Sreda, 26. 11. 2008
BIGor
Igor Bašin- BIGor recenzira novo ploščo obujevalcev zgodnjega ameriškega hardcorea iz Toronta, zasedbe Fucked Up .... (v celoti!)
* Oznaka novodobnega glasbenega trenda indie rock je širša, kot jo predstavljajo trendseterji. Dogajanje na ustvarjalnem polju sega čez rob tega ozko profiliranega modnega stila. V zadnjem desetletju se srečujemo z revivali glasbenih osemdesetih let v najširšem pomenu. Etika, drža in filozofija delovanja in ustvarjanja, ki ima temelje v punku in godbi po njem, so v zadnjih letih dobili nov zamah in vse skupaj se vedno bolj stiska in poriva v isti kotel, v prav omenjeni indie rock. V stilsko zelo radoživem času aktualne godbe, polne slojev in podslojev, nikoli ne veš, kdaj bo kateri žanr ali podžanr udaril na površje kot najbolj vroč hit. Ne veš, kdo je nova zvezda, kaj šele kdo bo naslednja velika reč.
Priče smo pravemu kaosu in le redki glasbeni analisti ga dohajajo in imajo povsem pod nadzorom. Iz vsesplošnega crossoverja še najbolj izstopajo tisti, ki se držijo bolj ali manj definirane smeri ter nastopajo s prepričljivim patosom in deklarirno pozo. Če imajo za sabo še zvesto krdelo fanov, potem je jasno, da jim ni treba skrbeti za prodornost. V zadnjih letih so tako iz hardcorovsko zamaskirane scene izkočila imena, kot so ameriški Blood Brothers in Bronx, angleški Gallows in ne nazadnje kanadski Fucked Up, ki so že z imenom privlekli širše zanimanje glasbenih pisunov, da so se lahko ubadali z naštevanjem skupin, ki imajo v svojem imenu to kletvico.
Provokativnost Fucked Up se ne kaže zgolj skozi ime, ampak skozi samo početje tega benda iz Toronta, ki si je na začetku vzel za zgled bende, kot so angleški Crass ali nizozemski The Ex. Samoorganizirani z anarho-političnim epitetonom so na sceno poslali nepregledno serijo singlov, ki so danes že draga rariteta na e-Bayu. Hardcorovsko nabriti Fucked Up so se znašli med najbolj vročimi in izpostavljenimi neo-hardcorovskimi skupinami našega časa. Njihov sloves je zrasel na agresivnih koncertih, ki so se neštetokrat končali z uničenim inventarjem. Ob tem, da namesto uradne spletne strani raje urejajo le blog in se izogibajo običajnim potem pojavljanja v medijih, so s skupino Xiu Xiu tožili revijo Rolling Stone in tovarno cigaret Camel. To je le še podžgalo strahospoštovanje do te sedemčlanske glasbeno-politične celice.
Najava izida drugega uradnega albuma “The Chemistry of Common Life” za etablirano založbo Matador je porodila sume, da je zasedba Fucked Up prestopila mejo in izstopila iz undergrounda. Vendar bolj kot to so z umetelno zaokroženim albumom Kanadčani stopili iz ortodoksnih sfer. Ponudili so zelo razdelano glasbo in skupaj spletli ambientalne postrockovske sfere, apokaliptični posthardcorovski doom, neopsihedelične zasanjane odklone, brutalne hardcorovske izbruhe, sonične kitare. Surov in napadalen frontman, ki je po vitkosti pravo nasprotje Iggyju Popu, je s svojim hripavim kričanjem na meji pridige. Ta odmeva iz zvočnega zida, ki ga ustvarjajo trije kitaristi. Pri snemanju so se celo zatekli k nasnemavanju sedemdesetih kitar in z njimi še kako odebelili svojo soničnost. Kot mladinci Sonic Youth so se obrnili h kitarskim simfonijam Glenna Brance in iz njih povlekli dobro lekcijo za vzpostavitev zelo širokega spektra obrazcev. Iz nalaganja sloja zvoka na sloj hrupa, sloja melodije na sloj kakofonije je nastala zvočna evfonija.
Čeprav izhajajo iz hardcorovskega kotla, so Fucked Up že s predhodnimi deli segli čez dolžinske standarde pesmi. Skrb za razvoj in napetost skladb jim je prav tako pomembna kot njihova udarnost. Fucked Up so z združevanjem in prepletanjem vplivov ustvarili sonični avant-hardcorovski album ...
pripravil Igor Bašin- BIGor
Komentarji
komentiraj >>