Nevrobiologi že dlje časa opozarjajo na posledice uporabe svetovnega spleta in posluževanja iskalnikov kakršni so google na človekovo percepcijo, delovanje možganov in podobno. Poleg latentnega razkrajanja jasne ločnice med realnim in virtualnim so tu še nezmožnost daljše koncentracije, izguba širine, saj večina »surferjev« spleta nikdar ne zaide v razburkane vode, ki bi lahko omajale svetovni nazor posameznika...
Nevrobiologi že dlje časa opozarjajo na posledice uporabe svetovnega spleta in posluževanja iskalnikov kakršni so google na človekovo percepcijo, delovanje možganov in podobno. Poleg latentnega razkrajanja jasne ločnice med realnim in virtualnim so tu še nezmožnost daljše koncentracije, izguba širine, saj večina »surferjev« spleta nikdar ne zaide v razburkane vode, ki bi lahko omajale svetovni nazor posameznika, ker pa takih z jasnimi nazori ni več mnogo, vsaj razburkali čustveni, intelektualni, duševni in še kak nivo miru. Zatorej kljub besedičenju o dostopnosti do informacij in podobnih tralalajev, realna slika povprečnega uporabnika kaže, vsaj po raziskavah raznih znanstvenikov, na izjemno oženje percepcije in učinkovito nadevanje konjskih zastiral pogleda. Potem je tu še najpogostejši razlog za uporabo računalnikov nasploh – izguba samega sebe. Kot, da alkohol, ganđa, prozak in še kup drugih snovi ne zadosuje, je razlog za uporabo računalnika izven delovnega okolja učinkovit zamik od okolja in samozavedanja v morje »tizerjev«, ki posameznika zadovoljujejo, a obenem, če si sposodimo besede neke nevrokirurginje ustvarjajo generacijo nihčetov. Prav ti nihčeti naj bi bili najboljši porok za gradnjo nove, času primerne utopije, če pa bo človeštvo zamorjeno, možno da tudi distopije.
Najbolj podvrženi izgubi dosedanje percepcije sebe in drugega, pa realnega in virtualnega so mlajše generacije, torej tiste, ki jih je nova tehnologija zaznamovala najdlje v osebnem razvoju. So seveda izjeme. Na primer Bernard L. Madoff. Ugledni 70-letnik sicer ni odraščal z internetom, je pa bil obseden z virtualnim svetom financ in ker so časi ko je vsak bankovec imel dva obraza, enega v obtoku, drugega skrbno shranjenega v obliki zlata mimo, se je tudi ta virtualnost prav zdaj spremenila v realen udarec. Madoff je v virtualni realnosti dokler je trajala bil lep, ugleden poznavalec financ, predvsem pa bogat. Sedaj, je grd, nategant, reven, kmalu pa bo verjetno tudi ob svobodo.
Virtualno obravnavanje in umeščanje realnih družbenih odnosov se ponovno odkrito kaže v finančni krizi, ki pa ni ne prva ne zadnja, saj si ne oblastniki ne ljudstvo ne želijo odpovedati virtualnemu enkrat za vselej. Kako pa se vse skupaj kaže na mlajših generacijah pa je dovolj zgovoren primer študentska organiziranost v domačih logih. Bili so časi, ko so študentje sledili neki za nostalgike realni predpostavki – so neobremenjeni s preteklostjo, napredni in za družbo kohezivnosti pomemben element. Slovenska oblast je ob začetku svojega obstoja študentom namenila iz prejšnjega sistema izposojeno logiko samouprave. Nastala je samoupravna skupnost študentov.
V vseh letih svojega obstoja drsi navzdol, v vseh enotah pa so se vzpostavile »elite«, ki organiziranost vzdržujejo kar se da daleč od plebsa. Niti ne da bi bilo plebsu kaj mar za to, kar je razvidno iz aktivne in pasivne udeležbe na raznih volitvah. Elitam študentske organiziranosti ni kaj očitati. So izrodek povprečnosti, ki vlada v družbi, tudi študentski, ki naj bi bila pregovorno napredna. Verjemite, če bi se združili s še eno pregovorno progresivno skupino v Evropi, delavci namreč, ter v revolucionarni maniri zahtevali spremembe, ta revolucija ne bila rdeča, niti kake zelene ali druge prijetnejše barve, temveč predvsem črna.
Študentje, odgovorni za razprtije in izbris ene izmed enot iz registra Študentske organizacije Slovenije svoje vloge ne razumejo realno, temveč primarno virtualno, kot sami radi povedo – smo država v državi. Imamo svoj vrtiček, vrtiček ki se obdeluje kot v tistih naseljih na spletu – brez dojemanja posledic. Teh niso sposobni razmejiti niti na kratkoročne in dolgoročne. Z izgubo kompasa so okužili še skrbnike zakonitosti poslovanja, direktorje z bajnimi plačami, ki so se vedno upravičevali, češ odgovornost je velika. Ko jo je potrebno izkazati pa teh ni na vidik.
Študentska samoupravna skupnost je bila zgrajena na realnih in pozitivnih predpostavkah, a se je mladina odločila za virtualno uživancijo, ki se iz leta v leto oddaljuje od namenov in ciljev skupnosti. Nikakor se ni za strinjat s tistimi, ki želijo mladim odvzet pridobljene pravice in finance in jih usmeriti v blagajne tistih, ki so prav tako podvrženi virtualnemu, npr. kakemu Pahorju. Potrebno bi bilo odpraviti percepcijo, ki se raje zateka k virtualnemu kot realnemu. A le komu je do tega?
Zvirtualiziral Matej J.
Komentarji
komentiraj >>