve Nesrečnike, ko me je prešinilo – » nič več, ljubi moj! Ne bom popustil temu gnusnemu malodušju, tudi gospod Vasko je hvalabogu pogumno vztrajal do konca svojega mandata«, sem si dejal. In ravno, ko sem sam pri sebi obrnil to novo, zmagoslavno stran, je na vratih pozvonilo. Bil je naš stari poštar Joža, ki mi je izročil priporočeno kuverto, s katere se je bleščal pomenljivi, skorajda zlati logotip Radia Študent. S tresočimi, mrzličnimi prsti sem raztrgal kuverto in začel brati: »Spoštovani zaposleni delavec zavoda Radia Študent! Kot vsako leto se nam približujejo individualna ocenjevanja storilnosti, ki jih bom skupaj z izvršnim radijskim odborom opravljal z vsakim izmed vas. 15. Oktobra se ob 16h zglasite v mojem glavnem konferenčnem salonu. Udeležba je obvezna. Glavni urednik, gospod Zaniuk.«Kakor v kakšnem pretresljivem filmu, mi je pismu v počasnem posnetku padlo iz rok. To je že jutri!!! Sploh pa sem o teh individualnih, storilnostnih ocenjevanjih slišal skoraj toliko kot o samem glavnem uredniku in nič od tega ni bilo dobro. Pravijo, da ni redkost, da Glavni kakšnega, po svojih nečloveških proizvodnih kriterijih, neučinkovitega uslužbenca mentalno zlomi do te mere, da morajo reveža odpeljati naravnost na psihiatrično urgenco. Za Zaniukove žrtve teh individualnih ocenjevanj so v Polju bojda ustanovili prav poseben oddelek. A vendar mi drugega kot upreti se tem vražam ter se pogumno spoprijeti z novim izzivom usode, ni preostalo. Naslednji dan sem se tako uredil, se gladko obril in si nadel belo srajco, črno jakno ter čisto nove semiš čevlje, ki sem si jih kupil ravno za to priložnost. Ko sem se peljal proti radijski stavbi sem mislil na svoje preteklo življenje - kaj vse sem izkusil, s kakšno slastjo sem goltal klasike svetovne literature, s kakšno radostjo poslušal velike skladatelje, s kakšno osuplostjo gledal filme Stevena Spielberga. Vse to bo v roku slabe ure morda izginilo za vedno. Čez 10 minut sem čakal pred velikimi vrati glavnega konferenčnega salona, ko je ven prišla Zaniukova svetlolasa tajnica ter rekla: »Na vrsti ste Matjaž.« Pogumno, a skorajda zvrhano polnih gat, sem stopil naprej. Vame se je hkrati ozrlo kakih pol ducata parov oči, posedenih za dolgo mizo iz črnega marmorja. Tam je bil moj urednik Bojan, tam je bil urednik Urh, šef špikerjev Kušlan in še nekaj urednikov ostalih redakcij. Na čelu mize pa je mirno predsedovala sloka, dolga, hladna postava glavnega urednika Zaniuka. Kot afriška noč temne oči Glavnega so me počasi premerile od glave do peta. Začelo se mi je vrteti, občutek sem imel, da me želijo te temne oči hipnotizirati ali vsaj prevrtati. Zaniuk je odprl mrtvo hladna usta in začel…

Nadaljevanje, ljubi dnevnik, sledi prihodnjič!

Tvoj pretreseni kulturnik Matjaž.

Hello!

Hello!

Hello!

Pa še muzika tega jutra: