Štiri brhke newyorčanke, o katerih bomo govorili danes, niso Sarah Jessica Parker in prijateljice, ampak igralska zasedba gledališke naveze WaxFactory pod režisersko taktirko Ivana Talijančića. Gostovanje skupine v Cankarjevem domu je prav simpatično prevetrilo slovensko gledališko sceno in nam v čisto svojem slogu ponudilo koktejl urbane zmesi seksapila, ekscesa in patologije s češnjico družbeno-kritične grenkobe.
Štiri brhke Newyorčanke, o katerih bomo govorili danes, niso Sarah Jessica Parker in prijateljice, ampak igralska zasedba gledališke naveze WaxFactory pod režisersko taktirko Ivana Talijančića. Gostovanje skupine v Cankarjevem domu je prav simpatično prevetrilo slovensko gledališko sceno in nam v čisto svojem slogu ponudilo koktajl urbane zmesi seksapila, ekscesa in patologije s češnjico družbenokritične grenkobe.
Repetitivni začetek uvaja gledalca v do skrajnosti stereotipizirane like štirih žensk, ki jih formira izključno zbanalizirana projekcija moške želje. Robotsko ponavljajoče se sekvence jih razosebljajo, da se nam prikažejo popolnoma poobjektene. Vsaka od igralk naseljuje svojo variacijo moške fantazije: nastopijo kot barbikasta blondinka, uslužna futuristična stevardesa z lučko v dekolteju, fatalka v tesni črni opravi in čarovniška domina.
Ni čudno, da zna predstava na heteroseksualne moške v občinstvu delovati stimulativno, a to ne more biti opravičilo, da so se nekateri kritiki naslajali skoraj izključno nad to komponento predstave. Odpustimo jim lahko le, če so sedeli v prvi vrsti in od igralke Erike Latte prejeli kakšen čisto pravi erotični poljub, ki ga med pisanjem kritike še niso popolnoma pozabili. Tudi naši nadobudni slovenski gospodje s srečno dodeljenim sedežem so bili deležni takega seksi poljubčka. In četudi ga bodo oni morda hitro pozabili, ga njihove žene s sosednjih sedežev najbrž zlepa ne bodo.
Predstava seveda ponuja še kaj več kot samo peep show. Že čisto na formalni ravni multimedijski koncept ponuja svojevrstno izkušnjo. Sceno dua Minimart tvori stena, postavljena iz pločevinastih kvadratkov, namesto katerih so ponekod naključno namontirani monitorji. Na njih se vrtijo projekcije Antonia Giacomina, ki spominjajo na beli šum, ki nastane ob izgubi TV-programa, in tako podčrtavajo psihično stanje akterk. Obenem pa scenografija daje predstavi zaokrožen urbani vtis, saj nas spominja na kubične stolpnice v velemestu, videoprojekcije pa na reklamne transparente.
V predstavi je nedvomno najmočnejša igralska prezenca. Vsaka od igralk z lastnim gibanjem in fragmenti besedila sestavlja individualno zgodbo izneverjene ljubezni. S tem izvaja tudi destrukcijo same sebe prek pogleda drugega, moškega, ki jo je zapustil ali izkoristil. Lepo in seksi dobi grenak priokus. Libido ni več mesto emancipacije, ampak kraj zasužnjevanja. Erotično spogledovanje se sprevrže v ihtavo masturbacijo. Skonstruirana lupina je prekrhka, skozi idealno lutkasto podobo se iztrgajo iznakažene pošasti podzavesti.
Čeprav so vse igralke ves čas prisotne na odru, med sabo ne komunicirajo. Vsaka vleče svojo mračnjaško linijo dekonstruiranja klišeja lastne podobe prek travmatske ljubezenske izkušnje. Iz grenkobno-erotičnega dogajanja na odru se tako počasi, večkrat izrazito fragmentarno izluščijo posamični metaforično-poetični monologi, ki se na koncu združijo v univerzalen krik.
Lovljenje ravnotežja na visokih petah in pregibanje v hrbtu je stalen motiv, ki lepo simulira skrajne meje in ranljivost ženske kot objekta. Koreografija meji na striptiz, gibalna komponenta predstave je tako enako zgovorna kot tekst sam. V vse to se lepo vkomponira tudi ravno prav urbana in ravno prav mračnjaška glasba slovenskih Random Logic.
Množica posameznih impresij se počasi sestavi v celoto, ki nas ne pusti ravnodušnih. Pa ne le, da je seksi. Je tudi kritika sodobne družbe, ki spodbuja konstrukcijo lažne identitete na podlagi medijskih pričakovanj in pričakovanj družbe. Ženska iz nadaljevank, kot je Seks v mestu, se v tej predstavi izpridi. Osebno identiteto je treba graditi na čem bolj stabilnem kot na visokih petkah. Če ni tako, je vsaka ljubezenska zavrnitev takoj tudi destrukcija jaza.
Večna tema ljubezni je tu prikazana kot izrazito travmatična izkušnja, kar je res dober univerzalni nagovor, a poleg tega nam pripoveduje še o marsičem drugem. Ker je predstava newyorškega izvora, ji ne moremo očitati niti prenasičenosti in kiča. Gre namreč ravno za prikaz zasičenosti življenja v metropoli, kjer se izgubljajo pristni odnosi in tudi ljubezen postane samo potrošni material, kar se ne more dobro končati.
Taka postavitev bi kljub globalizaciji v izvedbi katerega od slovenskih gledališč najbrž učinkovala kičasto, saj se zdi, da forma ne govori o lokalni izkušnji. A ta izkušnja ni več daleč, čisto tu pa je, ko prižgemo televizor. Zato je predstava »Slepota« v našem prostoru še kako aktualna, morda na subtilen način celo didaktična.
V peti vrsti je brez poljuba ostala Pia.
Komentarji
komentiraj >>