Maruša Bertoncelj aka Sensi recenzira nastop kalifornijskih reggaejašev Aggrolites v Gala Hali na Metelkovi ... (v celoti!)
Aggrolites, 25. 11. '08; Gala Hala- Metelkova mesto, Ljubljana
* Predvčerajšnjim so kalifornijsko energijo v slovensko prestolnico prinesli The Aggrolites iz Los Angelesa, ki so se v naši deželici ustavili prvič. Sicer pa so že stari znanci Evrope – nenazadnje tudi zato, ker so v šestih letih, kar obstajajo, večinoma na turnejah. To se jim zelo pozna – pa ne v utrujenosti, temveč v formi, ki so jo dokazali tudi v Gala hali.
The Aggrolites igrajo t.i. »dirty reggae«, reggae, »umazan« z energijo punka, rockabilliyja oz. psychobilliyja ter seveda »rude-boy« & skinhead ska-ja, čeprav ta mešanica energije ni toliko slišna kot vidna. Kratko postrižena in v črne srajčke oblečena peterica namreč še najbolj spominja na kakšno ne ravno prijazno klubsko varnostno službo in ji je toplino, ki jo sicer dajejo od sebe skozi inštrumente, kar težko pripisati. Če ste reggaejaš, torej. Ska-punk publika, ki je bila tudi prisotna, s tovrstnimi občutki najbrž nima opravka.
Aggrolites pa so zato po zvoku zelo blizu koreninam zgodnjega reggaeja, rock-steadyja in ska-ja – brez trobilske sekcije. V postavi: dve kitari, bas, orgle in bobni, zvenijo kot prepričljiv jamajški session band s konca 60.-ih let. Vpliv soula in motown zvoka je bil takrat v jamajški popularni godbi še zelo prisoten in Aggrolitesom to uspe tudi v živo zelo dobro pričarati, ne samo inštrumentalno, temveč tudi vokalno. Vokalistu – frontmanu, kitaristu in po drži bolj psychobillyju kot soulovskemu pevcu - glasovno povsem uspeva zadostiti profilu glasbe, ki je torej topla, sladka in »z veliko duše«.
Zasedba je tudi zelo komunikativna. Skoraj ves, uro in pol – z bisom vred - dolg koncert je izdatno komuncirala in vključevala publiko. Ta je, srednještevilna, a zelo dobro razpoložena, kar naprej »morala« pripevati, tuliti, živžgati, parkrat pa se celo pridružiti nastopajočim na odru. Avtorica teh besed priznava, da je kljub komunikativnosti banda in razpoloženosti publike vendarle potrebovala kar nekaj časa in – roko na srce – dva pira, da je koncert res lahko absorbirala. Prav zaradi takšnega kontrasta, ki ga res ni vajena. Nekako ji vseskozi ni klapalo to, kar vidi, s tem, kar sliši. Izjema je bilo gledanje klaviaturista, ki je na orglah v Jerry Lee Lewisovski maniri z rokami po tipkah uganjal norčije, ki bi »klapale« tudi, če jih ne bi slišala.
Kljub temu pa bi vse, kar so Aggrolites preigravali pretekli torek (in kar tudi sicer preigravajo), načeloma moralo zadovoljiti vsakega »pravega« ljubitelja reggaeja – če že ska-panksi s tem nimajo težav. Nostalgija, ki je ne skrivajo, na koncertu pa še bolj poudarijo, je namreč tista, ki je pri njih zelo očitna in ima moč zbliževanja različnih sorodnih zvrsti in podzvrsti ter ljubiteljev le-teh. Poklon velikanom, kot so Toots And The Maytals, The Uppsetters, Prince Buster, Coxonne Dodd, The Skatalites itd., je čutiti v vsaki pori njihove glasbe, le da pač te pore prihajajo iz L.A.-ja, da z jamajško kulturo in rastafarijanstvom nimajo nobene veze in da pripadajo glasbenikom, ki se sicer veliko bratijo z ameriško ska-punk sceno.
Na koncertu Aggrolites se je z dirty reggaejem z zanimanjem popacala Sensi
Komentarji
komentiraj >>