Samo še danes in jutri imate čas, da se sprehodite skozi podhod Ajdovščina in si v izložbi galerije Kapsula tako mimo grede, ali pa bolj zares, ogledate razstavo Izgubljeni raj (odprta koda). Bivši Janez Janša tokrat ni konstruiral podob, ampak je izbiral iz že obstoječega relevantnega materiala, glavni umetniški doprinos pa je v njegovi interkontekstualizaciji le-tega. V Finih umetnostih ob 16.00 lahko poslušate, kako je Kariževo odprto kodo brala Pia.
Samo še danes in jutri imate čas, da se sprehodite skozi podhod Ajdovščina in si v izložbi galerije Kapsula mimo grede ali pa bolj zares ogledate razstavo Izgubljeni raj (odprta koda). Ta nekonvencionalna postavitev bivšega Janeza Janše je tako dobro zakamuflirana med ostalimi pisanimi novoletnimi izložbicami, da morate prav paziti, da ne zgrešite te akademske sodobno-umetnostne vizualije.
Na prvo žogo je razstava kičast skupek slikic iz tv-medija, revij, stripov, filma in likovne umetnosti. Vsaka od njih je v velikosti navadne fotke, ko smo jih še dajali razvijat, po šest pa jih je simetično iztisnjenih na velike bele »šeleshamer« liste. Vse skupaj izgleda kot kaka z referati prelepljena zadnja stena osnovnošolske učilnice, a brez očitne rdeče niti.
Med slikicami zasledimo tako arhitekturne motive, motive iz narave in tudi čisto privatne fotogafije. Prepoznamo Racmana Jako iz stripov, Aleksa iz Kubrickovega filma Clockwork Orange, Dalijeve slike, seksi dekleta iz starih revij, panoramo New Yorka, mesteca, zgrajena iz lego kock, in tako naprej. V glavnem - svašta. A če ostanete pri tem »svašta« mimobežnega pogleda, boste prikrajšani za zanimiv koncept.
Bolj natančno opazovanje celote nas odpelje v nostalgičen čas prehoda iz šestdesetih v sedemdeseta leta, na kar nas asociirajo tako prevladujoči motivi iz takratne popularne kulture kot tudi nasičena pisana estetika same postavitve. Otroček na privatnih idiličnih družinskih slikah je dejansko avtor sam. Torej je kolažasta celota nekakšen osebni spomin, sestavljen iz delčkov kolektivnega spomina, ki se tvori preko podob iz medijev sedemdesetih. To je torej tista odprta koda, ki nam omogoča vstop v svet memoarov Žige Kariža. A odprti kod so celo osebne družinske fotografije, saj so tako tipične za tisti čas, da konstruirajo občo sentimentalno vrednost.
Možno in še bolj pomensko polnovredno pa je stripovsko branje podob od leve proti desni ali pa pač obratno, odvisno iz katere smeri podhoda prihajate. Če prihajate izpred bivše Metalke, torej iz nostalgične strani, kjer je zoreča Jagoda v izložbenem odsevu uzrla svojo prvo ljubezen, bo branje od leve proti desni prehod od utopične nostalgije socialističnih sedemdesetih v klavrno stvarnost kapitalističnega cinizma.
Leva stran je stran hipijevske vrnitve nazaj k naravi, idili gozda, skozi branje sekvence podob proti desni pa se nazadnje znajdemo pri slikah disutopične džungle moderne metropole. Če pa prihajate izpred trgovine Sportina za poslovne moške (te prispodobe simptoma današnjega časa) in torej berete strip od desne proti levi, vas Kariž preko branja proti levi potolaži z utopičnim »back to the basics«.
Umetnikova naloga tokrat ni bilo konstruiranje podob, ampak izbor že obstoječega relevantnega materiala in njegova interkontekstualizacija. Material je Kariž zbral iz vseh mogočih virov, zdi se, da celo naključno. A vizualna podoba končnega projekta nikakor ni naključna, saj ima vsaka posamezna šesterica slik na enem belem papirju vsakokrat lastno likovno vrednost. Tako so si slike znotraj te manjše celote sorodne po kompoziciji, barvi ali pa motiviki.
Hkrati pa je poskrbljeno tudi za mehke prehode iz enega lista na drugega, bodisi po formi ali pa po vsebini. Tako da se prvi vtis kiča po podrobnejši analizi skoraj popolnoma razblini. Ostaja samo še tista relevantna pisanost, ki podkrepljuje tudi vsebino in kontekst, torej psihedelijo prehoda v sedemdeseta.
Ker je umetnikova vloga tokrat samo izbor motivov in izbira skupne zgodbe zanje, se njegova vloga skorajda izenači s kustosovo, le da slednji pač izbira umetniška dela različnih avtorjev in jih postavlja pod skupni koncept. Torej se pri tej razstavi spet znajdemo pred vprašanjem, kaj je umetniško delo.
Umetnikovo igranje s postmodernim konceptom citiranja in nanašanja obogati njegovo poetiko in ji daje izrazito poanto. Vprašamo se lahko, kaj je sploh naš osebni spomin in ali ni morda sestavljen samo iz kolektivnega spomina ali pa si celo vsakega od spominov delimo še z nekom in tako naša lastna zgodba sploh nima nikakršnega individualnega značaja. Hkrati pa razstava spodbuja ponoven premislek intenzitete medijskih podob, ki so tako močne, da konstruirajo doberšen del našega tako imenovanega individualnega spomina.
Lepota je najbrž prav v individualni kontekstualizaciji nekega občega materiala. Inovacija ni več v izumljanju podob, ampak v njihovi postavitvi. Ta Karižev Izgubljeni raj pa je fascinanten tudi zaradi ukvarjanja z izgubljeno utopijo na utopičen način. Zdi se, da so pozna šestdeseta prava obča metafora za nek idealen, upanja poln svet, še celo za tiste, ki smo se rodili v osemdesetih. Seveda tudi takrat svet ni bil popoln in je tako taka predstava samo še ena idealizirana nostalgična konstrukcija.
V postutopičnem svetu, kjer se razblinjajo upanja v svetlo prihodnost, beg iz realnosti prestavljamo v nostalgizacijo preteklosti. Kariževo delo je tako na vsebinski ravni v tem smislu bolj kot problematizacija utopij sicer simpatično, ampak precej simptomatično delo.
Iz rajskega mestnega podhoda je na dež zakorakala Pia.
Komentarji
komentiraj >>