Torek, 22.4. ob 14h
Namesto včerajšnjega prazničnega ponedeljka vas kar danes zasipamo z informacijami z Univerzitetnim info blokom (Lucija G.)
Sreda, 23.4. ob 14h Nadja N. vas bo velikodušno seznanila z novimi znanji, ki jih je pridobila na predavanjih o tem, kako se pripravimo na študentsko delo in prvo zaposlitev
Četrtek, 24.4. ob 14h: Tutorstvo, kot segment študijske pomoči študentom s strani profesorjev, pri nas še ni kaj prida uveljavljeno. Zato pa to tujko toliko bolj radi uporabljamo za vse vrste pomoči starejših študentov mlajšim. (Lucija G.)
Torek, 22.4. ob 14h:
Zaradi prazničnega ponedeljka vam tokrat v posluh in v branje namesto Ponedeljkovega univerzitetnega info bloka za spremembo ponujamo Torkov univerzitetni info blok.
Kljub temu, da so referendumi pri nas zadnje čase zelo popularni, študentskega referenduma za zdaj še ne bo. Na ŠOU so ga namreč v začetku marca napovedovali za 22. in 23. april, na njem pa naj bi študentje ljubljanske univerze odločali o "antikorupcijski reformi" Študentske organizacije Univerze v Ljubljani. Da ne bo nepotrebnega razmetavanja denarja, bo referendum potekal jeseni, skupaj s študentskimi volitvami, zatrjuje predsednik ŠOU, Jeraj.
Predlog prvega referenduma v zgodovini ŠOU zaenkrat obsega 11 točk. Študentje naj bi med drugim odločali o tem, ali naj se sredstva ŠOU odslej razdeljujejo na podlagi razpisov in ali naj se ukine delo po projektih. Izjasnili naj bi se tudi o tem, ali naj bodo poročila o delu ŠOU javna in ali naj se kot taka objavljajo na internetu in ali naj se presežek prihodkov nad odhodki ŠOU namenja za študentski stanovanjski sklad. Vprašali bi jih tudi ali so za to, da se v štipendijski sklad za socialno ogrožene študente letno nameni štipendijska sredstva za 500 študentov in da se na volitvah v študentski zbor prepove razdeljevanje hrane in pijače.
S kakšno hrano in pijačo so pogostili prisotne na odprtju lektorata slovenskega jezika in literature na univerzi v Buenos Airesu pred tednom dni, nam ni znano. Znano pa je, da na prvem in edinem lektoratu, ki ga ima Slovenija v Latinski Ameriki, od začetka aprila letos poučuje slovenski jezik in predava na seminarju slovanskih literatur lektorica Mojca Jesenovec. Na študij slovenskega jezika in seminar slovanskih literatur na univerzi v Buenos Airesu se je doslej prijavilo 80 študentov, med njimi seveda prevladujejo Argentinci slovenskega porekla, menda pa obstaja zanimanje tudi tujci.
Kar nekaj zanimanja je bilo opaziti v zvezi s seminarjem o globalizacijskih izzivih slovenskega visokega šolstva. Poudarek je bil na transnacionalnem izobraževanju, katerega bistvo je, da študentje niso locirani v isti državi, iz katere izvira izobraževalna institucija. Takšno izobraževanje odpira vprašanja o vlogi državnega zagotavljanja in financiranja visokošolskega izobraževanja, kar je lahko vzrok napetosti med transnacionalnimi in nacionalnimi visokošolskimi izobraževalnimi sistemi. Seminar je v organizaciji Študentske organizacije Slovenije potekal v četrtek in petek na Fakulteti za družbene vede, o njem pa smo že govorili v četrtkovi oddaji Kaj pa Univerza.
Člani predsedstva prej omenjene organizacije ŠOS pa so že na torkovi ustanovni seji izrazili ostro kritiko izvajanja projekta obnove in izgradnje novih študentskih bivalnih kapacitet. Število vpisanih študentov se iz leta v leto povečuje, število postelj pa se glede na število vpisaneih študentov celo znižuje.
Zaradi tovrstne recesije so na udaru tudi študentske družine. Na četrtkovi prireditvi v okviru akcije Anča pomaranča rabi novo kolo, so predstavniki Kluba študentskih družin rektorju ljubljanske univerze predali odprto pismo, s katerim želijo opozoriti na še vedno nerešeno vprašanje statusa študentskih družin oziroma nerazumevanje pristojnih institucij. Država v študentskih domovih namreč sofinancira le otrokovo posteljo, ne pa tudi prazne postelje. Novinarji velikega častnika pa so si v sobotni izdaji zamislili salomonsko rešitev: vsaka študentska družina z enim otrokom si naj omisli še kakšnega, da postelje ne bodo samevale. S tem pa bodo pomembno doprinesli tudi k vse nižji slovenski nataliteti, o kateri pričajo rezultati popisa prebivalstva.
Pa še informacija za vse tiste, ki kljub vsem navedenim pesimističnim dejstvom še vedno upate. Na študentsko posteljo namreč. Študentski domovi visokošolskih središč središč v Ljubljani, Mariboru, Kranju in Kopru so objavili razpis za sprejem in podaljšanje bivanja študentov v študentskih domovih in pri zasebnikih za študijsko leto 2003/3004. Študentje, ki bodo zaprosili za sprejem v študentske domove, morajo svoje vloge posredovati do 10. avgusta, prošnje za podaljšanje bivanja pa je treba oddati najkasneje do 20. avgusta. Študentski domovi v Ljubljani razpisujejo 6377 prostih mest, v Mariboru 2153 mest, v Kranju 314, v Kopru 170 prostih mest. Premalo! Premalo!!!
Kar se finančne podpore tiče, se nekoliko bolje piše Univerzi na Primorskem, saj so nekateri gospodarstveniki v četrtek v Kopru podpisali sporazum o sovlaganju sredstev gospodarstva v obdobju od 2003 do 2008 za uspešen začetek delovanja Univerze na Primorskem. Z nekdanjo šolsko ministrico, zdajšnjo šefico Univerze na Primorskem, Lucijo Čok pa so podpisali tudi pogodbo o financiranju tretje univerze. Med imeni gospodarstvenikov smo zasledili tudi predsednika uprave Banke Koper, gospoda Vojka, ki se po čudnem naključju piše tako kot Lucija. Čok, namreč.
Tako bodo gospodarske družbe Primorske s svojim vplivom pripomogle k uspešnemu začetku delovanja UP. Znana primorska podjetja so s podpisom sporazuma soglašala, da bodo podprla za gospodarstvo zanimive programe, ki še nimajo državne koncesije. Ni kaj, avtonomiji Univerze na Primorskem se obetajo res lepi časi.
No, vsaj z izbiro rektorja zaenkrat nimajo takih težav kot Mariborčani. Tamkajšnje rektorske volitve namreč že močno spominjajo na žajfaste španske nadaljevanke. 16. aprila se je v prvem krogu za volilne glasove potegovalo šest kandidatov.
Po neuradnih rezultatih, ki so jih objavili še isti dan, nihče izmed šestih kandidatov ni zbral večine glasov vseh 383 volilnih upravičencev. Največje volilne podpore sta bila deležna dekan fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Ivan Rozman in dekan pedagoške fakultete Joso Vukman, ki bi se naj pomerila v drugem krogu.
Toda glej ga zlomka, Senat Univerze v Mariboru na četrtkovi izredni seji ni uspel potrditi rezultatov prvega kroga rektorskih volitev, saj je le nekaj minut pred začetkom seje univerzitetna volilna komisija prejela pritožbo zaradi domnevnih nepravilnosti v volilnem postopku. Pritožbo je menda vložil rektorski kandidat Alojz Križman z mariborske fakultete za strojništvo, ki je bil po prvem krogu s 84-imi glasovi prvima dvema povsem za petami. Med drugim bi se naj pritožil na nepravilno obveščanje volilnih upravičencev.
Volilno pravico so imeli vsi visokošolski učitelji in znanstveni delavci, ki so na univerzi zaposleni s polnim delovnim časom, kot tudi po en predstavnik študentskega sveta vsake članice univerze.
Za nekoliko bolj optimistični zaključek današnjega univerzitetnega informativnega bloka, ki ga je spisala Lucija G. pa še novica, da se je na razpis za vpis v visoko šolstvo prijavilo kar 1000 več kandidatov kot lani. Vlada je tako v četrtek obravnavala predloge za dodatna študijska mesta za vpis v študijskem letu 2003/2004 ter sklepe univerz in samostojnih visokošolskih zavodov o omejitvah vpisa. Število študijskih mest za vpis v 1. letnik se bo povečalo še za 120 mest. Za redni študij sicer samo za deset mest, za izredni študij za 110 mest, na eni od fakultet pa še za 32 mest za izredni študij v 3. letniku.
Sreda, 23.4. ob 14h: Nekoč, ko diplomiramo, se bo treba zaposliti
V torek, 15. aprila, se je na Ekonomski fakulteti odvijal sklop predavanj na temo “Pripravimo se na študentsko delo in prvo zaposlitev”. Projekt je organizirala organizacija Get Work v sodelovanju s Študentskim servisom Ljubljana in ŠOU Ljubljana. Na začetku je bilo govora o delovanju sindikatov, sledila je predstavitev novega zakona o delovnih razmerjih, na koncu pa še predavanje “Kako premagati strah pred novim in neznanim”.
Predvidevala sem, da bosta prvi dve predavanji malo dolgočasni, nato pa sem bila presenečena, ker smo izvedeli veliko koristnih stvari.
Predstavnica Sindikata delavcev bank in hranilnic Slovenije na kratko predstavila delovanje sindikatov. Povedala je, da je sindikat trajno, svobodno oblikovano demokratično združenje delavcev, ki je neodvisno od delodajalcev, države in drugih organizacij, ter da ščiti in varuje socialno ekonomski in delovno pravni položaj svojih članov. Dejala je tudi, da sindikati plačujejo stroške zastopanja svojih članov v delovno pravnih sporih. To je za delavce zelo koristno, ker so stroški zastopanja delavca v individualnem sporu pred delovnim sodiščem zelo visoki. Nekaj besed je namenila tudi kolektivni pogodbi, ki je eden od delovno pravnih predpisov, ki dodatno ščiti interese in pravice delavcev kot šibkejše stranke v razmerju do delodajalca. Zaključila je z mnenjem, da po njenem realna moč sindikatov v Sloveniji ni tolikšna, kot bi lahko bila.
Sledilo je predavanje državne sekretarke z Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, ki je predstavila Zakon o delovnih razmerjih. Ta zakon je produkt sodelovanja vseh socialnih partnerjev, kjer so bili sindikati po njenem mnenju zelo vplivni pri pogajanjih. V zakonu je omenjena prepoved diskiminacije iz katerih koli razlogov in določilo, da mora v sporu delodajalec dokazati, da ni ravnal diskriminatorno. Pomembnejše stvari, ki jih je dobro vedeti o tem zakonu so še, da delodajalec kandidata za delo ne sme spraševati osebnih vprašanj, ampak samo stvari, ki so vezane na mesto zaposlitve.
Pogodbo o zaposlitvi mora delodajalec kandidatu ponuditi v pogled tri dni pred sklenitvijo. Na koncu je državna sekretarka govorila še o obveznostih delavca in obveznostih delodajalca. Iz občinstva pa je prišlo tudi vprašanje, kako je s pripravništvom v novem zakonu o delovnih razmerjih. Nov zakon pripravništva ne obravnava več kot obveznega v vseh panogah. Pripravništvo je obvezno samo v sodstvu, državni upravi, šolstvu in v zdravstvu. Trajanje pripravništva pa naj bi bilo od osem do dvanajst mesecev.
Na koncu pa je sledilo vsaj zame najbolj zanimivo predavje o tem, kako premagati strah pred novim in neznanim. To predavanje je pripravil predstavik Zavoda za zaposlovanje. Najprej je potrebno vedeti, kaj si sami želimo. Nato moramo pri sebi narediti zaposlitveni cilj in si sestaviti listo potencialnih delovnih mest in delodajalcev, ki nas zanimajo. Dejal je, da se mora vsak zavedati, da delodajalci ne iščejo njega, ampak mora on poiskati njih.
Pri iskanju zaposlitve nam lahko pomagajo Zavod za zaposlovanje ter privatne agencije za posredovanje dela in zaposlitve. Opozoril pa nas je, da naj ne pozabimo tudi na pomoč prijateljev in sorodnikov. Prvi korak pri iskanju zaposlitve je, da pridobimo čim več informacij o delodajalcu. Nato je potrebno pripraviti prošnjo za prosto delovno mesto. Ključ dobre ponudbe pa je prikaz svojih znanj in morebitnih izkušenj. Čim prej pa je potrebno navezati tudi osebni stik z delodajalcem.
Če nam je uspelo priti na razgovor, je polovica naloge že opravljena. Na razgovoru se je potrebno pokazati samozavestnega – da vemo kaj hočemo. Ni potrebno dodajati nekih novih dejstev, ampak le podkrepiti že zapisane. Prvo vprašanje na razgovoru naj ne bo plača. Kar pa seveda ne pomeni, da lahko na to vprašanje kar pozabimo. Če po razgovoru še ni končne odločitve, se zahvalimo in izrazimo pričakovanje. Če bomo službo dobili, nas je predstavnik Zavoda opozoril, da bo naš čas odslej v domeni drugih in da bodo aktivnosti predpisane. Dejal je, da se ne smemo obremenjevati z vprašanjem, zakaj smo toliko vložili v svoje izobraževanje, če nam bodo na začetku dajali »neumne« zadolžitve. Za konec pa nam je še dejal, da se moramo zavedati, da je svet dela drugačen od sveta šole.
Na predavanjih je bilo videti, da študente takšne teme zelo zanimajo, saj je bila predavalnica skoraj polna. Študentje pa so tudi aktivno sodelovali in postavili kar nekaj zanimivih in konkretnih vprašanj. Dejstvo pa je, da se proti koncu študija začnemo bolj ali manj vsi obremenjevati z vprašanjem, kako nam bo uspelo najti zaposlitev.
Za konec pa še statistična tolažba. Glede na podatke Zavoda za zaposlovanje, bi nam moralo v veliki meri uspeti, saj je med brezposelnimi “le” okrog dva odstotka tistih, ki imajo visokošolsko in univerzitetno izobrazbo.
Skrbi o pripravi na študentsko delo in prvo zaposlitev so se na predavanjih na Ekonomski fakulteti razblinile Nadji N.
Četrtek, 24.4. ob 14h: Tutorstvo
Beseda tutorstvo zveni tako učeno, tako ameriško. Morda so si jo prav zato nekateri enostavno prisvojili za poimenovanje aktivnosti, ki bi ji lahko preprosto rekli pomoč mlajšim študentom. Študentski tutorji so nekakšni svetovalci, ki študente vodijo skozi študij.
Beseda tutor se sicer vse pogosteje navaja, predstavniki študentskih organizacij se radi hvalijo s tem, da imajo na posameznih članicah tutorje, da pomagajo mlajšim študentom, predvsem brucom, ko se še ne znajdejo najbolje v novem, študijskem okolju.
Beseda izvira iz latinščine in pomeni varuh, skrbnik. Študentski tutorji so osebni svetovalci, ki študente vodijo skozi študij. Včasih so to profesorji, ponekod pa tudi starejši, bolj izkušeni študenti. Tutorski sistem se je sprva razvil na znanih angleških univerzah, zaradi pozitivnih vplivov na kakovost študija pa so ga kasneje prevzeli tudi drugje. Namen tutorstva je predvsem olajšati študentom vključevanje v univerzitetno okolje in navajanje na študij ter druge obveznosti.
Kadar z besedo tutor označimo profesorja, asistenta ali kakšnega drugega pedagoškega delavca, je jasno, da imamo v mislih pomoč, povezano z določeno izpitno snovjo, pripravo na izpite, kolokvije, ... Delo tutorja bi lahko primerjali z delom mentorja, ki študenta vodi in usmerja na primer pri pisanju diplome. Delo mentorjev je na naši univerzi popolnoma utečeno, tutorstvo v polnem pomenu besede pa se le počasi in s težavo prebija na površje.
Tutorstvo bi lahko bilo nadgradnja konzervativnega akademskega odnosa do študenta. Kako pa je v praksi? Kontakt s skupino študentov izven predpisanega študijskega procesa sicer presega okvire formalnosti, ki ponavadi vladajo med običajnimi predavanji ali vajami. Res pa je, da se študenti za to obliko pomoči, tudi če jim je na voljo, ne odločajo pogosto.
Kdo je lahko tutor? Študenti lahko to postanejo samoiniciativno, na podlagi kakšnega projekta, ki se izvaja v okviru študentske organizacije posameznega visokošolskega zavoda. Čistega altruizma je verjetno bolj malo. Kot smo že omenili, gre ponavadi bolj za pomoč v smislu: kje lahko kupim bone, kako naj študiram za ta in ta izpit in podobno. Skratka stvari, ki so tako ali tako stvar pogovora med povprečnimi študenti, ki si med sabo pomagajo in jim še na misel ne pride, da bi temu rekli tutorstvo. Poznamo seveda tudi take, ki ljubosumno skrivajo svoje zapiske pred drugimi.
V primeru, ko so tutorji pedagoški delavci, odnos med njimi in študenti ne more biti tako sproščen kot odnos med samimi študenti. Ali pač? Najbrž ne, glede na to, da ta oseba ponavadi odloča o usodi posameznega študenta. Bo opravil izpit ali ne? Tudi zato je pri študentih, ki imajo študijske težave prisoten strah, da bi pred to osebo “zinili kako neumnost” in si nakopali težave pri nadaljnem študiju.
To, da nek pedagoški delavec postane tutor, ki bi mu mimogrede skoraj povsem enakovredno lahko rekli tudi inštruktor, ponavadi ni stvar osebne odločitve. Ponavadi gre za sistemsko rešitev na fakulteti.
Načini izvajanja so zelo različni. Včasih so tutorji povezava med študenti, učitelji, referatom in komisijo za študijske zadeve. Občasno se pogovorijo s študenti o njihovih študijskih problemih in težavah, seznanijo študente s prehodnimi pogoji, z izpitnimi režimi, govorilnimi urami, njihovimi pravicami in dolžnostmi ter jih seznanijo z obnašanjem na fakulteti in odnosu do učiteljev in do opreme. Naloga tutorja bi naj bila tudi motivirnje študentov za uspešen študij, da ga seznani s pastmi in težavami, ki nastanejo v času študija, s prehodnimi pogoji, s pričakovanji in dolžnostmi.
Tutor tudi pomaga reševati težave in probleme, ki nastanejo na relaciji študent/učitelj, študent/asistent in opravljanju drugih obveznosti. Prav tako seznani študente za njihovo vključevanje v raziskovalne projekte.
Ponekod pa tutorji na začetku leta pripravijo kar seminarje o tem, kako in kaj se pri posameznem predmetu učiti, katere učbenike in knjige se splača še posebej pogledati, primeri reševanja izpitov. Predavajo tako študentje višjih letnikov z visoko povprečno oceno kot tisti z nižjim povprečjem, saj so pri študijskih težavah koristne predvsem izkušnje tistih, ki so tudi sami imeli podobne težave.
Zato da si bomo upali poiskati pomoč, ko jo potrebujemo, bo potrebno narediti še kaj več kot se samo hvaliti s tem, na koliko fakultetah je že uveden sistem tutorstva. Bolj smiselno se je vprašati, na koliko fakultetah le-ta tudi funkcionira. Ne samo na papirju ampak tudi dejansko.
(Lucija G.)
Komentarji
komentiraj >>