Razstava Petra Koglerja v MUMOK-u

(Miha Colner)

Trenutna ponudba razstav na bližnjem Dunaju je pravi raj za ljubitelje in spremljevalce raznovrstnih umetniških zvrsti in praks. Poleg mesec in pol trajajočega projekta Monat der Fotografie, ki se razteza po osemdesetih razstaviščih v mestu in tako nekako izgublja svojo osredotočenost, mestna razstavišča ponujajo še marsikaj. Različne javne institucije z velikimi produkcijskimi finančnimi vložki prirejajo razstave, ki jih zaradi ubožnosti kulturnega proračuna onkraj nekdanje železne zavese še nekaj časa ne bomo ugledali.

Museums-quartir je osrednji prostor žive umetnosti v mestu, prostor, ki ga prebivalci in obiskovalci Dunaja uporabljajo za oglede premnogih odličnih razstav mednarodnih razsežnosti ter brezskrbno druženje na ploščadi tega arhitekturnega bisera velike funkcionalne vrednosti. Ljubljanski župan sanja o podobnem centru v prestolnici podalpske deželice, ki naj bi se raztezala med Rogom in novim, muzejskim delom Metelkove. Na žalost je elitnost slovenskih oblastnikov in kulturnih delavcev presegla vse meje. Zgornji, žurerski oziroma živi del Metelkove je nasilno pregrajen in ločen od spodnjega, muzejskega dela, namenjenega obiskovalcem kulturnih prireditev. Prav to pa je glavni nesporazum v razumevanju koncepta delovanja Museums-quartirja.

Ta združuje staro in mlado, aristokrate in alternativce, bogate in revne, tiste ki se želijo plačati kavo v dragem lokalu in tistim, ki praznijo pločevinke piva v neposredni bližini na posebej pripravljenih instalacijah, namenjenih za sedenje, ležanje, skratka uživanje. Javni prostor Museums-quartirja vsaj na prvi pogled deluje svobodno, ne-restriktivno in ne-elitistično, skratka pluralno. Na drugi strani ljubljanski muzejski del Metelkove kaže žalostno podobo na pol dograjene prazne ploščadi brez obiskovalcev, medtem ko se na drugi strani neprehodne ograde odvija živahna produkcija na različnih nivojih. Ta je umaknjena iz dometa oči domače intelektualne in kulturniške elite, ki številčno ne pomeni večje mase, saj o tem pričajo prazni muzejski in galerijski prostori v mestu.

V muzeju moderne in sodobne umetnosti na Dunaju je od konca oktobra na ogled velika pregledna razstava Petra Koglerja, umetnika iz Avstrije, ki velja za enega pionirjev medijske umetnosti ter uporabe računalnikov v kontekstu umetnosti. Rojen leta 1959 je konec sedemdesetih let začel svojo specifično bleščečo kariero, ki ga je pripeljala do današnjega statusa enega najbolj prepoznavnih in priznanih umetnikov tega področja. Njegova posebna in na visoki tehnologiji temelječa estetika je bila prepoznana tudi v širšem mednarodnem prostoru. Kogler si je ustvaril renome s pojavljanjem na beneškem bienalu leta 1986 in dvakratnim sodelovanjem na prestižni Documenti v Kasslu.

Peter Kogler je v začetku osemdesetih začel uporabljati računalniško tehnologijo za ustvarjanje instalacij in slik, s čemer je krenil v nasprotno smer slikarskemu perfekcionizmu tedaj trendovskega gibanja Neue Wilden. Predstavljanje svojih veliko formatnih del je selil iz galerijskih prostorov v javni prostor. Javni ali muzejski prostor je spreminjal v tako imenovane virtualne labirinte, ki se spogledujejo z visoko tehnološko, znanstveno fantastično estetiko sodobnega sveta.

Umetniška produkcija Petra Koglerja, ki je postavljena na ogled v dunajskem MUMOK-u, izkazuje ustvarjalna hotenja v smeri povezovanja najnovejše tehnologije in umetnosti, ki je v zadnjih letih postala povsem klišejska praksa znotraj polja sodobnih umetnosti. Na sodobnih festivalih in manifestacijah, ki predstavljajo tovrstne pristope, se avtorji pre-mnogokrat ujamejo v past izključne fascinacije nad možnostmi novih medijev. Pri tem pa vse prevečkrat umanjka tista težko opredeljiva avtorska poetika, ki tovrstne tehnološko podprte projekte in objekte postavlja v kontekst umetniških del in jih loči od izključno proto znanstvenega raziskovanja možnosti medija. Nam bližnji festival Ars Electronica se je v tem kontekstu zlasti v zadnjih letih izkazal za dokaj problematičnega, saj velik del ponudbe predstavlja sejem tako imenovane zabavne elektronike.

Peter Kogler se v tem pogledu povsem odmika od tega, saj je njegova umetniška produkcija vselej uspešna simbioza forme in vsebine, poigravanja z medijem in umeščanja projektov v premišljene konceptualno zastavljene okvire. Razstava v MUMOK-u je retrospektivne narave, saj prikazuje okoli sto avtorskih projektov, ki so nastali izpod rok Koglerja med leti 1979 in 2008. Meje med njimi so nekako zabrisane. Umetnik, ki je aktivno sodeloval tudi pri trenutni predstavitvi, je uspel ustvariti enoten ambient, ki predrugači celostno prostornino tega sodobnega arhitekturnega bisera.

Peter Kogler je uspel ohraniti kontinuiteto predstavljanja v javnem prostoru in na fasadi črne kocke muzeja ustvaril projekcijo podgane, ki prestrašeno bega po površini neizmerno velikega ekrana – pročelja. Tako imenovane virtualne podgane so povzete iz repetitivnih motivov avtorjeve zgodnje kariere, ki upodabljajo te veličastne pošasti neverjetnih dimenzij in opozarjajo na kontradikcije realnosti v virtualni, informacijski predelavi.

Po besedah avtorja so pričujoče podgane manipulacija na eni ter kreativna subverzija na drugi strani. Tako poudarjajo širši spekter potencialnih rezultatov komunikacije, ki jo vselej kontrolira medijska tehnologija, ki je bila pripisana kot brezciljen namenski simbol v obliki podgane.

Kogler je poleg zunanje instalacije, ki služi kot veliki gibljivi jumbo plakat v dobro promocije dogodka, največ napora in preciznega znanja vložil v vhodno monumentalno video instalacijo oziroma animacijo. Pregrajeni in popolnoma predrugačeni spodnji prostori MUMOK-a so se prelevili v izjemno brezčasno, nadrealno zvočno in slikovno projekcijo, katere osnova so preproste linije. Ob bobnečemu zvoku se urejene linije, postavljene v pravilne mreže, začnejo spreminjati in pridobivati povsem amorfne oblike, vse do popolnega razpada prvotne mrežnice. V tem pogledu avtor ponuja mnogoznačne interpretacije, ki se lahko zlahka navežejo na specifiko trenutnega časa, ko se ob nepredvidljivih momentih zgodovine urejeni sistemi spreminjajo v popolno nekontrolirano anarhijo. Slednja tako v realnosti kot v kontekstu instalacije dobiva priokus nesigurnosti in strašljivosti.

Retrospektivni del razstave prav tako ne daje vselej slutnje o starosti predstavljenih del, saj so le ta nekako brezčasna. Celostne tapete z motivi insektov in človeških možganov se postavljajo v dialog z dokumentacijo in projekcijami starejših del, kjer je moč opaziti nihanja v avtorjevi karieri, od popolnega subtilnega minimalizma, do ogromnih projektov, ki presegajo prostornine razstavišč.

Peter Kogler se v svojih digitalnih slikah spogleduje z modernističnim slikarstvom, v video instalacijah pa s klasikami zgodnjega filma. Njegovi mnogokrat ponavljajoči se osnovni motivi simbolizirajo odnose med naravo in tehnologijo, realnostjo in virtualnostjo. Večino tehnoloških elementov je namreč v različnih oblikah moč najti prav v naravi, česar se umetnik prav dobro zaveda. Razstava Petra Koglerja je v dunajskem MUMOK-u odprta vse do konca januarja in pomeni dober vpogled v pionirska dela tako imenovane visoko tehnološke umetnosti.

***

Nagrada Igorja Zabela

(Sebastjan Leban)

V petek je bila v Cankarjevem domu prvič podeljena nagrada Igorja Zabela za kulturo in teorijo, ki se za izjemne dosežke podeljuje skupinam in posameznikom na področju kulturne dejavnosti na območju Srednje in Jugovzhodne Evrope. Letošnji nagrajenec je kuratorska skupina WHW iz Zagreba, ki jo sestavljajo Ivet Æurlin, Ana Dević, Nataša Ilić in Sabina Sabolović. Poleg glavne nagrade v vrednosti 40.000 evrov so bile podeljene še tri delovne štipendije v višini 12.000 evrov. Med prejemniki te so bili jezikoslovec Fouad Asfour, ki živi in dela na Dunaju in Johannesburgu, kritik in kurator Erden Kosova, ki živi in dela v Istanbulu, in Prelom Kolektiv iz Beograda.

Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo so februarja 2008 ustanovili Mateja Kos Zabel, Bojan Zabel in fundacija Erste. Poleg predstavitve in promocije nagrade je eden izmed glavnih namenov društva oživitev in ohranjanje zapuščine Igorja Zabela. Društvo želi poudariti pomen in vpliv njegovega dela, pospešiti izmenjavo znanja in mreženja v sodobni vizualni umetnosti in kulturi ter okrepiti kulturni dialog v Srednji in Jugovzhodni Evropi ter drugod v svetu.

Nagrado podeljuje fundacija Erste, ki je v slovenskem prostoru dokaj poznana, saj poleg umetniške zbirke Kontakt in nagrade za družbeno integracijo podpira umetniške, teoretske in druge projekte prav na področju srednje in jugovzhodne Evrope. Nagrada Igorja Zabela se tako pridružuje omenjenim iniciativam in podporam fundacije Erste in bo v prihodnje nedvomno pridobila na mednarodnem ugledu, pomembnosti in prepoznavnosti. Tukaj se seveda ne moremo izogniti razmisleku o interesu slovenske nacionalne kulturne politike. Ta že od vedno ostaja zaprta v konzervativno interpretacijo umetnosti in kulture, ki je posledično vezana na politiko pavperizacije sodobne umetnosti.

Strategija pavperizacije temelji na tem, da se določene monopolne strukture podpirajo in subvencionirajo z namenom nadziranja posameznih segmentov v prostoru. To velja tako za kulturo kot za vsa druga področja. Način in strategija distribuiranja denarja omogočata nadzor nad kulturno produkcijo na eni strani in vzdrževanje želene kulturne politike na drugi.

Več kot očitno je, da je nagrada Igorja Zabela za mednarodni prostor relevantna, saj je v nasprotnem primeru ne bi podpirala fundacija Erste. Drugo vprašanje je, ali je tako pomembna tudi v Sloveniji? Ko se začnemo spraševati o tovrstnih problematikah, ne moremo mimo vprašanja nacionalnega kulturnega interesa. Ta se neposredno vzpostavlja s pisanjem Nacionalnega kulturnega programa, ki je praviloma konzervativno naravnan, naklonjen tradicionalnim umetniškim praksam in diskriminatoren do vsega, kar nosi oznako sodobnost.

Zato ne čudi, da smo v posmeh vsej Evropi, saj smo skoraj edina država na območju Srednje in Jugovzhodne Evrope, ki še nima muzeja sodobne umetnosti. Mala deželica na sončni strani Alp, ki se ponaša, da je med prvimi novimi članicami vstopila v Evropski imperij, ni pa sposobna konceptualizirati današnje realnosti kot sodobne v vseh svojih plasteh.

Nihče iz dosedanjih vladnih garnitur se očitno ne meni za to, da nobeno slovensko podjetje, banka ali fundacija ne podpira omenjene nagrade oziroma spodbuja takih iniciativ na področju sodobne umetnosti. Ponavljajoče se fraze o državnem ponosu in o prioritetah, ki jih moramo kot država zagovarjati in uresničevati, da ohranimo ugled v svetu, veljajo izključno za konzervativno kulturno politiko, ki kulturo vrednoti zgolj in samo na podlagi estetskega valorizacijskega sistema.

Pa vendar, ali je ta fiktivna podoba kulturnega nivoja slovenskega naroda res tako ugledna zunaj slovenskih meja?

Kot se je pokazalo v primeru nagrade Igorja Zabela, temu ni tako. Nagrado financira tuja fundacija, kar je očitno odličen pokazatelj, da nihče v slovenskem prostoru tega ni zmožen, kakor je tudi očitno, da so pisci in snovalci Nacionalnega programa za kulturo 2008-2011 ponovno skrbno načrtovali izključitev sodobne umetniške produkcije iz večjih investicij, ki jih podpira država.

A vrnimo se k nagradi. Kuratorski kolektiv WHW je bil ustanovljen leta 1999 v Zagrebu. Delo kolektiva je usmerjeno predvsem v analizo družbeno relevantnih vprašanj, ki jih kolektiv analizira skozi prizmo umetnosti, teorije in medijev ter ob tem ustvarja platformo, ki služi kot model za izgradnjo in izmenjavo znanja med različnimi kulturnimi organizacijami. Kaj, kako in za koga, ki izhaja iz prevoda what, how and for whom se nanaša na tri osnovne parametre vsake ekonomske organizacije, ki v skrbi za profit ravno skozi ta tri vprašanja plete svojo strategijo uspeha.

Kaj, kako in za koga! Pravzaprav bi lahko dejali, da se prav v teh treh vprašanjih manifestira strategija tržne ekonomije, ki je prek globalizacije bistveno zaznamovala našo realnost. Na tovrstni fenomen je potrebno gledati kot na premišljeno strategijo sistema, ki s potrošniškim diktatom vpeljuje logiko porabe in proizvodnje kapitala v neskončnem krogu razporejanja dobrin.

Prek uporabe triadne zveze kaj, kako in za koga skupina WHW intervenira v polje družbeno uprizorjenih potreb, ki jih skozi različne vzvode vzpostavlja sistem. Skupina tako prevzema strategijo sistema in ga z uporabo njemu lastnega jezika razgalja ter znotraj njega ustvarja polje za nadaljnjo analizo. Pri tem se poslužuje umetniškega sistema, ki je več kot pomemben, saj se prav znotraj njega hiperkomodifikacija manifestira v vsej svoji surovi realnosti.

Zato je dovolj dober razlog, da so članice skupine WHW ta tri vprašanja, ki so bila obenem naslov prvega njihovega projekta, posvečenega 150 obletnici komunističnega manifesta in predstavljenega leta 2000 v Zagrebu, uporabile kot vodilo in ime skupine.

Skupina WHW bo kurirala 11. Istanbulski bienale, ki se bo odvijal med 12. septembrom in 8. novembrom 2009 v Turčiji. Naslov bienala je What Keeps Mankind Alive?, ki je povzet iz zaključne pesmi drugega akta Brechtove Opere za tri groše. Glavni koncept bienala je vzpostavitev izhodiščne platforme, ki bo omogočala preizpraševanje o ekonomskih in socialnih ukrepih, ki so v današnjem svetu nujni.

Lahko se nadejamo, da bo zgoraj omenjena platforma izpostavila in vizualizirala vse večjo zaostrovanje življenjskih razmer, povečanje socialnih razlik, kršenje in omejevanje človekovih pravic, uvajanje strogih nadzornih režimov ter socialno diskriminacijo, ki jih načrtno izvaja neoliberalna hegemonija.

Nagrada Igorja Zabela za kulturo in teorijo je doživela svoj epilog s slavnostno podelitvijo nagrade v avli Cankarjevega doma. In kaj ostaja?

Ob tej priložnosti je izšla knjiga Continuing Dialogues A tibute to Igor Zabel, v kateri so objavljeni izbrani teksti in umetniške pozicije. Kot navajajo urednice knjige Christa Benzer, Christine Bohler in Christiane Erharte je namen knjige nadaljevati diskurz in teoretične analize, ki jih je na tem področju začel Igor Zabel.

V knjigi najdemo že poznana imena iz slovenske in mednarodne scene, ki so bila tako ali drugače povezana z Igorjem Zabelom. Gre za memorial Igorju Zabelu. Čeprav naj bi po besedah urednic to ne bil namen knjige, se tega občutka ob njenem prebiranju nikakor ne moremo otresti. Vsi teksti tako ali drugače vzpostavljajo neko afektivno navezo do preminulega kuratorja in teoretika.

Ob vsem povedanem se poraja vrsta pomislekov. Prvi je ta, da med izbranimi nagrajenci ni nobenega slovenskega umetnika, teoretika, kuratorja ali kritika, kar nas seveda vodi k vprašanju, kje se ti sploh nahajajo in zakaj ni nihče izmed njih dovolj sposoben ali relevanten, da bi bil prejemnik ene izmed omenjenih nagrad. Kje se potemtakem nahaja sodobna slovenska produkcija mlajše generacije, če jo svet ne valorizira kot zanj pomembno? Kot, da bi slovenska umetnost, kritika in teorija zamrznila s smrtjo Igorja Zabela.

Dodaten problem, ki ga lahko zasledimo v knjigi je ta, da so vsi predstavljeni umetniki, teoretiki, kritiki in kuratorji že uveljavljena imena znotraj umetniškega sistema, in da znotraj knjige ne najdemo nobene pozicije mlajše generacije. Tako v knjigi manjkajo nove paradigme, teorije in pozicije, s katerimi bi knjiga lahko postala relevantna tako za produkcijo sodobne teorije, kritike in nenazadnje umetnosti.

Glede na to, da bodo sledile nadaljnje edicije nagrade Igor Zabel za kulturo in teorijo, pa se seveda lahko nadejamo, da se tovrstne publikacije v prihodnjih letih ne bodo ponavljale in da je tokratni memorial res samo poklon, ki si ga je Igor Zabel vsekakor zaslužil.

***

Luka Prinčič: intervju

(Ida Hiršenfelder)

Med 13. in 21. novembrom je v galeriji Škuc imel samostojno razstavo z naslovom Razprti prostori, senzibilna silnost zvočni in vizualni umetnik Luka Prinčič. Razstava, ki jo je vse dni trajanja ob večernih urah spremljal avtorjev vztrajnostni performans, v katerem je z več urnim bobnanjem spreminjal video sliko in lastno psihofizično stanje, je večplastna in dokaj zahtevna za branje. Zato smo se skozi razstavo post festum sprehodili v pogovoru z umetnikom.