Ponedeljek, 21. 4. 2003
Konec lanskega leta se je končal megalomanski projekt Cankarjeve založbe, s katerim smo Slovenci dobili eno najcelovitejših predstavitev argentinskega pisatelja Jorgeja Luisa Borgesa.
Izbrana dela danes že kultnega književnika 20. stoletja so začela izhajati leta 2000. V prvem letniku smo dobili apokrifen življenjepis Evarista Carriega, povprečnega ljudskega pesnika iz buenosaireškega predmestja, ki je prijateljeval z Borgesovim očetom, ter prvo 'pravo' Borgesovo knjigo proze z naslovom Splošna zgodovina podlosti. Če so protagonisti slednje zgodovinsko ovekovečeni podleži, pa v antologiji zgodb o čudežnih bitjih Knjiga izmišljenih bitij nastopajo najrazličnejša čudežna bitja, ki jih je skozi stoletja ustvarila človeška domišljija.
Prvi letnik je zaključilo delo Šest problemov za Isidra Parodija, ki je nastalo kot produkt plodnega sodelovanja takrat že vplivnega pisatelja, pesnika in esejista Borgesa ter začetnika Bioya Casaresa, ki se je poskušal v pisanju nadrealističnih kratkih zgodb. Borges je v Casaresu našel izjemnega sodelavca, prijatelja in pisatelja, s katerim je lahko enakopravno delil poglede na ustvarjalnost. Večina del, ki sta jih napisala skupaj – in teh ni bilo malo – je bila objavljena pod psevdonimom. V Šestih problemih gre za detektivske zgodbe, ki jih avtorja pripisujeta Bustosu Domecqu.
Naslednje leto – torej leta 2001 – je sledil drugi paket Borgesovih zbranih del, ki je vseboval kompleten prevod dela Ficciones, prozno zbirko Alef ter izbor iz Borgesovega esejističnega opusa. Delo Ficciones iz leta 1944 – ki ga je prevajalec Aleš Berger prevedel kot Namišljenosti – je verjetno eno najbolj znanih in reprezentativnih Borgesovih del, saj nam predstavlja tega lucidnega argentinskega pisca tako, kot ga v Sloveniji in tudi v svetu najbolj poznamo; torej Borgesa kot pisca kratke proze. Pri tem naj omenim, da smo Slovenci izbor iz različnih knjig Borgesove kratke proze dobili že v osemdesetih letih, ko je prav tako pri Cankarjevi založbi izšel izbor Izmišljije v prevodu Jožeta Udoviča.
Prozna zbirka Alef iz leta 1949, ki je prav tako izšla v drugem letniku Borgesovih zbranih del, je poleg Ficciones njegovo najbolj znano delo. Ta zbirka zgodb o smrti in nesmrtnosti, o kateri bolj ali manj prikrito govorijo vsa besedila, je utrdila Borgesov ugled v literarnem svetu, pa tudi avtor sam jo je poleg Namišljenosti imel za svoje najpomembnejše delo. V drugem letniku je izšla tudi knjiga Eseji – izbor iz osrednjih Borgesovih esejističnih del, kot so: Razprava, Zgodovina večnosti, Druge raziskave ter predavanja iz knjige Ustni Borges. Izbor je pripravil Tomo Virk, avtor prve samostojne slovenske študije o Borgesu in njegovem duhovnem svetu – monografije Bela dama v labirintu. Tomo Virk je bil poleg Andreja Blatnika ter Branke Kalenić Ramšak tudi urednik izdaje celotne zbirke Borgesovih zbranih del.
Konec lanskega leta pa smo dobili še zadnje štiri knjige zbranih del. V sedmi knjigi zbirke z naslovom Poezija je izbor pesmi iz avtorjeve obsežne pesniške zapuščine, ki ga je opravil prevajalec Aleš Berger. To ni prva predstavitev Borgesove poezije slovenski publiki, saj smo se z njegovo pesniško govorico lahko pobliže seznanili že z zbirko Stvaritelj v prevodu Aleša Bergerja iz leta 1990 ter v izboru, ki je izšel v knjižni zbirki Lirika. Pri tem naj kot zanimivost dodam, da se je imel Borges predvsem za pesnika, čeprav je postal v svetu priznan kot pisec proze, predvsem kratke proze.
Proza pa je tudi naslov osme knjige Borgesovih zbranih del, ki prinaša celotna prevoda Brodiejevega poročila in Peščene knjige, prozna dela objavljena v avtorjevih pretežno pesniških knjigah ter štiri posmrtno objavljene zgodbe. Gre torej za predstavitev vse, v dosedanjih knjigah zbranih del še neobjavljene proze. Deveta knjiga pa prinaša tri besedila, ki jih je Borges napisal v duetu z Bioyem Casaresom. Model za smrt ter Dve nepozabni fantaziji – Priča in Znamenje – predstavljajo precej drugačnega Borgesa. Borgesa, ki v tem delu izhaja iz popularnega žanra in prehaja v ironične besedne igre in vragolije.
Deseta in zadnja knjiga Borgesovih zbranih del nosi naslov O Borgesu. V njej najdemo delo Poskus avtobiografije, za katerega nekateri pravijo, da ga je napisal kar Borgesov tajnik. Res je seveda, da je delo nastalo leta 1970, takrat ko je Borges že oslepel in če ne kaj drugega, ga je tajnik Norman Thomas Di Giovanni vsaj pisal po Borgesovem diktatu. Borges je sicer malo pisal o sebi, zato pa je v številnih intervjujih rad govoril o sebi in času, v katerem je živel. Zato deseta knjiga prinaša tudi dva intervjuja z Borgesom po izboru Branke Kalenić Ramšak. Slednja je tudi avtorica eseja o avtorjevem življenju, ki z esejem o Borgesu pri Slovencih Jasmine Markič sklepa zadnjo knjigo Borgesovih zbranih del – knjigo spremnih besedil ter seznama prevodov Borgesovih del v slovenščino in seznama študij o tem argentinskem geniju besede.
Pa se vprašajmo, kdo sploh je Borges? Kdo je ta prvak magičnega realizma in postmodernistične metafikcijske kratke proze, ki je s svojim pisanjem neizbrisno zaznamoval zgodovino literature in vplival na pisanje sodobne proze po vsem svetu? Kdo je ta literat, ki je svetovni književnosti pustil tako močan pečat, da se ta po besedah Danila Kiša deli na tisto pred Borgesom in na tisto po njem?
Jorge Luis Borges, danes verjetno eden najbolj obravnavanih pisateljev dvajsetega stoletja, se je rodil 24. avgusta leta 1899 v Buenos Airesu. S petnajstimi leti je z družino obiskal Evropo in se po dobrih sedmih letih ponovno vrnil v Argentino. Že precej zgodaj se je vključil v literarno življenje, prvo knjižno izdajo svoje literature pa je doživel leta 1923 s pesniško zbirko Vročica Buenos Airesa, ki je izšla v precej majhni nakladi 300 izvodov. Kritike prve Borgesove knjige so bile nasprotujoče: nekateri so ga hvalili, drugi so v njegovi poeziji videli začetniške napake. Še istega leta se je Borges ponovno odpravil v Evropo, kjer se je za dobro leto potopil v burno družbeno in literarno življenje španskega glavnega mesta.
Po vrnitvi iz Madrida leta 1924 se je Borgesova literarna dejavnost izrazito stopnjevala. Prvi pesniški zbirki so sledile številne druge, pa tudi knjige člankov in esejev, ki jih je najprej objavljal v časopisih in literarnih revijah. Ko je leta 1936 ob izbruhu španske državljanske vojne ter bohotenju nacizma in fašizma po Evropi tudi Argentina začutila prve posledice ekonomske krize, si je moral Borges poiskati redno službo, saj mu honorarji objav in knjižnih izdaj niso zadoščali. Poiskal si je delo v knjižnici. V letih, ko je po Evropi divjala druga svetovna vojna, se je pogosto javno oglašal s članki s protinacistično vsevino. Ko je na oblast prišel Peron, ga je takšna dejavnost stala službe. Odpustili so ga iz knjižnice in ga imenovali za perutninskega inšpektorja na tržnici.
Ponižan je seveda dal odpoved in se od leta 1946 dalje preživljal s predavanji o argentinski in svetovni književnosti. Leta 1950 je bil izbran za predsednika Društva argentinskih pisateljev, po padcu Peronovega režima leta 1955 pa ga je nova oblast nagradila za njegovo pokončno politično držo in ga imenovala za ravnatelja Nacionalne knjižnice. Ironično je prav takrat, ko je postal ravnatelj knjižnice, podedovana slepota – prekletstvo Borgesove družine – dokončno zmagala. Človek, ki si je Nebesa predstavljal kot nekakšno biblioteko in v njej živel tako realno kot metaforično, jo je vodil popolnoma slep. Umrl je leta 1986 v Ženevi.
Avtor, ki je postal svetovno znan šele z mednarodno Formentorjevo nagrado, ki jo je skupaj s Samuelom Beckettom dobil leta 1961 v Španiji, je sprva pisal poezijo in nato nadaljeval s kratkimi zgodbami in eseji. V svetu najbolj znani zbirki Ficciones in El Aleph je objavil v štiridesetih letih. Zatem se je ponovno vrnil k poeziji in v šestdesetih in sedemdesetih letih napisal svoje najslovitejše pesmi.
Borges je precej hermetičen pisec in velikokrat je njegova dela težko razumeti, če ne poznamo duhovnega ozadja, iz katerega črpa, oziroma avtorjevega idejnega sveta. Ta je izjemno nazorno opisan v monografski študiji Toma Virka Bela dama v labirintu, mi pa si ga oglejmo na podlagi pesmi Ars Poetica iz zbirke Stvaritelj.
Gledati reko, ki je čas in voda,
in vedeti, da je čas druga reka,
saj se zgubljamo, kot se zgublja reka,
in obrazi minevajo kot voda.
Čutiti, da je budnost drugo spanje,
ki sanja, da ne spi, in da je smrt,
ki se je boji telo, tista smrt
iz sleherne noči, ki se imenuje spanje.
Videti v dnevu in letu simbol
človekovih dni in njegovih let,
in spremeniti sramotenje let
v glasbo, šelestenje in simbol.
Videti v smrti spanje in v zatonu sonca
žalobno zlato; to je poezija,
ki je nesmrtna in revna. Poezija,
ki se vrača kot vzhod in zahod sonca.
Kdaj pa kdaj zvečer nas kak obraz
pogleda, potopljen v zrcalo;
umetnost naj bo kot to zrcalo,
ki nam odkriva naš lastni obraz.
Menda je Odisej, utrujen od čudes,
zajokal, ko se je prikazala Itaka,
zelena in skromna. Umetnost je ta Itaka,
zelena od večnosti in ne od čudes.
In je tudi kot neskončna reka,
ki mineva, ostaja in v njej odseva isti
spremenljivi Heraklit, ki je isti
in drugi kot neskončna reka.
Osrednjo vlogo v pesmi ima 91. fragment Heraklita Efeškega, ki pravi, da ''ni mogoče dvakrat stopiti v isto reko''. Reka je torej vedno druga, pa čeprav ostaja ista, kakor čas, ki nezadržno mineva, a je hkrati edini, ki ostaja. In mi ljudje, ki smo po Borgesu čas – eksistirati namreč pomeni biti čas oziroma časiti, kot bi temu rekel Heidegger – se izgubljamo, samoizgubljamo, od rojstva dalje nenehno umiramo. S tem, ko je človek identičen s časom, obenem s časom nepovratno odteka tudi njegovo življenje. V času z začetkom in koncem, v omejenem času, ki ga imamo na razpolago, smo namreč bit-k-smrti, bit-za-smrt.
Drugi kitici daje močno podlago idealistični nauk. Borges je strahu pred smrtjo skušal ubežati tudi tako, da se je naivno oprijel Barkeleyeve, Humove in Schopenhauerjeve misli, ki uči, ''da ves nebesni svod in vse, kar sodi k svetu, obstaja samo v duhu. Njihova bit je v tem, da so zaznana ali spoznana. Dokler jih dejansko ne zaznamo ali dotlej, dokler ne obstajajo v mojem duhu ali katerikoli drugi ustvarjeni duhovni bitnosti, sploh ne morejo obstajati, ali pa obstajajo v duhu neke večne duhovne bitnosti''. Na podlagi tega sta tako budnost kot spanje samo predstavi človekove zavesti in zato lahko Borges zapiše, da je budnost drugo spanje.
Tudi enačenje smrti s sanjami izhaja iz Schopenhauerjeve teze, ki pravi, da sta ''življenje in sen lista iste knjige in prebiranje te knjige v njeni povezanosti je to, kar imenujemo stvarno življenje. Ko pa končamo vsakodnevno branje – stanje budnosti – in se približa ura počitka, pogosto ponovno brezbrižno prelistavamo knjigo in jo brez posebnega reda odpiramo zdaj na eni, zdaj na drugi strani. Včasih je to stran, ki smo jo že prebrali, drugič nova stran; vendar je to vedno stran iste knjige''. Globok spanec se med svojim trajanjem niti malo ne razlikuje od smrti. Od nje se loči samo z ozirom na prihodnost, namreč glede prebujenja. In če dosledno sledimo Schopenhauerjevemu izreku ''svet je moja predstava'', je torej svet samo iluzija in če je tako, postane iluzija tudi smrt.
Tudi tretja kitica z verzom o poeziji, ki se vrača kot vzhod in zahod sonca, o poeziji, ki je večna, govori o večnem vprašanju, ki mu je posvečen Borgesov opus. Gre za vprašanje človekove smrtnosti oziroma nesmrtnosti, želje po večnosti ali kot bi rekel Jan Makarovič sle po neskončnosti. Očitno je, da se Borges smrti boji in vsa njegova dela so odraz tega strahu pred smrtjo, smrtjo kot koncem vsega. Zato si želi nesmrtnosti, ki pa se je paradoskalno boji vsaj tako kot smrti. Tomo Virk namreč razlaga nesmrtnost pri Borgesu kot dvakrat prikrito hrepenenje. Človek neprikrito hrepeni po nesmrtnosti. Človekovo prikrito hrepenenje pa je smrt, ki je človekovo bistvo in človek vsaj nezavedno hrepeni po svojem bistvu. Človekovo dvakrat prikrito hrepenenje pa je zopet nesmrtnost. Hrepenenje po smrti je le racionalistična tolažba, ki človeku pomaga premagati grozo zgolj niča.
Pomembno vlogo v Borgesovem opusu ima ponavljanje na vsebinskem, strukturnem in tematskem področju. Ponavljanje je namreč temeljna struktura, ki lahko zruši sukcesijo časa, saj poleg minevanja pomeni tudi nenehno vračanje enakih dogodkov, storjenih že in illo tempore, ki jih posamezne izpostave arhetipov ponavljajo ad infinitum.
Ponavljanje je močno povezano z Borgesovim cikličnim pojmovanjem časa. To je pojmovanje časa, s katerim se arhaične družbe branijo pred nasiljem zgodovine. In Borges se je zato, da bi ušel realnosti smrti, umaknil v čas, kjer se v nedogled ponavljajo vzorčne in paradigmatske geste. Fascinirala ga je nepripravljenost arhaičnega človeka, da bi samega sebe dojel kot zgodovinsko bitje.
Arhaične družbe namreč nočejo sprejeti zgodovine kot zaporedja dogodkov, ki so ireverzibilni, nepredvidljivi in imajo avtonomno vrednost, zato jim dejanje nekaj pomeni in je resnično samo, če posnema prvobitno dejanje. Vsaka ponovitev začasno ukine in izniči profani čas in njegovo trajanje. Zato arhaični človek živi v nenehni sedanjosti. Ta koncept cikličnosti razkriva luna, ki ima poleg tigra središčno mesto v Borgesovi literaturi.
V Borgesovih delih se kot paradigmatska struktura ponavljanja pojavlja poleg zrcala tudi labirint. Prav tako pa je rizomatski labirint tudi paradigmatska Borgesova metafora, in to metafora sveta, ki nosi podobo knjižnice. Knjižnica pa je paradigmatsko mesto intertekstualnosti v svetu, katerega edina realnost je realnost jezika. V postmodernizmu je namreč vera, da bi jezik izpričeval podobo sveta, proglašena za naivno. Kajti svet ni nekaj realnega zunaj jezika. Svet nam je dan šele z jezikom in v jeziku: svet je zgolj jezik.
Borges je v nekem intevjuju dejal, da ''literatura so samo sanje, kontrolirane sanje. Verjamem, da literaturi dolgujemo skoraj vse, kar smo, smo bili in kar bomo. Naša preteklost ni nič drugega kot košček sanj. Kakšna je razlika med sanjami in spominjanjem na preteklost? Knjige so veliki spomin stoletij. Njihova funkcija je nenadomestljiva. Če izginejo knjige, zagotovo izgine tudi zgodovina, enako pa izgine tudi človek.'' In če je svet predstava, je enakovredno nadomestljiv z ekvivalentno predstavo, ki jo je mogoče podati z besedami ali pa celo z eno samo besedo. In zato je Borgesovo pisanje iskanje te ene same magične Besede.
To je torej nekaj značilnosti Borgesovega idejnega sveta, ki vam bodo poleg postmodernističnih postopkov kot so mešanje realnosti in fikcije, imitiranje, citiranje, samotematiziranje pisateljskega postopka, pluralizma resnic oziroma sistemov resnic, mnoštva resničnosti, ukinjanja Heglove linearne teleološke zgodovine, mitološkosti, rizomatske podobe sveta etc. pomagale pri prebiranju in razumevanju enega največjih genijev besede v zgodovini svetovne književnosti. Na policah slovenskih knjigarn zdaj dosegljivega v desetih knjigah.*
Komentarji
komentiraj >>