Zgoraj so grenko/sladke pesmi petkovega jutra, ki so se sicer občasno vrtele malo mešano. Seznam je sestavil cyc.

SANJSKA KNJIŽNICA

Joyceov učenec – Drago Jančar ali na sledi opisnemu poželenju

Od imena Drago Jančar smo že navajeni pričakovati bralski in literarni užitek, mojstrsko spisane kompleksne zgodbe in vedno znova obnovljeno silovito spoznanje o »krhkosti človeka pod pritiskom političnih, zgodovinskih ali etičnih konfliktov«. Nedavno izdani Joyceov učenec nam prinaša 10 povečini že v prejšnjih zbirkah prebranih novel, ki pa zbrane skupaj med dvema platnicama zaživijo kot ena sama nepretrgana pripoved o veliki zgodovini in malem človeku znotraj nje – človeku, ki ga ne vodi razum, pač pa neizmerno upanje.

Besede imajo nemalokrat preroško moč: zgodilo se je, kar je bilo pisano, govori Knjiga knjig. Nekaj podobnega veje tudi iz Jančarjevih novel – neka podobna usodnost in vnaprejšnja določenost, ki izigra človeka po prikritem, a vnaprej znanem scenariju. Usoda piše zgodbe in ljudi.

Sprehodimo se skozi ostre, a tople – tople zato, ker se tako gosto in spretno stkejo, ko se potopimo v branje - besede novel, ki jih najdemo v zbirki: V Avestini zaživi nenavadna človeška pojava, tihotapec besed, ki potuje skozi vse čase in prostore, ki razume vse človeške, živalske in rastlinske jezike tega sveta, ki zbira besede in ki ga zberejo skupaj le besede.

Zgodba o očesih je zgodba o pogledu, zgodba, ki nas po desetletjih maloprinčevske modrosti o bistvu, ki da je očem nevidno, uči, da je treba gledati z očmi in iz oči v oči.

Naslednja, Nedelja v Oberheimu, je najkrajša in najbolj skopa: »Niti ne nedelja, samo nedeljski dopoldan. Trije prizori, tisoč besed. In nujna scenerija melanholičnne srednjeevropske province.« Literarna domača naloga, ki raziskuje drugo, napačno plat spokojne binkoštne nedelje in se posmehljivo znaša sama nad sabo.

Še bolj piker ton zaznamuje zgodbo Angel ga ni zapustil: zgodba zraste iz pisateljeve stiske in trenutne nezmožnosti pisanja in se razraste v pustolovščino neslutenih razsežnosti. Naslovna novela, Joyceov učenec, nas seznani s sintagmo »opisno poželenje«, ki pojasnjuje zavezujočo poklicanost pisatelja. Tudi tu so besede usodne – sprevržejo se v oglušujoče hrumenje množic, ki pod sabo pokoplje profesorja prava, v mladosti učenca samega Jamesa Joycea. Zgodovini in njenim grabežljivim rokam se ne da ubežati – o tem pričajo domala vsi junaki Jančarjevih novel, saj vztrajno ponavljajo tuje grenke zgodbe, ki so jim položene v telo in jih hranijo v nezavednem spominu, dokler ne privrejo na dan in se udejanijo. Pred svojo zgodbo beži tudi Vladimir Semjonov v noveli Smrt pri Mariji Snežni. odlomek 75-76

Prerokba je zgodba mlajšega datuma, natisnjena v Jančarjevi predzadnji zbirki Človek, ki je pogledal v tolmun. Straniščni grafit, ki povzema biblijsko dikcijo Danijelove knjige prerokov »mane thekel phares«, groteskno zavozla življenje Antona Kovača le nekaj dni pred iztekom služenja vojaškega roka. »Travo boš jedel, kralj Jugoslavije. Osli te bodo jebali v debelo rit.« A prav te zgodbe nezadržno vlečejo k sebi pisatelja in mu šepetajo, celo narekujejo napol pozabljene besede, ki bi edine mogle današnjega človeka – sprtega s samim seboj in svojim lastnim duhovnim izročilom – obuditi nazaj v pravo življenje. Ta isti postmoderni človek se v naslednji noveli z naslovom Ausburg odpravi na romanje po že tisočkrat prehojeni in prevoženi cesti iz sanj v resničnost, iz revolucije v evolucijo, iz vojne v mir.

Ogenj predzadnje novele razkrije svojo pravo ognjeno naravo: na eni strani vžiga duše in srca ljudi in jim kaže pot k spoznanju, na drugi pa vžiga telesa gorečnežev in jih spreminja v kepe pepela. Ogenj sveti v življenje in sveti v smrt.

Poslednja novela v zbirki nosi naslov Zapeljivec in pripoveduje zgodbo o radoživem univerzitetnem profesorju književnosti in njegovem moralno neoporečnem asistentu, ki nazorov svojega predstoječega ne odobrava in se mu celo gnusijo. Humorna pripoved izzveni v ironični karikaturi sežiga na grmadi, ki pravičniku prinese zadoščenje in olajšanje, bralcu pa skozi gost sarkazem predloži ogledalo: Koga bi pa ti želel zažgati na grmadi?

Besede so starejše od zemlje, kajti na začetku je bila – o tem nas vztrajno prepričuje Jančar – Beseda. Besede so stare, a njihovi pomeni so večno novi. Kdor hoče videti, mora najprej slišati - besede.

DNEVNIK KULTURNEGA DELAVCA RŠ

V teh predprazničnih časih sem se zavedel, da odkar pišem v tvoje snežnobele, mehke lističe, ves čas nakladam samo o svoji službi v kulturni redakciji Radia Študent. Radio gor radio dol, do sedaj ti je že tako ali tako jasno, da se tam dogajajo predvsem slabe reči, zato sem se tokrat odločil, da današnji zapis, bolj kot omenjenemu zlobnemu zavodu, posvetim sebi. Treba je misliti tudi na to, da te bodo nekoč, ko mi bo v svetu kulture uspel veliki preboj, preučevali, brali in secirali ravno tako kot dnevnike Dostojevskega ali kakšne Kafkine zapise, zato bo precej smešno, če bodejo notri samo te postranske, radijske zadeve. In ne skrbi, v naslednjih zapisih se bom kot golob pismononoša zopet vrnil h dogajanju na kulturni redakciji. Roko na srce pa se zadnje čase, razen šre večjega izživljanja šefa Bojana nad novinci, ne dogaja kaj dosti.Tako da pozdravljen v tokratni posebni, osebni ediciji Dnevnika.

Rodil sem se v Mariboru, kar je precej čudno, saj vsi vemo, da štajerska prestolnica velja za bolj delavsko in ne umetniško mesto. Kakorkoli že, delikatna cvetlica lahko zrase tudi iz grdega, razpokanega betona in tako je bilo očitno tudi tukaj. Kmalu smo se preselili v Ljubljano, kajti starši so najbrž že zgodaj začutili, da lahko le dejanska prestolnica nahrani potenciale tako zahtevnega otroka, ki je najbolj užival takrat, ko mu je mati prebirala iz Oxfordove zgodovinske enciklopedije ali ko je poslušal baročne mojstrovine Georga Friderica Handla. Osnovno šolo sem obiskoval v Trnovem, tem slovenskem Montmartru, tako nabitem z nepokvarjenim hrepenenjem po življenju ter tisti pravi, čisti, romantični ljubezni. V trnovski cerkvi je France navsezadnje spoznal svojo Julijo in to je name že kot na otroka, napravilo izjemen vtis. V osnovni šoli sem bil drugačen priden, ocene sem imel lepe, zvezke pa urejene. Učitelji so dejali, da sem skrben in urejen fant, z mano ni bilo težav. Nisem kadil, niti pil, raje sem se duhovno hranil, kajti že takrat sem se zavedal, da lahko v življenju uspeš le preko trdega dela. Po vpisu v zlato knjigo, nekaj kar je pred več kot stoletjem storil tudi ljubi France, sem nekaj časa kolebal med škofijsko in poljansko gimnazijo. Nazadnje sem se odločil za zadnjo, kakopak za klasični oddelek. Moji sošolci so bili po večini sami napol pismeni barbari, ki se jim je fučkalo za književnost in fine umetnosti, celo za izobrazbo nasploh. Bili so grobi pubertetniki, ki so svojo pozornost namenjali predvsem pijači in preganjanju sošolk, grozljivo. Trpel sem kot ranjena zver, vendar pa sem se v teh štirih letih naučil kako se s takimi ljudmi ravna, kar mi sedaj na radiu pride zelo prav. Maturiral sem z odliko, vendar pa so me pri eseju iz slovenščine grdo opetnajstili, dobil sem samo štirico, ker naj bi bil moj esej preveč nejasen. Cepec, ki je polo popravljal, je bil najbrž ljubosumen, ker sam ne bi nikoli spravil skupaj kaj podobnega. Logično nadaljevalne moje akademske poti bi bil najbrž vpis na primerjalno književnost, vendar pa sem se raje odločil za prestižno fakulteto za družbene vede, smer komunikologija. Pritegnila me je predvsem precejšnja konkretnost same vede, pa tudi njena težavnost. Na fakulteti imamo namreč opravka s celim kupom raznoraznih družbenih teorij, ki so izredne pomena, poleg tega pa imamo tudi cel kup domače naloge. Obenem sem seveda tudi ogromno prebiral, seveda predvsem klasike, saj za šundovsko literaturo preprosto nimam časa, ne potrpljenja. Nekako lani sem zaslišal klic, ki me je pozval k udejanjanju v kulturniški sferi. Omenjeni klic bi najlaže opisal kot belo svetlobo na katerih je jahalo polno poznanih mi obrazov, od Mozarta, Camusa, Bacha, Tolstoja, Gregorčiča, Spielberga pa do ministra Simonitija. V navalu te kulturniške ekstaze sem vedel, da je čas za drzen korak, za rizičen korak, za nori eksodus izven akademske poti. Morda pa sem bil takrat res preveč nor, kajti odločil sem se za kulturno redakcijo Radia Študent. Ostalo, zvesti moj lističar, poznaš. In sedaj tudi malo več veš o meni, tvojem najljubšem kulturnem delavcu. Vonj mamina pehtranova potica že kliče, lepo mi bodi pozdravljen dragi moj, se slišiva zopet v kratkem.

Tvoj kulturnik Matjaž

OVEN

Človek ima svet v katerem živi. Človek ja človek prav zaradi tega ker na vidi nič razen tega sveta. Ko pa vzame preveliko dozo LSD-ja ali norih gob, dela zelo rizičen postopek. Torej, ta vikend previdno!

BIK

Začenjate se poznavati. Ne obstajate. Interval ste med tem, kar želite biti, in tem, kar so drugi naredili iz vas. Ugasnite luč, zaprite vrata in pustite hrup copat na hodniku. Ostanite v sobi sami z velikim mirom v sebi. To je ceneno vesolje.

DVOJČKA

Trenutek. Daj mi od tamle eno cigareto. Nadaljuj … Govoril si, da se v razvoju metafizike od Kanta do Hegla nekaj izgubilo. Absolutno se strinjam. Resnično sem te poslušal. Vendar sem utrujen od razmišljanja, da čutim nekaj drugega. Hvala. Daj, da prižgem. Nadaljuj. Hegel …

RAK

Vprašate se, kdo je tisti, ki bi vi lahko bili, kaj je z njim? Sredi malih sovraštev do sebe ste se ločili od sebe. Če bi vsaj manj deževalo.

LEV

Navajeni ste, da hodite po cestah in gledate na desno in levo in od časa do časa pogledate nazaj. In kar vidite v vsakem trenutku, je tisto, česar niste videli nikoli prej. Vi to znate opaziti zelo dobro. Odlično. Zdaj pa se zbudite.

DEVICA

Ne verjamete v Boga, ker ga niste nikoli videli. Pravilno. Če bi on hotel, da verjamete vanj, bi se nedvomno prišel pogovarjati z vami. Vstopil bi pred vas: Tukaj sem! Kaj je, spet poslušaš jutranji program Radia Študent!

TEHTNICA

Enako kot Devica.

ŠKORPION

Kaj mislim o svetu? … Kakšno idejo imam o stvareh? … Kakšno mnenje imam o vzrokih in posledicah? … Vse so to vprašanja na katera ne najdete odgovora. Tako je tudi prav. Misliti o notranjem smislu stvari je odveč – kot misliti o zdravju ali prinesti kozarec k studencu. Edini notranji smisel stvari je da nimajo notranjega smisla.

STRELEC

Kaj vas brigajo ljudje in to, kar trpijo ali mislijo, da trpijo? Če bi bili kot vi, ne bi trpeli.

KOZOROG

Danes boste zmedeni kot tisti, ki je razmišljal, našel in pozabil. Vse vam se bo ponesrečilo. Iz sebe boste napravili tisto, česar niste znali napraviti. A tistega, kar bi morali napraviti iz sebe, ne boste napravili. Jebiga. Naslednjič bo boljše.

VODNAR

Čez okno lahko vidite nepremične stavbe in ljudje, ki hodijo. Neka žalost, polna groze. Vnaprej čutite neki dogodek na drugi strani fasad in gibanja … Kurc. Nič se ne bo zgodilo.

RIBI

Skuhali ste kavo, se usedli, prižgali cigareto. Uživate ob njej, prosti vsake misli. Samo vi in vaš radio. Sledite dimu kot svoji poti in uživate, v občutljivem in primernem trenutku, prost vsakega umovanja. Zelo lepo.

POLH

Vašo usodo so tokrat zapečatili verzi Fernanda Pessoe v odličnem izboru in prevodu Miklavža Komelja. So it goes.