Ljubezen je tudi tokrat nekaj popolnoma nemogočega in v svojem bistvu neobstoječega, razmerja še vedno zaznamujeta temeljni manko in večna nedosegljivost. Tokratni Woodyjev odmik se skriva nekje drugje.
Woody nevrotik in judovsko-newyorški intelektualec že dolgo ni to, česar smo bili vajeni. To je dejstvo, ki gre nekaterim v nos, spet drugim pa se odkrivanje Woodyjevih stvaritev od »Zadnjega udarca« iz leta 2005 dalje zdi kot raziskovanje novih razburljivih poti. Poti zrelega ustvarjalca, ki je svoja večno ponavljajoča se eksistencialna vprašanja privedel na povsem novo raven.
Če je Allen iz filmov najprej odstranil sebe in dogajanje iz Združenih držav prestavil v Evropo, je na globljih ravneh zamenjal tudi celoten pogled na svet. Njegovi starejši histerični liki so odrasli in se soočili s posledicami svojih dejanj. Woodyjev notranji glas se je umaknil, na njegovo mesto pa je stopil vsevedni pripovedovalec.
Ljubezenskim razmerjem, ki so bila pri Woodyju po pravilu obsojena na propad, se še vedno dogaja enako, drugačna pa je perspektiva. Tokrat je preigravanje čustev uokvirjeno v ljubezenski štirikotnik, ujet med klišejske zvoke španskih kitar, trke vinskih kozarcev in strastne vzdihljaje vročih poletnih noči. Dotična klišejskost pa je za Woodyjevo obdelavo problematike neobhodna nuja.
Poosebljen ameriški racio Vicky, ki mora za ravnotežje s sabo jemati spontano in sanjavo Christino, na tleh Barcelone brezupno trešči ob stoodstotno impulzivnost in strast Juana Antonia - tistega prototipnega slikarja, ki ga je njegova življenjska ljubezen ob koncu razmerja skorajda zabodla do smrti.
Juan Antonio je tip, ki ne more postati dolgočasen, zato se ga lahko iz življenja znebiš samo tako, da ga z bodalom podšpikaš pod rebra. To je stvar, ki se hitro posveti Vicky, potem še Christini in ne nazadnje ponovno tudi njegovi senci iz preteklosti, Marii Eleni.
In ker Juan Antonio ljubi močno, ljubi tudi veliko in predvsem ljubi vse – po vrstnem redu, krožno, izmenično in retrospektivno. Vicky zato, ker je podobna Marii Eleni, Christino zato, ker je njeno popolno nasprotje, Mario Eleno pa zato, ker je utelesitev prave romantične in nikoli realizirane ljubezni.
In to je počasi tudi 'point' celotne zgodbe. 'Point', ki se ga – kot že rečeno – Woody tokrat loti s precej drugačnega gledišča. Ljubezen je tako še vedno nekaj popolnoma nemogočega in v svojem bistvu neobstoječega, razmerja še vedno zaznamujeta temeljni manko in večna nedosegljivost. Tokratni Woodyjev odmik se skriva nekje drugje.
Woodyjeva finta in popolna revolucija je v tem, da takšno nerazrešljivo čustveno enačbo nadvse uspešno razreši, ko med trpeča zaljubljenca vtakne Christino, ki nehote postane tisti košček, ki v zgodbi fatalnih zaljubljencev manjka. Postane mašilo in blažilo za vse njune nesporazume ter razplet temeljnega večnega nesporazuma ljubezni same.
Tako je dotična zastavitev problema Woodyjeva daleč najdlje realizirana filmska ljubezenska fantazija in tudi eden najuspešnejših filmskih poskusov fantazijske razrešitve sicer nerazrešljive ljubezenske enačbe. Ljubezenski trikotnik v tem smislu postane idealni tip odnosa, ki ga lahko sfiži le to, da se tretji člen zave svoje tamponske vloge.
In kako vemo, da je Woody odrasel? Če je sebe razcepil na Vicky in Christino ter Christino popolnoma prodal svojim najbolj divjim fantazijam o pozitivnem ljubezenskem izidu, je prek Vicky pristal na to, da je ljubezen v svojem bistvu absurdna in nemogoča. Zato se Vicky po burni noči z žrebcem Juanom Antoniem notranja struktura sicer podre, se pa ta, za razliko od prejšnjih Woodyjevih filmov, tudi ponovno vzpostavi. Pa ne iz obupa, temveč iz globoke zrelosti.
Woody je, potem ko smo 30 let gledali, kako se zbanalizirajo tudi najbolj strastne ljubezni, končno pristal na to, da dolgočasje ni nujno dolgočasno. In da je vse stvar perspektive.
Enačbe je skupaj z Woodyjem reševala Tisa V.
Komentarji
komentiraj >> Re: Woody zopet o ljubezni
miha [09/12/2008]
top film, direkten & sočen
odgovori >>