Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Feminizem v Iranu: Nesporazumi z implantacijo (4378 bralcev)
Četrtek, 6. 11. 2008
IdaH



Današnjo posebno edicijo Sektorja Ž bomo posvetili družbenim in političnim razmeram, ki so jim podvržene iranske ženske. Na perspektivo, ki jo moramo posebej poudariti in skozi katero vas naprošamo, da gledate vse trditve, ki bodo sledile, me je opozorila kolegica kustosinja. Namreč, da Iran v trenutnih razmerah ne potrebuje toliko partikularne borbe za ženske pravice, pač pa morajo zagotoviti osnovne človekove pravice, predvsem kar se tiče osebnih svoboščin, krutega pravnega sistema, fizičnega kaznovanja.

Današnjo posebno edicijo Sektorja Ž bomo posvetili družbenim in političnim razmeram, ki so jim podvržene iranske ženske. Na perspektivo, ki jo moramo posebej poudariti in skozi katero vas naprošamo, da gledate vse trditve, ki bodo sledile, me je opozorila kolegica kustosinja. Namreč, da Iran v trenutnih razmerah ne potrebuje toliko partikularne borbe za ženske pravice, pač pa morajo zagotoviti osnovne človekove pravice, predvsem kar se tiče osebnih svoboščin, krutega pravnega sistema in fizičnega kaznovanja.

Seveda sodniki ne sekajo rok vse povprek, za vsako malo krajo, kot nas utegnejo zavajati nekatera poročila, vendar je kar se mene tiče, že eno kamenjanje ali en tepež popolnoma dovolj za preplah.

V nadaljevanju bomo govorili o aktivizmu in borbi za človekove pravice in ne o feminizmu, saj je slednje možno šele, ko bo zagotovljeno najbolj osnovno. Ženska mora najprej postati človek, zato da bi lahko bila feministka. Kar je najbolj značilno in nevarno v strogih patriarhalnih družbah, kakor je zaradi trenutne vladavine tudi Iran, je, da je v ženske vgrajen surov mehanizem samocenzure, ki jim omogoča delovanje proti samim sebi. Matere tako konstantno reproducirajo ustaljene vrednote. Včasih zaradi zunanje represije, da bi zaščitile hčerke pred nasiljem policije, včasih iz notranje morale, da bi zaščitile ženske pred moškimi, namesto da bi jim dale orodje za samoohranitev.

Najprej posvetimo en domači glasbeni izrez vsem trmastim in upornim mladim, ki jim nobena palica ne bo izbila iz glave zahteve po svobodi.

Glasbeno podlago izpod peres besnih ženskih reperk, bomo posvetili dvema reperjema, ki naj bi ju avgusta letos obsodili na smrt z obešenjem, zaradi politično spornih besedil. Na žalost na internetu nisem uspela najti dokaza o sodbi in imen obeh mladcev. To tudi ni čudno, saj je bilo baje po poročilu Amnesty International avgusta usmrčenih 29 ljudi, od katerih je bilo javno objavljenih zgolj 10 imen.

Rap glasba je vse bolj vplivna pri iranski mladini, ki tvori 70 odstotkov prebivalstva, saj je baby-boom udaril Iran v osemdesetih v osem letni vojni z Irakom. Družbeni problemi, vključno z nezaposlenostjo, zlorabo drog in inflacijo so do neke mere tudi rezultat tega demografskega neravnovesja. Po drugi strani pa so rap glasba in druge oblike umetniškega izraza indikatorji družbenih svoboščin, katerih meje ta mlada generacija neprestano poriva naprej.

Relativne družbene otoplitve v času predsednika Khatamija se v obdobju Ahmadinejada [ahmdineđada], ki traja od leta 2005, zelo pospešeno ohlajujejo. To se pozna tudi na glasbi in prepovedi obscene, zahodnjaške rap glasbe, ki po uradni interpretaciji škodi družbeni morali. Mohammad Dashtgoli iz Ministrstva za kulturo in islamistično vodenje je konec lanskega leta uvedel popolno prepoved rap glasbe. Tako se je tudi rap pridružil dolgemu seznamu prepovedane glasbe, ki cveti na črnem trgu. Med drugim so najbolj vroči ploščki ravno posnetki ženskih solistk, saj je ženski solo vokal obtožen zavajanju javne morale. Torej, na vseh nivojih iranske družbe se dogaja lov na čarovnice, o čemer pojejo tudi anonimne avtorice komada Call for Freedom.









Čemu se jezne najstnice upirajo v tem komadu? Mogoče se zdi banalno, ampak komad govori o najbolj vseprisotnem načinu kontrole, ki so mu ženske podvržene v vsakodnevnem življenju. Heđab oziroma spodobna islamska oblačila predpisuje zakrivanje kože za ženske in več kot obvezno pokrivanje las v javnosti. Vrhovni vodja je heđab imenoval zaščito za žensk pred nespodobnimi pogledi. Vendar pa je žensko podredil nekemu popolnoma arbitrarnemu nespodobnemu pogledu, v obliki moralne policije, ki lahko na vsakem koraku, ne le ošteje ali denarno kaznuje ženske, ki se ne podrejajo oblačilnim kodeksom, ampak jih lahko brez posebne razlage aretira in fizično kaznuje. Veliki brat moralne policije, ki parodira po ulicah v temno zelenih uniformah je grožnja, ki se jo svobodno misleče ženske nikakor ne morejo navaditi, niti po tridesetih letih, niti po stotih.

Zastavlja se vprašanje, zakaj se ženske ne uprejo in kako to, da je bilo tovrstno zakonodajo marca leta 1979 sploh možno implantirati v družbo, če vemo da so Iranke že od leta 1907 aktivne borke za človekove pravice, da so prve ženske imele možnost vpisa v univerzo že leta 1936, da trenutno tvorijo več kot 60 odstotkov vsega študentaraja, da imajo od petnajstega leta volilno pravico in tako naprej.

Vsekakor ima pri prvotni uvedbi obveznega heđaba prste vmes tudi svojeglava odločitev Shaha Reza Pahlavija, ki je v šestdesetih prepovedal nošnjo heđaba, kar je v veliki meri razžalilo religiozna čustva številnih družin. In patriarhalne družinske vrednote se v Iranu vedno igrale pomembno vlogo na političnem igrišču, kljub temu da je bila v času islamistične revolucije komunistična partija pomemben igralec.

Recimo bobu bob. Islamistična diktatura je vero zgolj utilizirala za svoje namene. Iskanje racionalnih razlogov za implantacijo širiadskega prava, bi bilo popolnoma brezpredmetno, saj gre v trenutni fazi, tako kot pri vsaki diktaturi, zgolj še za denar, moč in kontrolo, pri čemer so ženske vedno pripravna boksarska vreča.

Čez represijo islamističnih mul, ki ljudem kratijo možnost do samoodločbe glede najbolj preprostih življenjskih odločitev kot so oblačila, se pritožujejo domala vsi prebivalci Irana. Od bogatunov na severu Teherana, katerih hčerke nosijo okrasen šal, do taksistov v Isfahanu, katerih hčerke nosijo črn čador. Ne, ne želimo preveč napihniti nekega banalnega problema z modo, vendar želimo ilustrirati iracionalnost oblastnikov, ki se ukvarjajo z oblačili, ki jih ima njihova mladina, medtem ko jih je več kot pol nezaposlenih, grozljivo visok procent na metanfetaminih, heroinu in bog've'čem, narašča število zlorabljenih deklic, ki jih lastni starši prodajajo v prostitucijo, zato da si lahko priskrbijo naslednji šus in tako naprej.

Nasilje nad ženskami je v Iranu institucionalizirano. Združeni narodi so na najvišji ravni več kot 50-krat obsodili Iran kršenja človekovih pravic, neštetokrat so na kršitve opozarjali pri Amnesty International, pri čemer je poleg fizičnega kaznovanja najhujši problem trgovanje z ljudmi, pri katerem naj bi po nekaterih podatkih bili vpleteni posredno ali neposredno tudi kleriki, ki so tako zaskrbljeni nad javno moralo naroda.

Iranke se nahajajo v zelo nezavidljivem položaju, saj so po večini zaradi programa proti nepismenosti zelo dobro opismenjene in visoko izobražene, po drugi strani pa imajo v pravnem redu popolnoma podrejen položaj, saj se pri pričanju proti hudodelcem še vedno štejeta dva ženska pričanja za enega moškega, kar drastično zmanjša možnosti pri tožbah proti spolnim in drugim fizičnim zlorabam.

Kar je še več, slednje niti ne more postati predmet sodne obravnave, saj ima moški sorodnik, predvsem oče ali brat popolno pravico do fizičnega kaznovanja. Poslušajmo rap štikl Shekaste Naleh ene izmed žrtev trgovanja z ljudmi, ki jo je v svoje zavetje vzela nevladna organizacija Omid e Mehr – Center za dekleta v Teheranu, ki poskuša zaščititi in integrirati v družbo žrtve spolnih zlorab.

Deklice od devetega leta starosti so po širiatskem pravu razumljena kot ženske, ki morajo začeti spoštovati heđab, se držati posta v ramazanu in tako naprej. Pogosto starši – heroinski odvisniki prodajajo celo tako mlade deklice, ki ostanejo socialno za vedno paralizirane. Kar je še huje, določeno obliko prostitucije dopušča tudi širiatski pravni red, po katerem je možno skleniti začasno zakonsko zvezo celo za pol ure. Očitno prostitucijo pogosto prijavijo oblastnikom zaskrbljeni sosedje, kar pa za deklice le poslabša stanje, saj jih brez ustrezne odvetniške zaščite čaka obsodba za nemoralna dejanja. Saj veste: »je že sama hotela!« O problemu trgovanja z ljudmi bo govoril tudi film Finding Home v režiji Hamida Rahmaniana in Melisse Hibbard, ki si ga bo mogoče ogledati v festivalskih terminih od letošnje jeseni.

8. marca letos so številne aktivistke spontano zagnale tako imenovano gibanje za »En milijon podpisov«, s katerim naj bi spodbudile ustavne spremembe in pospešile prizadevanje za egalitarnost med spoloma v pravnem redu. Aktivistke kot so Mahboobeh Abasgholizadeh, ki so jo kasneje aretirali in držali v samici več kot devetdeset dni so zahtevale odpravo diskriminatornih zakonov proti ženskam. Kampanija za milijon podpisov je sledila dvema pomembnima civilnima iniciativama, ki sta razgrela voljo do upora.

Prvo je bilo študentsko gibanje leta 2004, ko so študentje v Teherenu in po drugih večjih mestih protestirali za enakopravno pravico do zdravja, do materialnega zavarovanje, ter proti nekaterim ukrepom, ki hromijo nemoteno intelektualno zorenje, kot je prisotnost oborožene policije na fakultetah.

Druga pomembna civilna iniciativa so bile mirne demonstracije z istim namenom odprave diskriminatornih zakonov, ki so se zgodile na enem od glavnih trgov Haft e Tir v centru Teherana. Javno zbiranje in protesti sicer pravno niso prepovedani, vendar so kljub temu udeleženke protesta aretirali in preganjali.

Peticijo za spremembo ustave so podpisale aktivistke za pravice žensk, organizacije za podporo človekovih pravic, univerzitetni in raziskovalni centri, nevladne organizacije in mnoge posameznice in posamezniki. Vendar pa me je kolegica Simin opozorila, da moramo to optimistično peticijo gledati v realistični luči, saj mnogo podpisanih v svojem zasebnem življenju dejansko ne izvaja vzgoje in drugih praks povezanih z enakopravnostjo spolov. Taki vzgojitelji na primer ne vidijo nič kontradiktornega v tem, da plačujejo hčerkam plastične operacije, da so videti kot otekle žabe, medtem ko zahtevajo od njih devištvo do poroke, policijsko uro ob desetih zvečer in univerzitetno izobrazbo. Kljub temu pa smo lahko zelo optimistične, saj tako razširjenega gibanja v kali nikoli ne bo več možno zatreti.

Da je temu tako, nam lahko potrdi že preprosto dejstvo, da so bile ženske pomemben člen pri uspehu tako imenovane parlamentarne revolucije v obdobju Qujar leta 1907. Takrat so se v Iranu zbudile neodvisno od sufražetk prve aktivistk, ki so zagovarjale enakovredno izobrazbo in participacijo žensk v javnosti.

Že v tem zgodnjem obdobju pa so imele velike probleme z lisjaki mulami, ki gojijo ženskomrstvo za katero lahko rečemo, da je v današnjem času postalo eno glavnih steberov klerikalnega nadzora nad ljudstvom. Ker so mule religijo popolnoma utilizirale, so se zamerili celo vernikom, ki so mnenja, da so mule uničili islam. Zato tudi ni čudno, da se poskušajo oklepati oblasti celo s tako paranoičnimi posegi, kot je na primer napoved vojne Izraelu.

Kot zanimivost naj povemo, da se javno deklarirajo za feministke le aktivistke in borke za pravice žensk izven Irana. Temu po eni strani botruje strog nadzor izražanja družbenih vrednot, ki se razlikujejo od islamskih, v javnosti, po drugi strani pa govori o fenomenu, ki ga lahko povežemo s postkolonialnimi in orientalističnimi študijami. Gre namreč za to, da koncepta zahodnega feminizma, ki je prilagojen na zahodno razumevanje svoboščin, ne moremo preprosto prenesti v Iran. Iranske ženske se spopadajo s konkretnimi problemi, ki so v polju osnovnih človekovih svoboščin in poudarjanje feminističnih prepričanj ali javno deklarirana teoretična navezava na zahod bi jih pri tem boju utegnil ovirati. Aktivistke se morajo v celoti posvetiti specifičnim razmeram na domačih tleh, zato da ne bi izzvale kontra reakcije, kot jo je na primer Shahova prisilna prepoved heđaba. Ta problem je torej tako stvar konceptov kot stvar poimenovanja.

Nazadnje se na kratko posvetimo še vprašanju, ki se mu na primer zahodne feministke ne posvečajo prav pogosto, za iranske ženske, pa ga je po mojih skromnih izkušnjah, več kot potrebno osvetliti. To je vprašanje pravice od svobodnega fizičnega gibanja, vprašanje športa. V poročilu iz pekinških olimpijskih igr lahko preberemo, da so se jih je udeležile le tri iranske športnice: strelka Najmeh Abtin, tekvandoistka Sara Khoshjamal Fekri in veslačica Homa Hosseini.

Seveda so morale pri gibanju upoštevati heđab z ruto in vso potrebno opremo, sicer bi jih nemudoma diskvalificirali iz tima. Mene pa bolj zanima vernakularna športna kultura, ki je predvsem za ženski del prebivalstva zreducirana na minimum. Ženske v javnosti ne smejo teči ali kolesariti, lahko sicer planinarijo, vendar je slednje v dolgem heđabu strašno štorasto. Potem se pa še vprašamo zakaj se mlada ženska zagrnjena v čador giba kot betežna starka?

Naslednja oddaja Sektorja Ž bo spuščena v eter v soboto 25. oktobra, pred tem pa bomo v posebnem terminu predvajale še intervju z Mario Perez, ki je (bo) v okviru Mesta žensk imela predavanje o kiberfeminizmu, ki smo ga tokrat obravnavali tudi v luči iz senčne strani gorovja Alborz.

Posebno izdajo Sektorja Ž je pripravila Ida Hiršenfelder, tehnično jo je obdelal Božo, brala pa sta Špela in Tomaž.



Komentarji
komentiraj >>