* Medtem ko domače založbe sedijo na ušesih, zapirajo trgovine pod pritiskom grozečih bankrotov ali pa si samozadostno manejo roke zaradi zvezdic enodnevnic, je vse več domačih zasedb prisiljenih zateči se k edini normalni rešitvi, da svojo ploščo izdajo v samozaložbi.

Album pač tudi v teh visokotehnoloških, digitaliziranih in medmrežnih časih ostaja prepomemben element za vsakega kolikor toliko resnega izvajalca. Z njim zabeleži prelomnico v karieri in stopi naprej. Izid prvenca je še toliko bolj nepozaben trenutek. Vendar je žalostna usoda večine slovenskih skupin, da se po prvem albumu ustavijo, obnemijo in izginejo. Brezperspektivnost domače scene je osrednji razlog za to samomorilsko nagnjenje. Upajmo, da se bodo tej črnogledi usodi izognili fantje iz skupine Kansky in da njihov čvrsto prepariran prvenec ne bo edina dolgometražna izdaja, ki bo ostala za njimi. Z njim so namreč šele trdno stopili na domačo sceno in boj se lahko začne.

Rockovski kvintet Kansky prihaja iz združbe, ki domuje pod streho že napol kultne Barake v Zalogu, kjer že nekaj let kuhajo opojne težkorockovske jote in golaže s Pussyfinger in Carnaval. Vsem je skupno podobno izhodišče, hard rock in stoner rock, vsak zase pa tvori svojo celoto.

Kansky so otroci modernega zmnešanega časa. Zato ne čudi, da v trdo rockovsko nažiganje pogostokrat eklektično vpletejo tudi elemente iz ne prav ortodoksnih rockovskih sfer. Poskrbijo za razbijanje predvidljivih zvočnih pripovedi. Odpirajo si nov prostor in tako so brez večjih težav na prvencu preskočili uvodne, začetniške tegobe. Skupina Kansky ima že zrelo glasbeno govorico in ponudi tudi marsikatero presenečenje. Eno takšnih se zgodi v barsko nabriti Addicted, ki se iz navidezne jazzy zajebancije preobrazi v gangovsko zborovsko »headbanganje«, ki nas vrže skoraj dvajset let nazaj, naravnost k Suicidal Tendencies in njihovi plošči Lights...Camera...Revolution. Nasploh je težkorockovski zvok devetdesetih let, od Metallice do Soundgarden, osnova njihove lirike, ki se meša z velikimi količinami primesi post-grungovskega stoner rocka in se obrača k bolj starorockovskim formam. Vse to dela njihovo godbo večplastno in onemogoči, da bi zapadla v enoličnost. V velikem loku zaobidejo šolske šablone in pogosto jim uspe naložiti sloj na sloj, kar še posebej poudari saksofon. Ta razbremenjuje in blaži udarnost zvočnega zida. Morda je pretiravanje, če rečemo, da so s saksofonom prefinjeno zabelili svoj prvenec, kot je saksofonist Steven MacKay zabelil epohalno ploščo Funhouse. Ne bomo pa pretiravali, če rečemo, da je skupini Kansky uspelo ohraniti pri življenju saksofon, kot so nas tega naučili Miladojka Youneed v zgodnji fazi ali kot ga še danes pihne Primož Simončič z Lolito.

Skupina Kansky se s prvencem loči od večine domačih mladih, perspektivnih rockovskih skupin predvsem po tem, da ne pristaja na zatekanje k starikavi jazz-rockovski fuziji. Po tej na trenutke zadiši, vendar ji fantje ne pustijo, da bi zadihala in ubila trdorockovski zanos, ki zaznamuje to ploščo

pripravil Igor Bašin BIGor