Umetnost negativnega mišljenja je visokoleteči a nizko proračunski projekt filmske produkcijske hiše Maipo Film & TV-produksjon,ki je z lansiranjem Ellinga postala sinonim za uspešno norveško filmografijo. Filmografijo, ki je ravno dovolj resna, da si prisluži nominacijo za Oskarja in ravno dovolj zabavna, da se jo ljudem še ljubi hoditi gledat v kino.
»Umetnost negativnega mišljenja« je visokoleteči, a nizko proračunski projekt filmske produkcijske hiše »Maipo Film & TV-produksjon«, ki je z lansiranjem »Ellinga« postala sinonim za uspešno norveško filmografijo. Filmografijo, ki je ravno dovolj resna, da si prisluži nominacijo za Oskarja in ravno dovolj zabavna, da se jo ljudem še ljubi hoditi gledat v kino.
Tokratni filmski podvig je nastajal leta 2006, mlademu filmskemu režiserju, Bårdu Breienu, pa so bila sredstva za njegov prvi celovečerec odobrena pod okriljem programa »Maipo Minimal«, ki naj bi spodbujal nastajanje nizko proračunskih prvencev mladih ustvarjalcev.
Izpod neslutene svobode ustvarjanja, ki bi si jo želel vsak mlad režiser, je na svet privekala deloma inovativna, deloma klišejska in deloma že videna saga o tragikomičnem delovanju terapevtskih skupnosti.
Na bolj kot ne eni sami lokaciji posnet celovečerec je svojevrstna adaptacija aristotelovega pravila o trojni enotnosti - enotnosti kraja, časa in dejanja.
Tako v popolno skandinavsko hišico ujeta terapevtska skupnost svojo enotno katarzo doživlja v zaključenem obdobju pičlih 24-ih ur. Od zore preteklega pa do zore prihodnjega dne se pred našimi očmi odvije prava shakespearjanska morija, z vsemi zarotami, izbruhi jeze in potlačenimi čustvi vred. Zlasti slednje je ključnega pomena za monstrumske razsežnosti razvoja dogodkov.
Od države plačana vodja terapevtske skupnosti zgreši poanto, ko svoje varovance na poti iz frustracij zaradi fizičnih hendikepov pelje po vele opevani poti pozitivnega pristopa. Težava je namreč v tem, da ta v svojem bistvu ni nič drugega kot potlačitev vseh neprijetnih in negativnih misli, ki zgolj čakajo na končno eksplozijo.
Zgodba o čudežnem uspehu pozitivnega pristopa se zatakne, ko terapevtka naleti na Geirra, nihilista in cinika, ki mu voljo do življenja ponovno vlije prav miniranje lažnega optimizma. Geirru z nekaj psihološkimi manevri uspe terapevtsko skupnost razmontirati do temeljev in uvesti svoj lastni tretman.
Geirrov sex'n'drugs'n'rock'n'roll pedagoški pristop oziroma - kot ga poimenuje sam - umetnost negativnega mišljenja ni nič drugega kot verbalizacija nezadovoljstva, zalita z nekaj kvalitetne vodke in podkrepljena s solidno glasbeno podlago.
Tako Breienov film, ki bi si najbolj od vsega želel biti drugačen, predeluje predvsem klasični stereotip o tem, da je v vsaki terapevtski skupini najbolj moten prav terapevt. In da terapevt lahko svoje delo opravlja le, dokler so pacienti nesrečni, zato njihova ozdravitev pravzaprav ni v njegovem interesu.
Umetnost negativnega mišljenja je film, ki bi hotel biti podoben Trierjevim »Idiotom«, pa jim seveda ni, ker ni niti približno dovolj radikalen. Po zgrešenem prvem idealu se dozdeva, da se Breien spogleduje z Moodyssonovo »Skupnostjo«, pa tudi tu ne zaigra na prave strune, saj mu uide lep del senzibilnosti, ki jo je na platno uspel prenesti omenjeni švedski režiser.
Zato je film občudovanja vreden zaradi povsem drugih stvari. Po eni strani zaradi Breinove učinkovite uporabe glasbe, ki se razteza vse od Johhyja Casha pa do Fairport Convention - odvisno od tega, v kakšen razpoloženju se »zdraveča se« skupnost v tistem hipu nahaja.
Po drugi strani pa prav z vidika same produkcije, ki je z minimalnimi sredstvi in rekordno hitrostjo ustvarila všečen, ravno prav politično nekorekten film, da bi se lahko razvil v ponovni norveški hit.
Za vas je svoje občutke verbalizirala Tisa V.
Komentarji
komentiraj >>