Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Zgodnja dela Nuše in Sreča Dragana in njegove besede za okras (4261 bralcev)
Petek, 28. 11. 2008
IdaH



V galeriji P 74 se je minuli torek odprla razstava z naslovom Zgodnja dela, Srečo Dragan. S tem so mišljena video dela, ki sta jih do leta 1988 ustvarjala skupaj z Nušo Dragan in si zato enakovredno delita avtorstvo. Avtorski prispevek k razstavi je smešna zdizajnirana kontekstualizacija danih del, nekaterih zgodnjih v skupnem avtorstvu in nekaterih kasnejših, ki jih je Dragan naredil sam.
V galeriji P74 se je minuli torek odprla razstava z naslovom Zgodnja dela, Srečo Dragan. S tem so mišljena video dela, ki sta jih do leta 1988 ustvarjala skupaj z Nušo Dragan, s katero si enakovredno delita avtorstvo teh zgodnjih del. Avtorski prispevek k razstavi pa napoveduje zanimivo in obsežno, a relevantno ter precej neznano produkcijo avtorja, ki je postavljena v kontekst zgodovine medijske umetnosti v Sloveniji. Ta visoki cilj naj bi dosegli s smešnimi in popolnoma nerazumljivimi konceptualnimi tablami, ki bi sodile prej v načrtovanje kakega arhitekturnega ali dizajnerskega studia. Ne morem pa reči, da služijo berljivosti video del v kontekstu zgodovine.

Prav tako ne moremo trditi, da so zgodnja dela Nuše in Sreča Dragana ravno neznana, saj se omenjajo vedno in povsod, kjer je govora o začetkih videa na območju Slovenije ali takratne Jugoslavije. Prvo video delo sta avtorja namreč naredila na območju bivše države. Ne nazadnje sta bila kot samostojna avtorja in kot tandem vključena v obsežno raziskavo Videodokument, ki jo je uredila Barbara Borčić v okviru Zavoda SCCA, pri raziskavi pa je tesno sodeloval tudi kustos tokratne razstave Igor Španjol.

Razstava ima torej tudi svojo svetlo plat, ki s tremi projektorji pokriva stene malega prostora v notranjosti galerije. V frontalni projekciji se krožno vrtijo tri avtorska dela omenjenega tandema: Belo mleko belih prsi, Gosposvetski sen in Spomenik žrtev in orgije. Verjetno najpogosteje omenjano Belo mleko belih prsi je prvotno nastalo leta 1969 iz zamrznjene podobe filma Beli ljudje konceptualne skupine OHO, v kateri je deloval predvsem Srečo Dragan, kasneje pa tudi Nuša Dragan. Na razstavi je predvajana rekonstrukcija videa iz leta 1986, saj original ni bil ohranjen.

Na drugem projektorju so se predvajali eksperimentalni filmi, ki so nastali v času delovanja skupine OHO. Na tretjem pa so bile predvajane redko videne televizijske oddaje, povezane z delom avtorskega tandema, ter drugi televizualni posegi.

Poleg te konsistentno predstavljene arhivske sobe so osrednji del razstave napolnjevale tako imenovane konceptualne table, ki so nesmiselno nizale zdizajnirano umestitev predvsem avtorjevih samostojnih del in so bile popolnoma nerazumljive. Ta dizajnerski del razstave naj bi video dela postavljal v določen zgodovinski kontekst, ki pa je popolnoma neberljiv. Vendar na žalost ne v smislu zapletenih in izčrpnih sistemov teorije, pač pa v popolnoma banalnem smislu.

Projekte je Dragan označil s čudaško tipografijo in krilaticami, kot je na primer zelo performativna, a vsebinsko nerazumljiva krilatica »A virtual image in a techno image (in the sense of Flusser's theory)«, ki jo je uporabil za tako imenovano kontekstualizacijo projekta, ki je bil leta 2006 razstavljen na Trienalu slovenske sodobne umetnosti U3.

Presenetljivo je tudi, da se avtor, ki je predavatelj video umetnosti na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, popolnoma nič ne trudi, da bi zapleteno medijsko umetnost primerno poslovenil ali prevedel. Za uporabo angleške terminologije, ki je povrhu vsega nametana ena na drugo, kakor da so besede slike in ne pojmi, ki nosijo dejanske pomene, se zdi, da jo je Dragan uporabljal le zato, da bi prikril oziroma bolje rečeno mistificiral pomanjkanje vsebine pri izražanju o medijski umetnosti.

Besede uporablja performativno oziroma slikarsko, kar nas mogoče niti ne more toliko čuditi, saj avtor video razume kot medijske slike in ne kot nov medij gibljivih slik z možnostjo takojšnjega predvajanja. Za pionirja video umetnosti na Slovenskem se zdi čudno, da razume video medij izredno statično in mu ne dopušča vseh izraznih možnosti, čeprav se je v svojem ustvarjanju ukvarjal tako z najdenimi posnetki kot z različnimi manipulacijami video slike.

Da bo precej ostra sodba banalnosti konceptualnih tabel malo bolj razumljiva, si poglejmo še nekaj krilatic. Projekt iz leta 1997 je Dragan zapakiral pod nejasno krilatico The Wise Hand (Art – Science - Technology).

Za krilatico The Parole Re-co-di-fi-ca-tion [beri: re pomišljaj co pomišljaj di pomišljaj fi pomišljaj ca pomišljaj tion] ne vemo, ali je s tem Dragan poskušal narediti neki poseg konkretne poezije ali stoji za tem kakšna globlja logika. Zelo zanimivo bi se bilo pogovarjati z avtorjem o smislu teh besed, seveda če jih ne bi ponovno zavil v meglice performativne mistifikacije.

Podobnih besednih spacank je na razstavi še polno, na primer In-mediation / hypermedia (environments), Neo – geo (the module of relevented perspective). Karkoli naj bi že to pomenilo - mogoče je moja malenkost tako pritlehna, da ne razume te visoke umetnosti, ki jo neprestano kujejo v posvečene prostore Moderne galerije in jo kitijo z nagradami. Dejansko pa moramo Draganu priznati veliko sposobnost performativnega predstavljanja svojih del, vendar kljub temu ostaja vsebinsko izpraznjen.

Mleko iz prsi belih ljudi Ida H.


Komentarji
komentiraj >>